FCI 7
Pasma KRATKODLAKI MADŽARSKI PTIČAR – VIŽLA –>
KRATKODLAKI MADŽARSKI PTIČAR – VIŽLA
(Rövidszörü Magyar Vizsla – Hungarian Short-haired Pointing Dog)
7. FCI skupina: Ptičarji
Sekcija 1: Kontinentalni ptičarji
– 1.1 Tipični kontinentalni ptičarji
št. FCI standarda: 57
Velikost: – samec meri od 58 do 64 cm
– samica meri od 54 do 60 cm
Teža: – samec od 20 do 30 kg
– samica od 18 do 25 kg
Življenjska doba: od 9 do 11 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Madžarska. Pasma je stara, saj obstaja že od 14. stoletja. Njegovi predniki so starodavni psi, ki so ob preseljevanju plemen prišli na to območje. Prilagojen je za lov na perjad na zahtevnih terenih (gozd, polje, voda), ob različnih vremenskih razmerah. Z načrtno vzrejo te pasme so pričeli okoli leta 1920. Uradni standard FCI je bil priznan leta 2000. V sedanjem času je Kratkodlaki madžarski ptičar – Vižla lovski in družinski pes. Razširjen je tudi v drugih evropskih državah in v Ameriki.
Opis pasme
Po obliki je Kratkodlaki madžarski ptičar – Vižla srednje velik, slok in elegantno grajen pes. Dlaka je kratka, trda, groba in gosta. Daljša in mehkejša je po glavi in uhljih. Podlanke nima. Barva dlake: pšenično rumena. Na vratu, prsih in prsih je dovoljena manjša bela lisa (največ do 5 cm). Značilno zanj je, da ima nos vedno enake barva kot kožuh.
Karakter pasme
Po naravi je Kratkodlaki madžarski ptičar – Vižla inteligenten, lahko učljiv, vodljiv, ubogljiv, odličen lovec, sledilec in prinašalec, delaven, vztrajen, vzdržljiv, energičen, skrben, uglajen, prisrčen, aktiven, učinkovit, pogumen, prilagodljiv, živahen, prijateljski, družaben, prijazen, zvest, uravnovešen, ustrežljiv, nežen, zaščitniški. Čut za voh ima zelo izostren. Zelo rad ima vodo in je odličen plavalec. Njegovo lajanje je zelo glasno, občasno celo »poje«. Možne negativne lastnosti: plašnost, občutljivost, destruktivno vedenje – pogojeno z nepravilno vzgojo in preveliko osamljenostjo. Na lastnika je zelo navezan in mu želi v vsem ustreči, ostale družinske člane ima rad. Z otroki se dobro razume, do njih je nežen. Do tujcev je sprva zadržan, kasneje prijateljski. Ob primeri socializaciji se dobro razume z ostalimi živalmi, razen s prostoživečimi, ki mu pomenijo plen. Lastnik mora biti odločen, dosleden, fizično aktiven (lovec, športnik), prijazen, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo, iznajdljiv, potrpežljiv, na razpolago mora imeti veliko prostega časa za druženje in druge dejavnosti. Slabo prenaša pregrobo vzgojo in osamljenost. Primerno bivalno okolje je izoliran pesjak z ograjenim vrtom, prilagodi se tudi bivanju v stanovanju. Potrebuje veliko gibanja (sprehodi, igre, tek, plavanje) ter ostalih fizičnih in umskih dejavnosti.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava, možne so nekatere posamezne zdravstvene težave: displazija kolkov, epilepsija, rak ali tumor, težave z lojnicami, nepravilno delovanje ščitnice, težave s srcem, atrofija mrežnice, nagnjenost k alergijam kože zaradi nepravilne prehrane.
FCI 7
Pasma KODER POENTER –>
KODER POENTER
(Pudelpointer)
7. FCI skupina: Ptičarji
Sekcija 1: Kontinentalni ptičarji
– 1.1 Tipični kontinentalni ptičarji
št. FCI standarda: 216
Velikost: – samec meri od 60 do 68 cm
– samica meri od 55 do 63 cm
Teža: od 20 do 30 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Nemčija. Pasmo Koder Poenter je leta 1881 vzredil baron Von Zedlitz, s križanjem poenterja in velikega kodra. Prilagojen je za lov na kopnem in na morju. Uradni standard FCI je bil priznan leta 2004. V sedanjem času je Koder Poenter lovski in družinski pes. Dobre rezultate dosega na različnih kinoloških tekmovanjih. Razširjen je po vsem svetu.
Opis pasme
Po obliki je Koder Poenter srednje velik, mišičast, kvadraten, skladno grajen pes. Dlaka je kratka, priležna, trda, groba, gosta in vodoodporna. Podlanka je gosta in kratka. Barva dlake: rjava, rjasto rdeča. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, če je nujno potrebno.
Karakter pasme
Po naravi je Koder Poenter inteligenten, učljiv, dojemljiv, energičen, hiter, zvest, odličen lovec, aktiven, prilagodljiv, vztrajen, vzdržljiv, prijazen, družaben, uravnovešen, poslušen, vodljiv, delaven, radoveden, vesel, igriv, ustrežljiv, doma umirjen, gibčen, zelo zaščitniški, dober čuvaj. Čut za voh ima močno razvit, poleg tega je zelo spreten v vodi. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad, do njih je prijazen, ljubezniv, zaščitniški in pazljiv. Do tujcev je zadržan in z lajanjem opozori na njihovo prisotnost. S primerno socializacijo se dobro razume z domačimi živalmi, pri ostalih prevlada lovski nagon. Lastnik mora biti odločen, dosleden, fizično aktiven (lovec, športnik), prijazen, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo, iznajdljiv, potrpežljiv, na razpolago mora imeti veliko prostega časa za druženje in druge dejavnosti. Vzgoja ni zahtevna. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, po možnosti na podeželju. Potrebuje veliko aktivnost – fizičnih (sprehodi, lov, tek, plavanje, igre) in umskih ter veliko druženja.
Zdravje pasme
Pasma je zelo zdrava, občasno se lahko pri posameznih psih pojavi displazija kolkov, epilepsija ali kožne alergije.
FCI 7
Pasma ITALIJANSKI PTIČAR –>
ITALIJANSKI PTIČAR
(Bracco Italiano – Italian Pointing Dog)
7. FCI skupina: Ptičarji
Sekcija 1: Kontinentalni ptičarji
– 1.1 Tipični kontinentalni ptičarji
št. FCI standarda: 202
Velikost: – samec meri od 55 do 67 cm
– samica meri od 55 do 62 cm
Teža: od 25 do 40 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Italija. Pasma Italijanski ptičar je stara, saj je njihov obstoj dokumentiran od 14. stoletja. Njegov izvor ni natančno dokumentiran. Zelo je bil priljubljen med plemstvom, uporabljali so ga za lov na pernato divjad. Ob koncu 19. stoletja je skoraj izumrl, z načrtno vzrejo pa so ga uspeli ohraniti. V domovini je bila pasma priznana leta 1949. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1989. Kasneje se je razširila tudi drugod po svetu. V sedanjem času je lovski in družinski pes.
Opis pasme
Po obliki je Italijanski ptičar srednje velik, kvadraten, močan, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je kratka, svetleča in gosta. Barva dlake: bela, bela z oranžnimi (svetlo do temno jantarjeve barve) lisami, bela z večjimi ali manjšimi kostanjevo rjavimi lisami, bela z bledo oranžnimi lisami, belo rjavo pegasta. Simetrična maska je dobrodošla. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno. Slabo prenaša mraz.
Karakter pasme
Po naravi je Italijanski ptičar inteligenten, učljiv, razmišljujoč, odličen lovec, energičen, radoveden, pogumen, zanesljiv, vodljiv, razumen, hiter, družaben, zvest, vdan, ljubeč, nežen, prilagodljiv, prijazen, vztrajen, vzdržljiv, samovoljen, rad sam odloča, delaven, doma rad poležuje, željan nežnosti, občasno muhast. Čut za voh ima močno razvit. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad in je do njih ljubeč. Do tujcev je zadržan in z lajanjem opozori na njihov prihod. Z ostalimi živalmi se, ob pravilni socializaciji dobro razume, razen s prostoživečimi, kjer prevlada njegov lovski nagon. Lastnik mora biti izkušen, odločen, dosleden, fizično aktiven (lovec, športnik), prijazen, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo, iznajdljiv, potrpežljiv, na razpolago mora imeti veliko prostega časa za druženje in druge dejavnosti. Pes zelo slabo prenaša osamljenost, krivice in pretrdo vzgojo. Primerno bivalno okolje je stanovanje ali hiša z ograjenim vrtom. Prebivanje v pesjaku ni primerno. Potrebuje veliko gibanja (sprehod, tek, igre, plavanje) in ostale fizične in umske aktivnosti.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava, kljub temu se lahko pri posameznikih pojavijo določene zdravstvene težave: napihnjenost želodca, kožne alergije, težave z očmi in ušesi.
FCI 7
Pasma IRSKI SETER –>
IRSKI SETER
(Irish Red Setter)
7. FCI skupina: Ptičarji
Sekcija 2: Britanski in irski ptičarji in setri
– 2.2 Setri
št. FCI standarda: 120
Velikost: – samec meri od 66 do 71cm
– samica meri od 61 do 66 cm
Teža: – samec od 29 do 34 kg
– samica od 25 do 29 kg
Življenjska doba: od 11 do 15 let, lahko tudi več
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Irska. Pasma Irski seter obstaja od 17. stoletja. Njegovi predniki so irski rdeče beli setri in pasemsko neopredeljen rdeč pes. Uporabljali so ga za lov na različne vrste divjadi. Prilagojen je za lov na zahtevnih terenih ob različnih vremenskih razmerah. V sedanjem času Irski seter nastopa kot lovski in družinski pes. Dobre rezultate dosega tudi na različnih kinoloških tekmovanjih. Razširjen je po vsem svetu.
Opis pasme
Po obliki je Irski seter srednje velik, močan, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je srednje dolga, fina in mehka. Noge in šape so močno odlakane. Barva dlake: mahagonijevo rdeča. Dovoljene so manjše bele oznake na prsih, po vratu, bradi ali prstih ter manjša bela zvezda na čelu, ozka bela lisa na čelu, nosu ali na glavi. Nega je zahtevna, obsega dnevno krtačenje in česanje in kopanje, kadar je nujno potrebno.
Karakter pasme
Po naravi je Irski seter inteligenten, učljiv, ima razvit lovski nagon, hiter, prilagodljiv, prijazen, strpen, igriv, vesel, zvest, primeren čuvaj, družaben, samosvoj, občasno trmast, očarljiv, prisrčen, nagajiv, prijazen, živahen, gibčen, vztrajen, vzdržljiv, delaven, pogumen, impulziven, dinamičen. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in si želi biti ves čas v njihovi bližini. Otroke ima zelo rad, do njih je nežen in igriv. Do tujcev je zadržan. S primerno socializacijo dobro sprejema poznane živali, prostoživeče mu pomenijo plen. Možne negativne lastnosti: trmoglavost, neposlušnost, begavost, dominantnost – pogojeno z značajem, osamljenostjo, premalo aktivnosti in neprimerno vzgojo. Slabo prenaša osamljenost, občutljiv je na krivice in pregrobo vzgojo. Lastnik mora biti fizično zelo aktiven, odločen, dosleden, prijazen, potrpežljiv, iznajdljiv, zanesljiv, umirjen, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo in imeti dovolj prostega časa za druženje in ostale aktivnosti. S socializacijo oziroma vzgojo je potrebno pričeti pri mladičku. Primerno bivalno okolje je pesjak z velikim, ograjenim vrtom; prilagodi se bivanju v stanovanju. Potrebuje veliko dnevnega gibanja (dolgi sprehodi, tek, igre) ter ostale fizične in umske dejavnosti.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava, kljub temu so možne nekatere posamezne zdravstvene težave: displazija kolkov, težave s ščitnico, Von Willebrandtova bolezen (oblika hemofilije), težave z želodcem, epilepsija, prirojene srčne težave, progresivna atrofija mrežnice, spondiloza (izrastki na hrbtenici), entropija (vihanje veke navznoter), alergija kože.
FCI 7
Pasma IRSKI RDEČE BELI SETER –>
IRSKI RDEČE BELI SETER
(Irish red and white setter)
7. FCI skupina: Ptičarji
Sekcija 2: Britanski in irski ptičarji in setri
– 2.2 Setri
št. FCI standarda: 330
Velikost: od 56 do 66 cm
Teža: od 27 do 31 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Irska. Pasma Irski rdeče beli seter je stara. Največjo priljubljenost je doživela konec 19. stoletja. V določenem obdobju je skoraj izumrla, vendar so jo z načrtno vzgojo uspeli ohraniti. Prilagojen je za lov na težko prehodnih območjih. Obstajata dve liniji: delovna (lov) in razstavna (tekmovanja). Nastopa kot lovski in družinski pes ter dosega lepe rezultate na razstavah.
Opis pasme
Po obliki je Irski rdeče beli seter srednje velik, močan, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je srednje dolga, gosta, gladka in mehka. Daljša je po trebuhu, tacah in repu. Barva dlake: bela z velikim rdečimi lisami. Nega obsega dnevno krtačenje, še posebej pozorno tam, kjer je dlaka daljša ter kopanje, kadar je nujno potrebno.
Karakter pasme
Po naravi je Irski rdeče beli seter inteligenten, odličen lovec, energičen, delaven, vztrajen, vzdržljiv, ljubezniv, zvest, sproščen, ljubezniv, prijazen, impulziven, samosvoj, ljubeč, lojalen, družaben. Voh ima močno razvit. Možne negativne lastnosti: nervoznost, neposlušnost, hiperaktivnost, depresija, destruktivno vedenje – pogojeno z značajem, osamljenostjo, premalo aktivnosti (fizičnih in umskih) in nepravilno vzgojo. Na lastnika je zelo navezan, družinske člane ima rad. Z otroki se dobro razume, do njih je potrpežljiv, nežen in igriv. V odnosu do drugih psov in znanih živali ni problemov, v odnosu do prostoživečih živali prevlada lovski nagon. Lastnik mora biti izkušen, fizično zelo aktiven, odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, potrpežljiv, iznajdljiv, živahen, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo in imeti dovolj prostega časa za druženje in ostale aktivnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim velikim vrtom. Bivanje v stanovanju ni primerno. Potrebuje veliko gibanja, druženja in različnih fizičnih ter umskih aktivnosti (tek, sprehodi, igre, plavanje, trening).
Zdravje pasme
Pasma ima določene zdravstvene težave: epilepsija, von Willebrandtova bolezen (oblika hemofilije), siva mrena, displazija kolkov.
FCI 7
Pasma GORDON SETER –>
GORDON SETER
(Gordon Setter)
7. FCI skupina: Ptičarji
Sekcija 2: Britanski in irski ptičarji in setri
– 2.2 Setri
št. FCI standarda: 6
Velikost: – samec meri do 66 cm
– samica meri do 62 cm
Teža: – samec do 29,5 kg
– samica do 25,5 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let
Zgodovina pasme
Z načrtno vzrejo je v 20. stoletju pričel plemič Alexander Gordon. Predniki niso natančno dokumentirani, verjetno pa so med njimi ptičar, škotski ovčar, pes sv. Huberta, labradorec in irski seter. Gordon seter nastopa kot lovski pes na perjad in družinski pes oziroma spremljevalec.
Opis pasme
Po obliki je Gordon seter čvrst, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je dolga, ravna, svilnata in gosta. Barva dlake: ogljeno črna. Po gobcu, nad očmi, po tačkah in okoli repa so čreslasti ožigi. Na prsih je dovoljena manjša bela lisa. Nega obsega redno krtačenje, trimanje, striženje po tacah in okoli ušes in kopanje največ dvakrat na leto.
Karakter pasme
Po naravi je Gordon seter inteligenten, sposoben, odličen lovec, temperamenten, hiter, gibčen, zvest, zanesljiv, odporen, vztrajen, vzdržljiv, delaven, aktiven, samosvoj, samostojen, navdušen, pozoren opazovalec, rad se sam odloča, igriv, samozavesten, pogumen, občutljiv na krivice in trdo vzgojo. Možne negativne lastnosti: neposlušnost, trmoglavost, dominantnost – pogojeno z značajem in nepravilno vzgojo. Zanimivo je njegovo oglašanje, ki spominja na jodlanje – uporablja ga kot način, s katerim lastnika opozori na svoje potrebe (lakota, dolgčas, sprehod). Kadar ta namig ne pomaga, lastnika povleče za roko, na koncu, ko ne doseže svojega, ga celo lopne s taco. Na lastnika je zelo navezan in ga ves čas varuje, družinske člane ima rad. Z otroki se dobro razume, kljub temu je potreben nadzor odrasle osebe, da jih zaradi svoje velikosti in živahnosti nehote ne poškoduje. Do tujcev je zadržan. Z ostalimi psi in znanimi živalmi se dobro razume, ostale mu pomenijo plen. Možne negativne lastnosti: trmoglavost, neposlušnost – pogojeno z nepravilno vzgojo. Lastnik mora biti izkušen, fizično zelo aktiven, odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, potrpežljiv, iznajdljiv, živahen, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo in imeti dovolj prostega časa za druženje in ostale aktivnosti. Če je lastnik dalj časa odsoten, pes zaradi tega trpi, lahko celo zboli, saj postane popolnoma apatičen. Priporoča se osnovno šolanje poslušnosti in zgodnja socializacija. Pes doseže polno zrelost šele okoli tretjega leta. Primerno bivalno okolje je hiša z ograjenim vrtom. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, prilagodi se tudi bivanju v stanovanju. Potrebuje veliko gibanja, druženja in različnih fizičnih ter umskih aktivnosti (tek, sprehodi, igre, plavanje, trening). Na sprehodu mora biti na povodcu.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava, lahko se pojavijo določeni zdravstveni problemi: displazija kolkov, zasuk želodca, vnetja ušes, progresivna atrofija mrežnice, motnja delovanja ščitnice.
