FCI 6
Pasma FINSKI GONIČ –>
FINSKI GONIČ
(Suomenajokoira – Finnish Hound)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 51
Velikost: od 56 do 63 cm
Teža: od 20 do 25 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Finska. Pasma je stara, njen obstoj je dokumentiran do 17. stoletja. Današnjo obliko je pridobil z načrtno vzrejo v 19. stoletju. Ustvarili so pasmo, ki je prilagojena težkemu terenu in slabim vremenskim razmeram. Uporabljali so ga za lov na zajce in jelenjad. Izven domovine je slabo poznan. V sedanjem času je lovski in družinski pes.
Opis pasme
Po obliki je Finski gonič srednje velik, mišičast in kompaktno grajen pes. Dlaka je kratka, gosta in groba na otip. Barva dlake: rjava s črnim sedlom in posameznimi belimi lisami po glavi, prsih, nogah in na koncu repa. Nega obsega redno krtačenje in kopanje kadar je nujno.
Karakter pasme
Po naravi je Finski gonič ljubezniv, prijazen, ljubeč, nežen, miren, delaven, neutruden, vztrajen, vzdržljiv, samostojen, odličen lovec, energičen, pogumen. Čut za voh ima zelo razvit. Plen sledi, vendar ga ne pokonča, niti ne prinaša. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in si želi biti ves čas v njihovi družbi. Otroke ima rad in uživa v igri z njimi. Do tujcev je zadržan. Z domačimi živalmi se, ob pravilni socializaciji, dobro razume, ostale mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, prijazen, prilagodljiv, odločen, dosleden, fizično aktiven, avtoritativen, uporabljati mora zgolj pozitivno stimulacijo. Na razpolago mora imeti veliko časa za druženje in dejavnosti. Primerno bivalno okolje je izoliran pesjak z ograjenim vrtom, prilagodi se bivanju v stanovanju. Potrebuje dnevne, živahne sprehode in ostale fizične in umske aktivnosti.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava in niso znane posebne zdravstvene težave.
FCI 6
Pasma ERDEJSKI MADŽARSKI GONIČ –>
ERDEJSKI MADŽARSKI GONIČ
(Erdélyi Kopó – Transylvanian Hound)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 241
Velikost: – samec meri od 56 do 66 cm
– samica meri od 46 do 56 cm
Teža: – samec od 30 do 35 kg
– samica od 27 do 32 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Madžarska. Pasma je zelo stara, prvi zapis o njej, sega v leto 1237. Njegovi predniki so različni evropski lovski psi. Uporabljali so ga za lov na medveda, divjega prašiča, volka, risa in jelenjad. Zelo priljubljen je bil med plemiči. Prilagojen je za lov na zelo zahtevnem gorskem terenu v ekstremnih vremenskih razmerah. Ne dolgo nazaj je bila pasma izven domovine skoraj neznana, saj je maloštevilna. V sedanjem času je lovski in družinski pes.
Opis pasme
Po obliki je Erdejski madžarski gonič srednje velik, mišičast in elegantno grajen pes. Dlaka je kratka, gosta in trda. Barva dlake: črna, rdeča in rjava. Manjše bele lise so dovoljene. Nega obsega redno krtačenje in občasno kopanje s suhim šamponom.
Karakter pasme
Po naravi je Erdejski madžarski gonič zelo inteligenten, hitro učljiv, radoveden, raziskovalen, pogumen, dober lovec, vztrajen, vzdržljiv, vreden spoštovanja, dober čuvaj, zaščitniški, ljubezniv, nežen, družaben, prilagodljiv, dobrosrčen, prijazen, miren v stanovanju, pozoren na dogajanje v okolici, spreten, hiter, zvest, lojalen. Ima zelo razvit čut za voh; zelo visoko skače, energičen, aktiven, delaven. Zelo rad koplje luknje. Zanimivo je, da sprednje tace uporablja kot roke. Možne negativne lastnosti: destruktivno vedenje zaradi prevelike osamljenosti; trmoglavost, neposlušnost – neprimerna vzgoja. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in si želi biti čim več v njihovi družbi. Otroke ima zelo rad, kljub temu je priporočljiv nadzor odrasle osebe. Otroke je tudi potrebno poučiti o pravilnem odnosu in spoštovanju do psa. Do tujcev je sprva zadržan, kasneje prijazen. Odnos do domačih živali je dober, če je pravočasno in pravilno socializiran, prostoživeče in nepoznane živali mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, prijazen, prilagodljiv, odločen, dosleden, fizično aktiven (lovec, pohodnik), uporabljati mora zgolj pozitivno stimulacijo. Na razpolago mora imeti veliko časa za druženje in ostale aktivnosti, ki naj obsegajo tako fizično in umsko dejavnost. Potrebuje veliko gibanja v naravi, igre (žoga, frizbi) in podobno. Med sprehodom mora biti na povodcu. Primerno bivalno okolje je pesjak z velikim, ograjenim vrtom, ravno tako se prilagodi bivanju v stanovanju.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav. Zaradi njegove radovednosti je potrebna previdnost (rad poje različne rastline, loti se tudi čebel).
FCI 6
Pasma DUNKER –>
DUNKER
(Dunker – Norwegian Hound)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 203
Velikost: – samec meri od 50 do 55 cm
– samica meri od 48 do 53 cm
Teža: od 17 do 20 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Norveška. Vzredil ga je Wilhelm Dunker leta 1820. Križal je več različnih psov, da bi vzredil psa z dobro razvitim vohom, ki bi bil poleg tega tudi hiter in potrpežljiv. Leta 1953 je bila pasma priznana. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1994. Dunker nastopa v vlogi lovskega psa na lisico in zajca. Prilagojen je za delo na zahtevnem terenu, pod neugodnimi vremenskimi razmerami. Redko nastopa kot družinski pes.
Opis pasme
Telo je srednje veliko, dolgo, trdno, mišičasto, močno in elegantno. Dlaka je ravna, trda, srednje dolga in gosta. Barva dlake: rjava z velikim črnim sedlom. Dovoljena je tudi lisasto modra barva. Bela oznaka na obrazu je sprejemljiva. Dobro prenaša različne vremenske razmere.
Karakter pasme
Po naravi je Dunker prijazen, dober lovec, močan, energičen, prilagodljiv, vzdržljiv, vztrajen, igriv, družaben, samostojen, neodvisen, sproščen. Močno ima razvit voh in vid. Na lastnika je zelo navezan, rad ima ostale družinske člane. Z otroki se dobro ujame, priporočljiv pa je nadzor odrasle osebe. Do tujcev je zadržan. Dobro sprejema domače živali, če je bil pravilno socializiran. Prostoživeče živali mu pomenijo plen. Primerno bivalno okolje je hiša z ograjenim vrtom. Potrebuje veliko gibanja in drugih fizičnih in umskih aktivnosti. Lastnik mora biti izkušen, fizično zelo aktiven, odločen, avtoritativen, dosleden, prijazen, potrpežljiv, spoštljiv, iznajdljiv, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko časa za druženje.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.
FCI 6
Pasma DREVER –>
DREVER
(Swedish Dachsbracke)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.3 Mali goniči
št. FCI standarda: 130
Velikost: – samec meri od 32 do 39 cm
– samica meri od 28 do 36 cm
Teža: od 14 do 16 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Švedska. Njegovi predniki so bili verjetno majhni nemški lovski psi, ki so prispeli na Švedsko okoli leta 1910. Te pse so križali z domačimi lovskimi psi, da so jih prilagodili za delo po zahtevnem terenu v težkih vremenskih razmerah. Uporabljali so ga za lov na jelene, lisice in zajce. Prvi predstavniki te pasme so bili vpisani v rodovno knjigo leta 1913. Kot švedska pasma je bil priznan leta 1953. Uradni standard FCI je bil priznan leta 2006. V sedanjem času je lovski in družinski pes. Razširjen je predvsem v skandinavskih državah.
Opis pasme
Po obliki je Drever srednje velik, kompakten, razmeroma dolg, močan, čvrst, mišičast pes, na kratkih nogah. Dlaka je trda, ravna, gladka in priležna. Barva dlake: vse barve. Bele lise so dovoljena. Ni sprejemljivo, da je dlaka samo bele ali samo jetrne barve. Nega obsega redno krtačenje in brisanje z mokro krpo.
Karakter pasme
Po naravi je Drever vzdržljiv, vztrajen, uravnovešen, pogumen, dober lovec, potrpežljiv, miren, prijazen, rad sodeluje, družaben, zvest, delaven, igriv. Na lovu se oglaša z divjim lajanjem. Voh ima zelo izostren. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad, vseeno je priporočljiv nadzor odrasle osebe. Do tujcev je sprva nezaupljiv in z lajanjem napove njihov prihod, kasneje prijateljski. Ostale pse sprejema, če je bil pravilno socializiran, prostoživeče živali mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, fizično zelo aktiven, odločen, avtoritativen, dosleden, prijazen, potrpežljiv, spoštljiv, iznajdljiv, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko časa za druženje in aktivnosti. Primerno bivalno okolje je hiša ali stanovanje. Potrebuje veliko gibanja, druženja in različnih aktivnosti fizičnih in umskih dejavnosti.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava in niso znane posebne zdravstvene težave.
FCI 6
Pasma DALMATINEC –>
DALMATINEC
(Dalmatinac – Dalmatian)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 3: sorodne pasme
št. FCI standarda: 153
Velikost: – samec meri od 57 do 60 cm
– samica meri od 56 do 59 cm
(toleranca +/- 1 cm)
Teža: od 25 do 35 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Hrvaška. Pasma je zelo stara, saj obstajajo prvi dokumenti o njej že na egipčanskih poslikavah. Njegovi predniki in območje nastanka niso točno dokumentirani. Ime mu je podelil švedski raziskovalec Carl von Linne, saj je bil prepričan, da izhaja iz Dalmacije. Prvotno so ga uporabljali za spremstvo in varstvo kočij, kot ovčarskega psa in za lov proti glodalcem. Uporabljali so jih tudi kot pomočnike gasilcev. Še posebej je bil priljubljen med plemiči. V sedanjem času nastopa v vlogi družinskega psa, redkeje kot lovski pes. Dobre rezultate dosega tudi na različnih kinoloških tekmovanjih.
Opis pasme
Po obliki je Dalmatinec srednje velik, vitek, mišičast, elegantno grajen pes. Dlaka je kratka, trda, svetleča, gladka, gosta in priležna. Barva dlake: bela s črnimi ali temno rjavimi pikami. Pike morajo biti čim bolj okrogle, približno 2-3 cm velike in se ne smejo prelivati med seboj ali tvoriti madežev. Pike po telesu morajo biti večje od pik po nogah, repu in glavi. Mladiči se skotijo popolnoma beli, pike se pokažejo v starosti okoli tri tedne. Nega obsega redno krtačenje in kopanje le po potrebi ter tedensko (previdno) krajšanje krempljev in čiščenje ušes. Ima izjemen čut za čistočo in nima posebnega vonja. Slabo prenaša mraz in vročino.
Karakter pasme
Po naravi je Dalmatinec zelo inteligenten, dobro učljiv, aktiven, poslušen, samostojen, precej svojeglav, razmišljujoč, živahen, temperamenten, energičen, hiter, dober tekač, vzdržljiv, pozoren na dogajanje v okolici, vztrajen, dober čuvaj, ima razvit lovski nagon, pogumen, sproščen, družaben, prijazen, igriv, radoveden, zvest, vdan, vesel, prilagodljiv, prijeten, ima zelo dober spomin, občutljiv na krivice in kazni. Mladiči so zelo živahni, z leti se pes umiri. Zanimivo je, da kljub poslušnosti, vedno oceni, ali je ukaz smiseln ali ne. Možne negativne lastnosti: plašnost, agresija, žalost, zdolgočasenost, potepanje – povezano z nepravilno vzgojo, preveliko osamljenostjo in premalo dejavnosti. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke obožuje, zato je priporočljiv nadzor odrasle osebe, da malo omili njegovo navdušenje. Tudi otroke je potrebno naučiti spoštljivega in primernega ravnanja, saj pes ni igrača. Do tujcev je sprva nezaupljiv in z lajanjem napove njihov prihod, kasneje prijateljski. Dobro se razume z ostalimi psi, razen z zelo dominantnimi. Večja pazljivost je potrebna pri druženju z drugimi živalmi, saj lahko prevlada njegov lovski nagon. Lastnik mora biti izkušen, fizično zelo aktiven, odločen, avtoritativen, dosleden, prijazen, potrpežljiv, spoštljiv, iznajdljiv, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko časa za druženje in aktivnosti. Priporočljiv je tečaj osnovnega šolanja. Primerno bivalno okolje je hiša ali stanovanje, saj je rad v družbi družine, poleg tega so radi na toplem. Potrebuje veliko gibanja (zdrži tudi do 30 km teka na dan), druženja in različnih aktivnosti (umske in fizične). Pes slabo prenaša samoto, zato mu je potrebno nuditi veliko pozornosti.
Zdravje pasme
Možne zdravstvene težave: alergije kože (bolhe, klopi) in dlake, alergija na hrano, težave z ledvicami in sečili, očesne bolezni. Lahko sta prisotni tudi gensko pogojeni bolezni: gluhost, displazija kolkov, putika.
FCI 6
Pasma ČRNOGORSKI PLANINSKI GONIČ –>
ČRNOGORSKI PLANINSKI GONIČ
(Crnogorski Planinski Gonic – Montenegrin Mountain Hound)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 279
Velikost: – samec meri od 49 do 51 cm
– samica meri od 48 do 50 cm
Teža: od 20 do 25 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Črna gora in Srbija. Njegovi predniki so srednjeevropski goniči. Kot samostojna pasma je bil priznan leta 1997. Nastopa v vlogi lovskega psa na zajce, lisice in divje svinje. Prilagojen je za lov po težkem gorskem terenu, v zahtevnih vremenskih razmerah. Pasma je zelo redka.
Opis pasme
Po obliki je Črnogorski planinski gonič srednje velik, pravokoten, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je kratka, tanka, sijoča, gosta, resasta in priležna. Podlanka je mehka in gosta. Barva dlake: črna z rjavimi ožigi (na gobcu, nad očmi in po spodnji strani okončin). Dovoljena je bela lisa na prsih, ki ne sme presegati premera 3 cm. Nega obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi ter redno čiščenje ušes.
Karakter pasme
Po naravi je Črnogorski planinski gonič inteligenten, hitro učljiv, oster, odličen lovec in slednik, lahko vodljiv, ubogljiv, poslušen, zvest, delaven, miren doma, na lovu izredno aktiven, vztrajen, radoveden, dober čuvaj plena, prijazen, nežen, vreden zaupanja. Možne negativne lastnosti: neposlušnost, trmoglavost, agresivnost – navadno povezano s pregrobo in nepravilno vzgojo. Lastniku je zelo vdan, ostale družinske člane ima rad. Z otroki je zelo prijazen. Do tujcev je zadržan in z lajanjem oznani njihovo prisotnost. Odnos do ostalih psov je dober, če je bil pravilno socializiran, ostale živali mu pomenijo plen. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom. Prilagodi se tudi bivanju v stanovanju. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven (po možnosti lovec), odločen, avtoritativen, dosleden, prijazen, potrpežljiv, iznajdljiv, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko časa za druženje in aktivnosti. Začetek šolanja se priporoča pri 9 mesecih starosti.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.
