ISLANDSKI ŠPIC

(Icelandic Sheepdog – Icelandic Spitz – Islandhund)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 3: Nordijski ovčarji in čredarji
št. FCI standarda: 289

Velikost: – samec meri od 33 do 46 cm
– samica meri od 30 do 42 cm
Teža: – samec od 11 do 13 kg
– samica od 9 do 11 kg
Življenjska doba: okoli 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Islandija. Islandski špic spada med stare pasme psov. Njegovi predniki so psi, ki so prispeli na to območje s prvimi naseljenci (Vikingi). Pasma je skoraj že izumrla, vendar so jo z načrtno vzrejo uspeli ohraniti. Uporabljali so ga kot čuvaja živine (ovce, konji) in imetja. V sedanjem času je predvsem družinski pes. Dobre rezultate dosega v različnih kinoloških tekmovanjih (agility, poslušnost, rally obedience , showmanship , flyball , sledenje, trainability).

Opis pasme

Po obliki je Islandski špic visok, mišičast in močan pes.

Obstajata dva tipa:

– kratkodlaki, ki ima srednje dolgo in ostro dlako ter debelo in mehko podlanko
– dolgodlaki, ki ima dolgo dlako, ki je precej groba, podlanka je debela in mehka

Barva dlake: rjava, črna, rdeča, siva, sivo bela, črna z belimi pikami.

Karakter pasme

Po naravi je Islandski špic uravnovešen, dinamičen, gibčen, vztrajen, potrpežljiv, fizično in psihično vzdržljiv, dober čuvaj, ljubeč, družaben, zvest, energičen, v stanovanju miren, pozoren na dogajanje v okolici, prijazen, vesel, radoveden, igriv, pogumen, poslušen, delaven, odgovoren, zvest. Možne negativne lastnosti: agresivnost, ležernost, pretirano lajanje – ponavadi pogojeno z neprimerno vzgojo. Na lastnika je zelo navezan in mu sledi na vsakem koraku, ostale družinske člane ima rad. Otroke ima rad. Do tujcev je zadržan in njihov prihod oznani z lajanjem, ni agresiven. Z znanimi živalmi se dobro razume, z ostalimi pa, če je bil pravilno socializiran. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, kakor tudi bivanje v stanovanju. Potrebuje veliko gibanja, umskih in fizičnih aktivnosti in druženja. Primeren je lastnik, ki je odločen, dosleden, prijazen, pri vzgoji pa uporablja pozitivno stimulacijo.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.

IBIŠKI PES

(Podenco Ibicenco – Ibizan Warren Hound – Ibizan Podenco)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 7: Primitivni tipi lovskih psov
št. FCI standarda: 89

Velikost: – samec meri od 66 do 72 cm
– samica meri od 60 do 67 cm
Teža: okoli 30 kg
Življenjska doba: okoli 10 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Španija, Ibiza (Balearski otoki). Ibiški pes spada med najstarejše pasme psov, slike teh psov so našli v grobnicah faraonov iz obdobja 3.400 let pred našim štetjem. Uporabljali so ga za lov na kunce brez uporabe pušk in za lov na visoko divjad. Uradni standard FCI je bil priznan 26. 5. 1982. V sedanjem času je lovski in družinski pes. V današnjem času večino teh psov vzredijo na pasjih farmah, kjer živijo v obupnih higienskih razmerah in brez zdravstvene oskrbe (brez nujnih cepljenj, antiparazitikov itd.). V njegovi domovini ga uporabljajo uglavnem za lov. Ker je vzreja tako “preprosta” in nenadzorovana, se njihovi lastniki po zaključeni lovski sezoni ne trudijo in ne obremenjujejo z ohranjanjem psov, ker vedo, da bodo do nove sezone zlahka dobili nove, zato so ti psi velikokrat izkoriščeni in trpinčeni do smrti.

Opis pasme

Po obliki je Ibiški pes visok, ploščat, mišičast, vitek in elegantno grajen. Uhlja sta velika in pokončna ter tipična za to pasmo. Oči so jantarjeve barve. Je izreden tekač.

Dlaka obstaja v treh variantah:

– kratka, ki ne sme biti svilnata
– groba, ki je trda in groba
– dolga, ki je mehka in dolga vsaj 5 cm

Barva dlake: vse variante belo redeče kombinacije. Nega obsega redno krtačenje.

Karakter pasme

Po naravi je Ibiški pes zelo inteligenten, iznajdljiv, priliznjen, ubogljiv, kadar hoče, srednje učljiv, hiperaktiven, naslednji trenutek izjemno lenoben, zelo radoveden, nežen, ljubeč, igriv, dober čuvaj, pozoren na dogajanje v okolici, ima močan lovski nagon, družaben. Ima dobro izostren voh, vid in sluh, poleg tega je sposoben preskočiti visoke ovire. Možne negativne lastnosti: trma, svojeglavost, občutljivost na grobo vedenje – velikokrat pogojeno z lovskim nagonom, lahko tudi z neprimerno vzgojo in preveliko osamljenostjo. Na lastnika je zelo navezan, ostale družinske člane ima rad. Otroke ima rad in je z njimi prijazen, če so preveč vsiljivi, se umakne. Do tujcev je zadržan in z glasnim lajanjem opozori na njihovo prisotnost. Rad ima družbo pasjih prijateljev in je do njih zelo popustljiv, ostale živali sprejme, vendar velikokrat prevlada njegov lovski nagon. Slabo prenaša mraz, zato je primerno bivalno okolje izoliran pesjak, z visoko ograjenim vrtom, še bolj priporočljivo je bivanje v stanovanju. Primeren je izkušen lastnik, ki je odločen, dosleden, prijazen, potrpežljiv, aktiven, živahen, pri vzgoji pa uporablja pozitivno stimulacijo. Potrebuje veliko gibanja, ostalih aktivnosti in druženja.

Zdravje pasme

Spada med zdrave pasme, ki nima posebnih zdravstvenih težav.

HOKKAIDO

(Hokkaidoke – Hokkaido Inu)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 5: Azijski špici in sorodne pasme
št. FCI standarda: 261

Velikost: samec meri od 46 do 56 cm
– samica je malo manjša
Teža: od 20 do 30 kg
Življenjska doba: od 11 do 13 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Japonska, otočje Hokkaido. FCI standard je bil uradno priznan 16. 6. 1999. Pasma Hokkaido je stara okoli 12.000 let in verjetno izvira iz starih lovskih psov. Pasma je bila poimenovana leta 1869. Leta 1937 so ga zaščitili kot redko vrsto psa. Uporabljali so ga za lov na medveda in drugo divjad, iskanje preživelih v vojaških pohodih ter za vleko tovora. V sedanjem času je predvsem lovski in družinski pes. Dobre rezultate dosega tudi na različnih kinoloških tekmovanjih. Izven domovine je slabo poznan.

Opis pasme

Po obliki je Hokkaido srednje velik, slok, mišičast in čvrstega videza. Dlaka je dolga, ravna, ostra in trda. Podlanka je mehka in kratka. Barva dlake: črna, bela, rdeča, črno rjava, volčje siva, barva sezama, tigrasta. Nega obsega redno krtačenje.

Karakter pasme

Po naravi je Hokkaido inteligenten, hitro učljiv, zvest, vzdržljiv, zaščitniški, zelo pogumen, radoveden, ima dober čut za orientacijo, vztrajen, vzdržljiv, močan, pozoren na dogajanje v okolici, impulziven, hiter, odličen čuvaj in branilec, lojalen, odločen, nežen, poslušen, ljubeč, delaven, tih. Možne negativne lastnosti: agresivnost, napadalnost do drugih psov, svojeglavost, dominantnost, uničevalno vedenje, trma, kopanje lukenj – kar je ponavadi pogojeno z nepravilno vzgojo, nekaj pa tudi z njegovimi geni. Dobro prenaša mraz. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan, do njih je zaščitniški in jih ima rad. Odnos do drugih živali ni primeren, zato je potreben nadzor, da jih ne napade. Otroke ima rad in se z njimi razume, če je bil pravočasno in pravilno socializiran. Poleg tega je potrebno otroke poučiti, kako ga je potrebno vzgajati in imeti do njega spoštljiv odnos. Primerno bivalno okolje je pesjak z visoko ograjenim vrtom, bivanje v stanovanju ni primerno. Lastnik mora biti zelo izkušen, avtoritativen, odločen, dosleden, prijazen, spoštljiv, potrpežljiv, pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Na razpolago mora imeti veliko prostega časa za fizične, umske in ostale aktivnosti.

Zdravje pasme

Pasma spada med zdrave, saj niso poznane posebne zdravstvene težave.

GRENLANDSKI PES – GROENLANDEC

(Greenland Dog – Greenlander)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 1: Nordijski vlečni psi
št. FCI standarda: 274

Velikost: – samec meri od 58 do 68 cm
– samica meri od 51 do 61 cm
Teža: samec od 30,5 do 38 kg
– samica od 25,5 do 32 kg
Življenjska doba: okoli 13 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Grenlandija. Grenlandski pes spada med najstarejše svetovne pasme psov, saj dokazi potrjujejo njegovo prisotnost že okoli leta 7000 pred našim štetjem. Po vsej verjetnosti so bili njegovi predniki arktični volkovi, saj ima značilnosti volka (telesne in značajske), ki so se ohranile do danes. Prvi predstavnik te pasme je bil prepeljan v Veliko Britanijo leta 1750. Prvi britanski kinološki klub je bil ustanovljen leta 1880. Izven domovine ni preveč razširjen. Uporabljali so ga za vleko tovora, obrambo pred zvermi in lov na polarnega medveda in tjulnja. Kasneje so ga pri svojem delu uporabljali tudi raziskovalci na svojih odpravah. FCI standard je bil uradno priznan 5. 5. 2003. Tudi v sodobnem času je predvsem delovni pes. Dobre rezultate dosega na tekmovanjih vleke sani.

Opis pasme

Po obliki je Grenlandski pes srednje velik, telo je kvadratno, mišičasto, trdno in čokato. Ušesa so pokončna, gobec močan in klinaste oblike. Oči morajo biti temne in se ujemati z barvo dlake. Oči izražajo iskrenost in zaupljivost. Dlaka je kratka, gosta, ravna, groba in gladka. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: vse barve, tudi bela – ne sme pa biti albin. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje.

Karakter pasme

Po naravi je Grenlandski pes inteligenten, dobro učljiv, temperamenten, vesel, prijazen, neodvisen, samostojen, odličen čuvaj svojega teritorija in lastnine, vzdržljiv, neumoren, vztrajen, odporen, močan, hiter, prizadeven, ljubeč, zelo zvest, lojalen, energičen, samozavesten, odločen, pogumen, ima zelo razvit lovski nagon. Značilno zanj je, da prenese ekstremne vremenske pogoje. Vročino slabo prenaša, zato v vročih dneh ne sme biti preveč aktiven, poleg tega mora imeti prostor, kjer se lahko ohladi. Možne negativne lastnosti: potepanje, plašnost, agresivnost, dominantnost – vse to je navadno pogojeno z nepravilno vzgojo. Na gospodarja in ostale družinske člane je izredno navezan. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, saj ni primeren za bivanje v stanovanju. Lastnik mora biti izkušen, odločen, dosleden, samozavesten, avtoritativen, spoštljiv, pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Poleg tega mora biti fizično zelo aktiven in imeti veliko prostega časa za druženje in ostale aktivnosti. Potrebuje veliko gibanja (dolgi in živahni sprehodi), delovnih in umskih zaposlitev.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in ni podvržena genskim boleznim.

FINSKI ŠPIC

(Suomenpystykorva – Finnish Spitz)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 2: Nordijski lovski psi
št. FCI standarda: 49

Velikost: od 44 do 50 cm
Teža: do 20 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Finska, čeprav izvira iz osrednje Rusije. Na Finskem se je naselil v 19. stoletju in je celo nacionalni pes. Uporabljali so ga za lov na polarne medvede in jelene ter pernato divjad. V sedanjem času je Finski špic predvsem družinski pes.

Opis pasme

Po obliki je Finski špic srednje velik in kvadratne oblike. Značilna je izrazita oblika smrčka. Spominja na lisico. Dlaka je dolga, košata, ostra, ravna ter samočistilna in brez vonja. Podlanka je kratka, gosta in mehka. Barva dlake: rdeče rjava; rumeno rjava. Dovoljene so bele oznake na šapah in po prsih. Izredno rad je čist in se umiva na podoben način kot mačke. Nega obsega redno krtačenje, kopanje le, če je nujno potrebno.

Karakter pasme

Po naravi je Finski špic inteligenten, samostojen, radoveden,vdan, pogumen, vzdržljiv, neutruden, živahen, dobrosrčen, zvest, dober čuvaj, odličen lovec, okreten, družaben, zaščitniški, pozoren na vsak šum in dogajanje v okolici, ima izrazit lovski nagon in odličen sluh, sočuten, občutljiv na prepiranje in grobosti, zadržan. Pogosto laja. Možne negativne lastnosti: zdolgočasenost, trma, agresivnost do psov istega spola, kar je navadno pogojeno z nepravilno vzgojo. Na lastnika je zelo navezan, ostale družinske člane ima rad. Rad je v družbi otrok in uživa v igri z njimi, kadar postanejo preveč živahni, se umakne. Do tujcev je zadržan in previden, vendar ni agresiven. Zelo dobro se razume s poznanimi živalmi, pri odnosu do ostalih pa je potrebno upoštevati njegov lovski nagon, še posebej pri pticah in manjših glodalcih. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven, umirjen, odločen, dosleden, vztrajen, potrpežljiv, prijazen, pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Vzgoja je zahtevna, saj je zelo neodvisen in se hitro naveliča treninga. Zagotoviti mu je potrebno fizično in umsko zaposlitev. Na razpolago mora imeti dovolj prostega časa za druženje in druge aktivnosti (tek, sprehod, igre z žogo, plavanje). Primerno bivalno okolje je tako pesjak, kot bivanje v hiši. Slabo prenaša visoke temperature, zato mu moramo takrat priskrbeti hladen prostor in veliko sveže vode.

Zdravje pasme

Pasma je zelo zdrava in nima gensko pogojenih bolezni. Nagnjena je le k preveliki telesni teži, zato je potrebno prehrani nameniti veliko pozornosti.

FINSKI LAPONSKI PES – LAPPHUND

(Suomenlapinkoira – Finnish Lapphund)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 3: Nordijski ovčarji in čredarji
št. FCI standarda: 189

Velikost: – samec meri od 46 do 52 cm
– samica meri od 41 do 47 cm
Teža: – samec od 17 do 24 kg
– samica je nekoliko lažja
Življenjska doba: od 12 do 14 let, lahko tudi do 17 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Finska. Finski Laponski pes – Lapphund spada med skandinavske avtohtone pasme. Po vsej verjetnosti so njegovi predniki arktični psi, ki so obstajali že okoli leta 7.000 pred našim štetjem. Uporabljali so ga Laponci pri paši in čuvanju severnih jelenov. Po drugi svetovni vojni so bili zaradi izbruha kuge močno ogroženi. Prvo ameriško leglo se je skotilo leta 1988, leto kasneje tudi v Veliki Britaniji. Uradni standard FCI je bil priznan 12. 3. 1999. V sedanjem času nastopa kot čuvaj živine, terapevtski in družinski pes. Dobre rezultate dosega na različnih kinoloških tekmovanjih (poslušnost, agility, karting, mushing, rally obedience, showmanship, sledenje). V Skandinaviji je zelo priljubljen, drugod je manj pozna.

Opis pasme

Po obliki je Finski Laponski pes – Lapphund srednje velik in močne konstrukcije. Gobec je dolg. Dlaka je gosta, trda, dolga in vodoodporna ter odporna na mraz. Podlanka je kratka in mehka.

Barva dlake:

– Samec je ponavadi soboljevinaste barve in ima izrazito obrazno masko ter dolgo grivo.
– Samica je največkrat črna z oznakami okoli oči. Sicer so dovoljene vse barve, s tem, da osnovna barva prevladuje. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje.

Karakter pasme

Po naravi je Finski Laponski pes – Lapphund zelo inteligenten, aktiven, dobro učljiv, razmišljujoč, poslušen, prilagodljiv, prijazen, pozoren, radoveden, ljubeč, rad se sam odloča, družaben, delaven, preudaren, zunaj živahen v stanovanju miren, rad je v središču pozornosti. Možne negativne lastnosti: trma, plašnost, agresivnost, zdolgočasenost, kar je ponavadi povezano z nepravilno vzgojo in preveliko osamljenostjo. Laja pogosto, predvsem na neznane stvari in ob nepričakovanih dogodkih. Nevarnim situacijam se rad izogne. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in si želi biti ves čas v njihovi družbi. Otroke ima zelo rad in je do njih zelo ljubeč. Do tujcev je prijazen. Dobro se razume z ostalimi živalmi, če je bil pravilno in pravočasno socializiran. Še posebej je prijazen do invalidov, bolnih in starejših ljudi. Lastnik mora biti odločen, dosleden, prijazen, zelo fizično aktiven, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti dovolj prostega časa za druženje ter ostale fizične in umske aktivnosti (sprehodi, tek, igre na snegu). Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, čeprav se prilagodi tudi bivanju v stanovanju.

Zdravje pasme

Pasma je zelo zdrava, možne pa so posamezne zdravstvene težave: progresivna atrofija mrežnice, siva mrena.