NEMŠKI SREDNJI ŠPIC

(Mittelspitz – Medium sized Spitz)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 4: Evropski špici
št. FCI standarda: 97

Velikost: od 30 do 36 cm
Teža: od 10,5 do 11 kg
Življenjska doba: od 13 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija. Pasma Nemški srednji špic spada med srednjeevropske pasme psov, saj so potomci škotskih psov, znanih iz poslikav v kameni dobi ter koliščarskih špicev. Njegova prednika naj bi bila samojed in švedski laponski pes. Nastopa predvsem v vlogi družinskega psa. Njegova priljubljenost vedno bolj narašča.

Opis pasme

Nemški srednji špic spada med srednje velike pse. Dlaka je dolga, gosta, štrleča in bujna. Podlanka je mehka in gost. Dlaka močno odpada. Barva dlake: črna, bela, lisičje rjava, volčje siva, … Nega je kar zahtevna, saj obsega dnevno krtačenje in česanje, še posebej ob menjavi dlake, trimanje in kopanje po potrebi.

Karakter pasme

Po naravi je Nemški srednji špic inteligenten, prijazen, dober čuvaj, zelo družaben, živahen, pozoren na dogajanje v okolici, samozavesten, zvest, vdan, zelo učljiv, zaščitniški, ustrežljiv, poslušen, odvisen od človeške bližine. Možne negativne lastnosti: dominantnost, neposlušnost, agresivnost, težave pri navajanju na čistočo v zaprtem prostoru, kar vse je navadno pogojeno z neprimerno vzgojo. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in jih ima močno rad. Rad ima otroke, predvsem starejše, ki že znajo vzpostaviti primeren odnos do psa. Pri manjših otrocih je potreben nadzor odrasle osebe, saj bi lahko nehote poškodovali psa. Do tujcev je zadržan in z lajanjem opozori na njihovo prisotnost. Z ostalimi živalmi se, ob primerni socializaciji, dobro razume. Lastnik mora biti izkušen, pozoren, odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo, na razpolago mora imeti veliko časa za druženje in ostale aktivnosti. Potrebuje srednje veliko gibanja ter veliko igre in druženja. Primerno bivalno okolje je stanovanje.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in niso znane gensko pogojene bolezni.

MEHIŠKI GOLI PES

(Mexican Hairles Dog – Xoloitzquintle)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 6: Pratipski psi
št. FCI standarda: 234

Po velikosti obstajajo tri različice te pasme:
– miniaturni: visok od 25 do 35 cm
– pritlikavi: visok od 35 do 45 cm
– standardni: visok od 35 do 55 cm

Teža: od 12 do 23 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Mehika. Pasma Mehiški goli pes je zelo redka in zanimiva zaradi svojih bioloških in genetskih značilnosti. Izvor te pasme ni popolnoma dokumentiran, po nekaterih podatkih naj bi nastala zaradi genetske mutacije; po drugi teoriji pa naj bi vse pasme golih psov izvirale iz Kitajske. Pasma je zelo stara, saj je obstajala že pred 3.000 leti, v času Aztekov in Majev. Nastopa predvsem v vlogi spremljevalca oziroma družinskega psa.

Opis pasme

Po obliki je Mehiški goli pes vitek, z dolgim vratom in pokončnimi ušesi ter atraktiven na pogled. Koža je gladka in mehka, brez gub, topla na otip in popolnoma brez dlake. Dovoljene barve kože: črna, bela, siva, skrilasto siva z več ali manj pegami, lisasta itd. Nega ni zahtevna, saj obsega brisanje kože z mokro krpo in po potrebi kopanje z nežnim šamponom. Potrebna je tudi uporaba zaščitnih krem. Pomembno je poskrbeti za primerno zaščito v mrzlih (oblačilo) in vročih vremenskih razmerah (zaščitna krema z visokim UV faktorjem), saj je zelo občutljiv. Zaradi odsotnosti dlak je zelo primeren za astmatike in alergike.

Karakter pasme

Po naravi je Mehiški goli pes inteligenten, učljiv, vesel, prijeten, ljubezniv, zelo družaben, pogumen, občutljiv, nežen, miren, tih, previden, pozoren, ima izjemen spomin. Nikoli ne laja brez vzroka. Med vsemi psi je najboljši plezalec, brez težav se povzpne na drevo. Možne negativne lastnosti: dominantnost, agresivnost do psov, zamerljivost. Na lastnika in družinske člane je neizmerno navezan. Otroke ima rad, predvsem starejše, pri mlajših se priporoča nadzor odrasle osebe. Do tujcev je nezaupljiv. Odnos do ostalih živali je dober, če je bil pravočasno in pravilno socializiran. Lastnik mora biti izkušen, prijazen, nežen, spoštljiv, dosleden, odločen, dominanten, vztrajen, pozoren, pri vzgoji pa mora uporabljati izključno pozitivno stimulacijo. Nujno je, da so pri treningu soudeleženi vsi člani družine, sicer se preveč naveže samo na eno osebo. Primerno bivalno okolje je v stanovanju oziroma hiši. Zadoščajo srednje dolgi dnevni sprehodi, veliko druženja, različne igre in ostale fizične ter umske dejavnosti. Pes potrebuje veliko druženja, sicer močno trpi, ker ne prenaša samote.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima znanih gensko pogojenih bolezni. Nekaj težav se pojavlja z alergijami kože, aknami in tudi, vendar se temu s primerno nego lahko izognemo.

MALI ŠPIC

(Kleinspitz – Miniature Spitz)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 4: Evropski špici
št. FCI standarda: 97

Velikost: od 23 do 29 cm
Teža: od 3 do 4 kg
Življenjska doba: od 15 do 20 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija. Pasma Mali špic je stara, saj izvira iz evropskih špicev, ki obstajajo že okoli 6.000 let. Sprva so ga uporabljali kot lovskega psa, čuvaja in spremljevalca. V sedanjem času nastopa kot čuvaj in spremljevalec. Dobre rezultate dosega na razstavah in v agilitiju.

Opis pasme

Mali špic je lisičjega izgleda z gosto, dolgo krovno dlako in bujno, mehko ter gosto poddlanko. Ima na hrbet zavit, izredno košat rep. Ušesa so majhna, trikotna ter nošena pokonci. Barva dlake: oranžna, krem, volčje siva. Dobro prenaša različne vremenske razmere. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.

Karakter pasme

Po naravi je Mali špic izjemno inteligenten, radoveden, dobro učljiv, živahen, igriv, ljubeč, rahločuten, izjemno vdan, dober čuvaj, radoveden, družaben, prilagodljiv, vreden zaupanja, samostojen, rad ima pozornosti, šaljiv, odločen. Možne negativne lastnosti: posesivnost ter pogosto in glasno lajanje. Lastniku je nepopisno vdan, družinske člane ima rad. Do otrok je prijazen in uživa v igri z njimi. Do tujcev je nezaupljiv in se jim najraje umakne. Z ostalimi živalmi se dobro razume. Primerno bivalno okolje je tako pesjak z ograjenim vrtom, kakor tudi stanovanje. Potrebuje veliko gibanja, igre in ostalih aktivnosti. V primeru, da je osamljen, zelo trpi in postane nesrečen. Lastnik mora biti prijazen, spoštljiv, odločen, dosleden, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago dovolj prostega časa za druženje in ostale dejavnosti.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima genetsko pogojenih bolezni. Pozornost je potrebno nameniti primerni prehrani, saj je nagnjen k debelosti.

LAPONSKI JELENAR

(Lapponian Herder – Lapinporokoira – Lapland Reindeer Doga)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 3: Nordijski ovčarji in čredarji
št. FCI standarda: 284

Velikost: – samec meri od 49 do 55 cm
– samica meri od 43 do 49 cm
Teža: od 27 do 30 kg
Življenjska doba: od 11 do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je sedanja domovina je Finska. Pasma Laponski jelenar je stara, saj so jo uporabljala že stara nordijska ljudstva. Obstoj pasme je dokumentiran že od leta 1600 dalje. Uporabljali so ga, in ga tudi v sedanjem času, kot spremljevalca in pomočnika pastirjev pri nadziranju, vodenju in čuvanju severnih jelenov. Varoval jih je pred medvedi in volkovi. Izven domovine je slabo poznan in redko prisoten. Dobre rezultate dosega tudi na različnih kinoloških tekmovanjih (agility, karting, sledenje ipd.).

Opis pasme

Po obliki je Laponski jelenar velik, podolgovat, mišičast, elegantno grajen pes. Dlaka je srednje dolga, ravna, rahlo razmršena, groba in ostra. Podlanka je gosta in mehka. Dlaka ga dobro varuje pred nizkimi temperaturami. Barva dlake: črna, rjava, siva, lahko sta prisotni dve beli lisi nad arkadami, kakor tudi bele oznake na vratu, okončinah in po prsih.

Karakter pasme

Po naravi je Laponski jelenar inteligenten, vdan, lojalen, vzdržljiv, učljiv, pozoren na dogajanje v okolici, igriv, izjemen čuvaj, poslušen, odziven, sposoben, neutruden, miroljuben, pogumen, vzdržljiv, odločen, zaščitniški do lastnine in znanih oseb, poslušen, prijazen, delaven. Pogosto laja. Na lastnika je izjemno navezan, družinske člane ima rad. Otroke ima zelo rad, tudi z manjšimi se dobro razume, ker ima visok prag strpnosti. Do tujcev je zadržan. Z drugimi živalmi se razume, če je pravilno in pravočasno socializiran. Primerno bivalno okolje je zunaj v pesjaku, nikakor ni primeren za bivanje v stanovanju. Lastnik mora biti izkušen, prijazen, potrpežljiv, vztrajen, odločen, dosleden, spoštljiv, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo, fizično aktiven. Poleg tega mora imeti veliko prostega časa za druženje in ostale fizične in umske aktivnosti. Potrebuje veliko vsakodnevnega gibanja, igre in delovnih zadolžitev.

Zdravje pasme

Pasma je dokaj zdrava, lahko pa se pojavijo posamezne zdravstvene težave, zato je priporočljivo psa kupiti pri vzreditelju te pasme.

KOREJSKI JINDO

(Korea Jindo Dog – Jindo – Chindi – Jindo Gae – Kae Kyon)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 5: Azijski špici in sorodne pasme
št. FCI standarda: 334

Velikost: – samec meri od 50 do 55 cm
– samica meri od 45 do 50 cm
Teža: – samec od 18 do 23 kg
– samica od 15 do 19 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Koreja, otok Dzindo. Pasma Korejski Jindo je stara, njen izvor pa ni točno določen. Po nekaterih značilnostih obstaja verjetnost, da je potomec starih korejskih psov. Leta 1983 so mu v domovini podelili status nacionalnega zaklada. Uporabljali so ga kot lovskega psa in čuvaja. Uradni FCI je bil objavljen 9. 11. 2004. V sedanjem času je predvsem lovski in spremljevalni pes, uporabljajo ga tudi kot čuvaja in delovnega psa.

Opis pasme

Po obliki je Korejski Jindo srednje velik, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je trda in rahlo štrleča. Podlanka je svetla, debela in mehka. Barva dlake: rdeče rjava, bela, črna, črna in rjava, siva, volčje progasta. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi. Zanimivo je, da se umiva na enak način kot mačke.

Karakter pasme

Po naravi je Korejski Jindo inteligenten, hiter, močan, vzdržljiv, pozoren na dogajanje v okolici, pogumen, pazljiv, samostojen, dostojanstven, ima močno razvit lovski nagon, odličen lovec in čuvaj, živahen, odločen, nepodkupljiv, čist, skromen, vzdržljiv, vztrajen, zvest, samozavesten, samosvoj, ima dober občutek za orientacijo, zaščitniški do teritorija in domačih, avanturističen, poslušen, nežen. Možne negativne lastnosti: sramežljivost, agresivnost, trma, nestrpnost, prevelika lenobnost – navadno povezano z nepravilno vzgojo in preveliko osamljenostjo. Na lastnika je zelo navezan in ga priznava kot edinega gospodarja, družinske člane ima rad. Otroke ima rad, če je pravilno in pravočasno socializiran, kljub temu mora druženje nadzorovati odrasla oseba. Do tujcev je nezaupljiv in neprijazen. Odnos do drugih živali ni najboljši, ker ima močan lovski nagon, seveda pa je pri tem pomembna pravilna in pravočasna socializacija. Lastnik mora biti izkušen,odločen, dosleden, avtoritativen, spoštljiv, prijazen, fizično aktiven, uporabljati mora pozitivno stimulacijo. Na razpolago mora imeti veliko prostega časa za druženje in druge aktivnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z visoko ograjenim vrtom (prepleza lahko tudi 8 m visoko ograjo). Najprimernejše pa je bivanje v stanovanju, saj se drugače počuti zelo osamljenega. Pes potrebuje veliko gibanja ter drugih umskih in fizičnih zaposlitev.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in niso poznane gensko pogojene bolezni. Občasno se lahko pojavijo hormonske motnje – hipotiroidizem. Pri prehrani je zelo skromen in malo poje.

KISHU

(Kishu – Kishu Ken)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 5: Azijski špici in sorodne pasme
št. FCI standarda: 318

Velikost: – samec meri od 49 do 55 cm
– samica meri od 43 do 49 cm
Teža: od 13 do 27 kg
Življenjska doba: od 11 do 13 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Japonska, gorato področje otoka Kyushu. Pasma Kishu je zelo stara, saj obstaja več kot 3.000 let, poleg tega tudi prvinska, saj se ni mešala z drugimi pasmami. Izven domovine je zelo redko prisoten (en rejec obstaja na Nizozemskem, dva v ZDA). Od leta 1934 spada pasma med zavarovane vrste, saj je bila pred izumrtjem. Razglašen je za nacionalni zaklad. FCI standard je bil uradno objavljen 16. 6. 1999. Prvotno so ga uporabljali za lov na merjasca in srnjad, občasno kot nosača. V sedanjem času je predvsem družinski pes, občasno tudi lovski.

Opis pasme

Po obliki je Kishu srednje velik, mišičast, kompakten, atletsko in skladno grajen pes. Ušesa so pokončna, rep zavit in nošen preko hrbta. Njegova hoja je prožna in lahkotna. Dlaka je kratka in ravna. Podlanka je debela in mehka. Po obrazu in repu je dlaka daljša. Barva dlake: najpogosteje bela, lahko progasta, rdeča, sezam (rdeče rumena s črnimi konicami na koncu dlake). Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje, trimanje, urejanje ušes in krempljev.

Karakter pasme

Po naravi je Kishu inteligenten, zelo aktiven, ljubeč, zvest, vdan, samostojen, odločen, hiter, plemenit, dostojanstven, ubogljiv, učljiv, pozoren na dogajanje v okolici, spreten na zahtevnem terenu, prijazen, miren, včasih zamišljen, čist, tih, prilagodljiv, družaben, ima zelo razvit lovski nagon, odličen (zelo uspešen) lovec, delaven, vztrajen, vzdržljiv, izredno pogumen, zaščitniški, igriv. Značilno zanj je, da dobro pleza po drevesih. V leglu je lahko samo en mladič, ki je, dokler je majhen, izredno podoben polarnemu medvedku. Možne negativne lastnosti: trmoglavost, dominantnost, uničevalno vedenje zaradi osamljenosti, sramežljivost, agresivnost. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Z otroki se dobro razume, če je pravilno vzgojen; otroke je potrebno poučiti, da ga ne smejo dražiti, saj tega ne prenaša. Do tujcev je sprva zadržan. Odnos do domačih živali je dober, če je pravočasno socializiran, v odnosu do drugih živali prevlada lovski nagon, predvsem pri manjših. Lastnik mora biti izkušen, umirjen, prijazen, odločen, dosleden, avtoritativen, fizično aktiven, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo, na razpolago pa mora imeti veliko prostega časa za druženje in aktivnosti. Primerno bivalno okolje je stanovanje, saj potrebuje družbo lastnika in ostalih članov družine. Potrebuje dolge dnevne sprehode ter fizično in psihično zaposlitev, da porabi odvečno energijo.

Zdravje pasme

Spada med zdrave pasme; gensko pogojene bolezni niso poznane.