KARELIJSKI MEDVEDAR

(Karelian Bear Dog – Karjalankarhukoira)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 2: Nordijski lovski psi
št. FCI standarda: 48

Velikost: – samec meri od 54 do 60 cm
– samica meri od 49 do 55 cm
Teža: od 20 do 28 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Finska, zelo je razširjen tudi v Rusiji. Med njegovimi predniki je verjetno tudi ruska lajka.V domovini ga uporabljajo za lov (na medveda, losa, jelenjad, volka, zajca), drugod ni lovski, ampak nastopa kot vlečni, lavinski in družinski pes. Dobre rezultate dosega na različnih kinoloških tekmovanjih (agility, dogtrekking, canicross). Drugod po svetu je slabše poznan.

Opis pasme

Po obliki je Karelijski medvedar srednje velik, malo daljši od višine, robustno grajen pes. Dlaka je kratka, gost, trda, ravna in vodoodporna. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: črna, črna s pridihom rjave. Po glavi, prsih, trebuhu, vratu, šapah in na konici repa so bele oznake. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje, ki je pogostejše ob menjavi dlake. Kopamo ga, kadar je res nujno potrebno, sicer se lahko uniči naravna zaščita dlake. Dlaka nima značilnega vonja.

Karakter pasme

Po naravi je Karelijski medvedar inteligenten, razmišljujoč, samostojen v odločitvah, odločen, prijazen, pozoren na dogajanje v okolici, pogumen, živahen, odličen čuvaj svojega teritorija, dobro učljiv, srednje poslušen (če se mu ukaz ne zdi smiseln, se nanj ne odzove), ima izrazit lovski nagon, zvest, pogumen, šaljiv, temperamenten, občutljiv na krivice, spreten, zaščitniški, močan, delaven. Značilno zanj je, da ima sposobnost gibanja po zahtevnem terenu in v ekstremnih vremenskih razmerah. Možne negativne lastnosti: trma, nezainteresiranost, agresivnost – navadno pogojeno z nepravilno in grobo vzgojo. Na lastnika je zelo navezan in do njega zelo zaščitniški, ostale družinske člane ima rad. Domače otroke ima rad, do neznanih pa je zadržan. Priporoča se nadzor odrasle osebe. Do tujcev je nezaupljiv in nepodkupljiv. Ob pravočasni in pravilni socializaciji se dobro razume z domačimi živalmi, do nepoznanih je zadržan in, če so vsiljive, celo neprijazen. Vzgoja je precej zahtevna, saj so mladiči do 2. leta starosti zelo zaletavi, precej podivjani in neposlušni. Lastnik mora biti izkušen, odločen, avtoritativen, vztrajen, dosleden, potrpežljiv, spoštovati mora značajske lastnosti te pasme, prijazen, pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Poleg tega mora imeti na razpolago veliko časa za druženje in aktivnosti. Najprimernejše bivalno okolje je pesjak z velikim ograjenim vrtom, po možnosti na podeželju ali v predmestju. Ne sme biti dalj časa na verigi ali v pesjaku, saj slabo prenaša osamljenost in omejenost. Bivanje v stanovanju ni primerno. Glede na to, da je zelo aktiven, potrebuje daljše in redne dnevne sprehode ter druge fizične (tek, tek ob kolesu, plavanje, igra z žogo) in umske dejavnosti.

Zdravje pasme

Pasma je zelo zdrava, dedne zdravstvene težave niso poznane.

KANARSKI PES

(Podenco Canario – Canarian Dog – Canarian Warren Hound)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 7: Primitivni tipi lovskih psov
št. FCI standarda: 329

Velikost: – samec meri od 55 do 63 cm
– samica meri od 53 do 60 cm
Teža: od 9,5 do 19 kg
Življenjska doba: do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Španija, Kanarski otoki. Spada med stare pasme, saj se je po otočju razširil že v antičnih časih. Po eni izmed teorij so njegovi predniki so verjetno izhajali iz Severne Afrike in Egipta; po drugi teoriji, ki temelji na genetskih testih, naj bi izhajal iz evropskih psov. Uporabljali so ga za lov na zajce in druge male sesalce. Problematično je, da španski vzreditelji legel ne prijavijo po standardih FCI, zato večina psov, ki pride v druge evropske države, izhaja iz zavetišč. Izven domovine je pasma slabo poznana. Žalosten je tudi podatek, da v matični domovini nekateri lastniki zelo slabo postopajo s to pasmo, saj živi v zelo slabih razmerah (majhne kletke, slaba prehrana). V sedanjem času je lovski in družinski pes. Dobre rezultate dosega na različnih kinoloških tekmovanjih.

Opis pasme

Po obliki je Kanarski pes srednje velik, slok, elegantno in nežno grajen pes. Ušesa so zelo velika in pokončna. Značilne zanj so tudi velike šape, ki mu služijo za oprijem po težkem in neprehodnem terenu. Po obliki je zelo podoben hrtu. Dlaka je gosta in kratka. Podlanke nima. Barva dlake: rdeča ali bela v vseh odtenkih. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.

Karakter pasme

Po naravi je Kanarski pes inteligenten, živahen, energičen, vzdržljiv, vztrajen, miren (kadar je imel dovolj aktivnosti), ima samosvoj značaj, samostojen pri odločanju, domiseln, trmast, ima izrazit lovski nagon, poslušen (v primeru, da je pravilno vzgojen), prijazen, vdan, nežen, ponosen, vesel, spreten, hiter, srednje učljiv, prilagojen za gibanje po geološko zahtevnem terenu, neutrudljiv, pozoren na dogajanje v okolici. Ima zelo izostren vid, sluh in voh, saj lahko zavoha zajca, ki se skriva nekaj metrov pod zemljo. Poudariti je potrebno, da je v stanovanju zelo miren, takoj ko pride ven, pa eksploziven in močno aktiven – to nagnjenje ima v genih in se ga z vzgojo ne da spremeniti. Možne negativne lastnosti: plašnost, trmoglavost, razdražljivost, agresivnost, pogosto lajanje, kar je navadno pogojeno z nepravilno vzgojo, osamljenostjo ali slabimi izkušnjami. Na lastnika je zelo navezan, ostale člane družine ima rad. Otroke ima rad in se rad druži z njimi, kljub temu je priporočljiv nadzor odrasle osebe. Do tujcev je zadržan, na njihov prihod opozori z glasnim lajanjem, ni pa napadalen. Domače živali sprejema, če je bil pravočasno socializiran, sicer mu manjše živali pomenijo plen, ki ga je potrebno uloviti. Primeren je izkušen lastnik, ki je odločen, dosleden, domiseln, vztrajen, potrpežljiv, spoštljiv, pri vzgoji uporablja izključno pozitivno stimulacijo, na razpolago pa ima dovolj prostega časa za druženje in aktivnosti v naravi. Vzgoja mora potekati mirno in preudarno, saj se ob krivicah in grobem ravnanju zapre vase ali postane plašen in nezaupljiv. Primerno bivalno okolje je stanovanje. Potrebuje precej gibanje ter ostalih fizičnih in umskih zaposlitev. Na sprehodu mora biti obvezno na povodcu.

KANANSKI PES

(Canaan Dog – Kaleb Kanaani)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 6: Pratipski psi
št. FCI standarda: 273

Velikost: – samec meri od 50 do 60 cm
– samica meri od 45 do 50 cm
Teža: od 35 do 55 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Izrael, kjer ima status nacionalne pasme. Pasma je stara, saj njegove korenine segajo več kot 10.000 let nazaj. Predniki so bili verjetno sredozemski psi. Ime je dobil po ljudstvu Kanaan, ki je živelo na današnjem ozemlju Izraela, Palestine, Libanona in zahodnem delu Jordanije. Uporabljali so ga kot čuvaja imetja in živine ter spremljevalca. Skušali so ga izšolati tudi kot vodnika slepih, vendar se zaradi svojih značajskih potez ni dobro obnesel. Z načrtno vzrejo so pričeli v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Prvi klub je bil ustanovljen leta 1953, FCI standard pa leta 1966 in dopolnjeni FCI leta 1999. Razširjen je tudi drugje po svetu. V sedanjem času nastopa Kananski pes kot čuvaj, delovni pes (vojska, policija) in spremljevalni pes. Dobre rezultate dosega na različnih kinoloških tekmovanjih (agility, showmanship, poslušnost, flyball, sledenje ipd.).

Opis pasme

Po obliki je Kananski pes srednje velik pes, kvadraten, močan, skladno grajen pes. Po zgradbi spominja na mešance oziroma divje pse. Dlaka je kratka do srednje dolga, gosta, ravna in trda. Podlanka je gosta in priležna. Dlaka ga dobro ščiti pred mrazom in nima vonja. Barva dlake: od črne do smetanaste, vsi odtenki rjave in rdeče. Dovoljene so tudi manjše bele lise, lahko je lisast ali tigrast, dovoljena je bela ali črna maska, ki mora biti obvezno simetrična. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi. Značilno je, da je pasma zelo čista.

Karakter pasme

Po naravi je Kananski pes inteligenten, učljiv, prilagodljiv, poslušen, zvest, nezahteven, samostojen, neodvisen, impulziven, delaven, pozoren na dogajanje v okolici, zaščitniški do teritorija in znanih ljudi, hiter, energičen, vzdržljiv, odličen čuvaj, ima močan nagon za preživetje, zanesljiv, nežen, prijazen, aktiven. Možne negativne lastnosti: dominantnost, agresivnost, renčanje, grizenje – navadno pogojeno z nepravilno vzgojo. Na lastnika je zelo navezan, družinske člane ima rad. Poznane otroke ima rad in je do njih prijazen, pri nepoznanih otrocih se priporoča nadzor odrasle osebe. Do tujcev je nezaupljiv, vendar po naravi ni agresiven. V odnosu do ostalih živali je nezaupljiv in ne išče njihove družbe. Vzgoja je precej zahtevna, saj ne mara ponavljajočega treninga in se hitro prične dolgočasiti. Lastnik mora biti izkušen, odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, iznajdljiv, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Priporočljivo je, da je fizično aktiven in ima na razpolago dovolj prostega časa za aktivnosti in druženje. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, sprejemljivo je tudi bivanje v stanovanju. Potrebuje veliko gibanja (dolgi sprehodi, tek, trening) in umskih aktivnosti.

Zdravje pasme

Pasma je dokaj zdrava in niso poznane dedno pogojene bolezni. Možne nekatere zdravstvene težave: epilepsija, progresivna atrofija mrežnice, displazija kolkov in komolcev, izpah pogačice.

Pasma KAI –>

KAI

(Kai Ken – Tora Inu – Tiger Dog)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 5: Azijski špici in sorodne pasme
št. FCI standarda: 317

Velikost: od 42 do 55 cm
Teža: od 13,5 do 23 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let, lahko tudi dlje

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Japonska, okrožje Kai. Od leta 1934 ima status nacionalnega spomenika. Predvideva se, da je najstarejša in najčistejša japonska pasma, saj obstaja že več stoletij. Njegovi predniki naj bi bili srednje veliki psi iz časov antike. Uporabljali so ga kot lovskega psa za lov na merjasce in jelene. Prilagojen je na življenje v gorah in težkih vremenskih razmerah. Tudi v svoji domovini je Kai redek. Uradni FCI standard je bil priznan 16. 6. 1999. V sedanjem času je predvsem družinski pes.

Opis pasme

Po obliki je Kai srednje velik, čokat, čvrst, atletske postave, z debelim vratom, pokončnim ušesi in tesno zvitim repom. Dlaka je srednje dolga in ostra. Barva dlake: rdeča, črna, tigrasta v različnih odtenkih. Dokončna barva se oblikuje do starosti 5 let. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in ne prepogosto kopanje.

Karakter pasme

Po naravi je Kai inteligenten, pogumen, živahen, temperamenten, spreten, gibčen, dober čuvaj, ima razvit lovski nagon, prijazen, zvest, pozoren na dogajanje v okolici (rad spleza na višino – drevo, miza, ograja in opazuje), zaščitniški, učljiv, dojemljiv, poslušen. Zelo dobro plava, se vzpenja na drevesa in sploh je zelo spreten na zahtevnem terenu. Možne negativne lastnosti: plašnost, agresivnosti, kar je pogojeno z nepravočasno in nepravilno socializacijo. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad, vendar je potreben nadzor odrasle osebe, da se otroci naučijo pravilnega ravnanja s psom. Do tujcev je zadržan. Odnos do drugih živali ni problematičen, če je pravilno socializiran. Primerno bivalno okolje je pesjak z visoko ograjenim vrtom, prilagodi se tudi bivanju v stanovanju. Lastnik mora biti izkušen, avtoritativen, odločen, dosleden, prijazen, vztrajen, pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Na razpolago mora imeti veliko prostega časa za druženje in ostale aktivnosti. Potrebno je poudariti, da je izredno pomembna zgodnja socializacija – od rojstva dalje. Potrebuje veliko gibanja ter fizičnih in umskih zaposlitev. Na sprehodu naj bo na povodcu, saj je njegov lovski nagon močan.

Zdravje pasme

Pasma je zelo zdrava.

JAPONSKI ŠPIC

(Nihon Supittsu – Japanese Spitz)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 5: Azijski špici in sorodne pasme
št. FCI standarda: 262

Velikost: – samec meri od 32 do 38 cm
– samica je malo manjša
Teža: – samec od 5 do 10 kg
– samica je nekoliko lažja
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Japonska. Odkrit je bil proti koncu 19. stoletja. Dokumentacija o njegovem izvoru se je med drugo svetovno vojno izgubila. Po vsej verjetnosti je Japonski špic nastal s križanjem različnih pasem (nemški špic, samojed, ruski špic, ameriški eskimski pes). Prve razstave se je udeležil leta 1950 in od takrat dalje se je razširil po vsem svetu, čeprav izven domovine ni močno razširjen. Uradni FCI standard je bil priznan 16. 6. 1999. Ves čas nastopa v vlogi spremljevalca oziroma družinskega psa. Lepe rezultate dosega tudi na različnih kinoloških tekmovanjih (agility, frizbi).

Opis pasme

Po obliki je Japonski špic majhen, zaokrožen, skladno grajen. Spominja na pomanjšanega samojeda. Dlaka je dolga, ravna, puhasta, samočistilna in se ne sprijema. Podlanka je bela, gosta in volnena. Nima izrazitega vonja. Barva dlake: bela. Nega ni zahtevna, obsega redno krtačenje in česanje ter občasno kopanje, vendar ne prepogosto, da se ne uniči naravni zaščitni sloj. Rad je čist in se umiva na enak način kot mačka.

Karakter pasme

Po naravi je Japonski špic družaben, inteligenten, poslušen, igriv, potrpežljiv, ponosen, vdan, radoveden, poslušen, živahen, vesel, hitro učljiv, pogumen, ljubeč, zaščitniški. Zanimivost: zna se »smejati« (na obrazu se mu pojavi nasmešek) in to vedno ob primernem trenutku. Možne negativne lastnosti: zdolgočasenost, destruktivno vedenje, kar je navadno pogojeno z osamljenostjo ali nepravilno vzgojo. Na lastnika je zelo navezan in si ves čas želi njegove družbe, ostale družinske člane ima rad. Otroke ima zelo rad in uživa v igri z njimi, pri manjših otrocih je potreben nadzor odrasle osebe, da ga ne bi nehote poškodovali. Prihod neznane osebe naznani z glasnim lajanjem, sicer je prijateljski. Odnos do hišnih živali je dober, če je z njimi odrašča, če se mu pridružijo kasneje, je lahko problematičen, saj se ima za edinega lastnika teritorija. Načeloma lahko prebiva v pesjaku z visoko ograjenim vrtom (visoko skače), kljub temu je primerneje, da biva v stanovanju, saj sicer pogreša družbo. Potrebuje daljši dnevni sprehod, rad teče brez povodca, se igra z žogo ali s frizbijem. Priporočljivo je osnovno strokovno šolanje in pravočasna socializacija. Lastnik mora biti odločen, dosleden, družaben, prijazen, nežen, potrpežljiv, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in ostale aktivnosti. Pes se hitro prične dolgočasiti, zato mora biti trening raznolik in ne predolg.

ITALIJANSKI ŠPIC

(Italian Spitz – Volpino Italiano)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 2: Evropski špici
št. FCI standarda: 195

Velikost: – samec meri od 27 do 30 cm
– samica meri od 25 do 28 cm
Teža: – samec od 9 do 11 kg
– samica do 5 kg
Življenjska doba: od 12 do 16 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Italija, pokrajina Toskana. Pasma Italijanski špic obstaja od 19. stoletja, čeprav so njemu podobni psi obstajali že pred 5000 leti. Njegov prednik je verjetno evropski špic. Sprva je bil predvsem v vlogi spremljevalca aristokratov. Pasma je bila pred nekaj desetletji na robu izumrtja, vendar so jo z načrtno vzrejo uspeli ohraniti. Izven domovine je malo poznana. Uradni FCI standard je bil priznan 27. 11. 1999. V sedanjem času je predvsem družinski pes.

Opis pasme

Po obliki je Italijanski špic majhen, kvadraten, kompakten, harmonično grajen in spominja na pomeranca. Po drugi strani njegovo ime pomeni »mala lisica«, saj ji je tudi podoben. Dlaka je dolga, gosta, pokončno štrleča, odporna proti umazaniji in vodoodporna. Gostejša je po vratu in spominja na grivo. Podlanka je mehka in gosta. Dobro se prilagodi na temperaturne razlike. Barva dlake: bela, rdeča, barva šampanjca je dovoljena, vendar ni zaželena. Svetlo oranžen odtenek po ušesih se tolerira, ni pa zaželen. Nega ni zahtevna, saj obsega občasno krtačenje, ob menjavi dlake pogosteje. Kopanje ni priporočljivo, kadar je nujno, se priporoča suhi šampon.

Karakter pasme

Po naravi je Italijanski špic inteligenten, energičen, eleganten, povprečno aktiven, igriv, poslušen, hitro učljiv, ljubezniv, prijazen, zvest, zaščitniški, težje prilagodljiv hitrim spremembam, pozoren na dogajanje v okolici, zelo teritorialen, občutljivega značaja, odličen čuvaj, ima razvit lovski nagon, pogumen, rad ima pozornost, družaben, rad ugaja, prijeten. Možne negativne lastnosti: trma, agresivnost, sramežljivost – navadno pogojeno z nepravilno vzgojo. Na lastnika in družinske člane je močno navezan in do njih zelo zaščitniški. Otroke (predvsem starejše) ima rad in uživa v igri z njimi; pri mlajših otrocih je priporočljiv nadzor odrasle osebe, saj še nimajo pravilnega odnosa do živali. Do tujcev je zadržan in na njihovo prisotnost opozori z lajanjem. Tudi sicer pogosto laja. Do drugih živali nima najboljšega odnosa, ob primerni socializaciji sicer sprejme domače živali, pri ostalih pa prevlada njegov lovski nagon. Potrebuje redne dnevne, ne preveč zahtevne, sprehode ter veliko druženja. Primerno bivalno okolje je stanovanje ali hiša z ograjenim vrtom, lahko biva tudi v pesjaku. Primeren je lastnik, ki je odločen, dosleden, prijazen, pri vzgoji pa uporablja pozitivno stimulacijo. Poleg tega mora imeti dovolj prostega časa za druženje in ostale aktivnosti.

Zdravje pasme

Pasma spada med zelo zdrave, možne so težave s srcem in siva mrena.