FCI 6
Pasma ITALIJANSKI OSTRODLAKI GONIČ –>
ITALIJANSKI OSTRODLAKI GONIČ
(Segugio Italiano – Italian Coarse-haired Hound)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 198
Velikost: – samec meri od 52 do 60 cm
– samica meri od 50 do 58 cm
Teža: – samec od 20 do 28 kg
– samica od 19 do 26 kg
Življenjska doba: od 10 do 14 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Italija. Pasma je stara, saj obstaja že iz antičnih časov. Njegovi predniki so stari egipčanski lovski psi in rimski molosi. Na področje Italije je prispel skupaj s feničanskim trgovci. Uporabljali so ga za lov na različne vrste divjadi. V sedanjem času je lovec na zajce in drugo malo divjad ter družinski pes.
Opis pasme
Po obliki je Italijanski ostrodlaki gonič srednje velik, kvadraten, mišičast, vitek, skladno grajen pes. Dlaka je kratka, gosta, trda. Barva dlake: vsi odtenki rdeče, črna, rumeno rjava. Nega ni zahtevna, obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.
Karakter pasme
Po naravi je Italijanski ostrodlaki gonič inteligenten, učljiv, odličen lovec in sledilec, hiter, uravnovešen, družaben, zvest, delaven, vztrajen, vzdržljiv, pogumen, odločen, neutruden, gibčen, eleganten, doma umirjen, pozoren na dogajanje v okolici, samostojen, odporen, hiter, zadržan, prijazen. Ima izredno razvit voh in vid. Možne negativne lastnosti: destruktivno vedenje zaradi prevelike osamljenosti in premalo aktivnosti. Njegovo lajanje je harmonično. Prilagojen je za lov na zahtevnem terenu ob različnih vremenskih razmerah. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad in uživa v igri z njimi. Do tujcev je sprva zadržan in z lajanjem oznani njihov prihod, kasneje prijateljski. Poznane živali dobro sprejema, nepoznane mu pomenijo plen. Socializacija in trening se morata pričeti pri mladičkih, starih nekaj mesecev. Lastnik mora biti zelo aktiven (lovec, športnik, rekreativec), dosleden, odločen, prijazen, avtoritativen, iznajdljiv, potrpežljiv, vztrajen, uporabljati mora zgolj pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za aktivnosti in druženje. Priporočljivo je osnovno šolanje poslušnosti. Potrebuje veliko gibanja in drugih fizičnih ter umskih dejavnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom. Potrebuje veliko druženja, saj težko prenaša osamljenost.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.
FCI 6
Pasma ITALIJANSKI KRATKODLAKI GONIČ –>
ITALIJANSKI KRATKODLAKI GONIČ
(Segugio Italiano – Italian short-haired hound)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 337
Velikost: – samec meri od 52 do 58 cm
– samica meri od 48 do 56 cm
Teža: od 18 do 28 kg
Življenjska doba: od 12 do 18 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Italija. Pasma je stara, saj obstaja že iz antičnih časov. Njegovi predniki so stari egipčanski lovski psi. Na področje Italije je prispel skupaj s feničanskim trgovci. Uporabljali so ga za lov (posamezno ali v paru) na zajce in divjega prašiča. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1996. V sedanjem času je lovski in družinski pes.
Opis pasme
Po obliki je Italijanski kratkodlaki gonič srednje velik, kvadraten, mišičast, vitek, skladno grajen pes. Dobro je prilagojen za lov na zahtevnih terenih ob različnih vremenskih razmerah. Dlaka je kratka, trda, gladka in priležna. Barva dlake: vsi odtenki jelenje rjave (jetrna in kostanjeva nista dovoljeni), črna z rjavimi ožigi po spodnjem delu prsi, trebuhu, nogah, gobcu in nad očmi. Pri rjavih predstavnikih je dovoljena bela barva po gobcu in glavi (maska), zvezdica na prsih ter po nogah. Površina bele barve ne sme biti prevelika. Črni predstavniki imajo lahko belo zvezdico na prsih. Nega obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.
Karakter pasme
Po naravi je Italijanski kratkodlaki gonič inteligenten, učljiv, odličen lovec, zvest, delaven, vztrajen, odločen, vzdržljiv, vodljiv, poslušen, občasno svojeglav, prijazen, igriv, pozoren na dogajanje v okolici, ljubezniv, miren, odporen, hiter, samostojen, odločen, pogumen. Ima zelo razvit voh. Njegovo lajanje je mehko in ni neprijetno. Na lastnika je zelo navezan, družinske člane ima rad. Otroke ima rad in uživa v igri z njimi. Do tujcev je sprva zadržan in z lajanjem oznani njihov prihod, kasneje prijateljski. Poznane živali dobro sprejema, nepoznane mu pomenijo plen. Lastnik mora biti zelo aktiven (lovec, športnik, rekreativec), dosleden, odločen, prijazen, avtoritativen, iznajdljiv, potrpežljiv, vztrajen, uporabljati mora zgolj pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za aktivnosti in druženje. Priporočljivo je osnovno šolanje poslušnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, prilagodi se tudi bivanju v stanovanju. Potrebuje veliko fizičnih in umskih dejavnosti.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava in niso poznane posebne zdravstvene težave.
FCI 6
Pasma ISTRSKI RESASTI GONIČ –>
ISTRSKI RESASTI GONIČ
(Istarski oštrodlaki gonič – Istrian coarse-haired Hound)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 152
Velikost: od 46 do 58 cm
Teža: od 16 do 26 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Hrvaška. Pasma je stara in avtohtona. Vzrejena je bila v 19. stoletju na področju nekdanje Jugoslavije. Vzrejen je bil s križanjem kratkodlakega istrskega goniča in vendejskega grifona. Uporabljali so za lov na zajce, lisice in divje prašiče. Pasma je bila prvič javno predstavljena leta 1896. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1996. Prilagojen je za gibanje po zahtevnem terenu v različnih vremenskih razmerah. V sedanjem času je predvsem lovski pes, lahko tudi družinski pes.
Opis pasme
Po obliki je Istrski resasti gonič srednje velik, mišičast, kompakten, skladno grajen pes. Dlaka je srednje dolga, groba, ravna in resasta. Barva dlake: snežno bela z rumeno oranžnimi lisami po uhljih in preko oči (maska). Tudi drugod po telesu so dovoljene lise. Nekateri predstavniki te pasme so popolnoma beli. Dlaka mu nudi dobro zaščito pred vremenskimi vplivi in ga varuje bolj, kakor kratkodlakega goniča. Nega obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.
Karakter pasme
Po naravi je Istrski resasti gonič inteligenten, učljiv, občutljiv na krivce, delaven, ognjevit, temperamenten, živahen, igriv, nežen, prijazen, svojeglav, prijeten, umirjen doma, nežen, družaben, zvest, vzdržljiv, odločen, vztrajen, močan, odličen lovec, pogumen, potrpežljiv, pozoren na dogajanje v okolici. Je dober gonič in krvosledec. Čut za voh ima izjemno razvit. Njegovo lajanje je močno in glasno. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad, je potrpežljiv, nežen in uživa v igri z njimi. Pri manjših otrocih je potreben nadzor odrasle osebe. Do tujcev je sprva zadržan in z lajanjem opozori na njihovo prisotnost, kasneje prijazen. Ob pravilni socializaciji poznane živali dobro sprejema, nepoznane živali mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, zelo aktiven (lovec, športnik, rekreativec), dosleden, odločen, prijazen, avtoritativen, iznajdljiv, potrpežljiv, uporabljati mora zgolj pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za aktivnosti in druženje. Priporočljivo je osnovno šolanje poslušnosti, saj je zaradi svojega značaja malo težje učljiv. Primerno bivalno okolje je tako pesjak z ograjenim vrtom, kot tudi bivanje v stanovanju. Ne sme biti zaprt v pesjaku ali privezan na verigi, ker to slabo prenaša. Potrebuje zelo veliko različnih dejavnosti – fizičnih in umskih.
Zdravje pasme
Pasma je zelo zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.
FCI 6
Pasma ISTRSKI KRATKODLAKI GONIČ –>
ISTRSKI KRATKODLAKI GONIČ
(Istarski kratkodlaki gonič – Istrian shorthaired Hound)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 151
Velikost: od 44 do 56 cm
(idealno za samca 50 cm, za samico 48 cm)
Teža: od 14 do 20 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Hrvaška. Pasma je stara, saj obstaja že od srednjega veka. Med balkanskimi goniči velja za najstarejšo. Njegovi predniki so azijski hrti, evropski mastifi in goniči. Vzrejena je bila na področju bivše Jugoslavije. Pasma je avtohtona hrvaška pasma, čeprav izvira iz Slovenije. V začetku 20. stoletja se je z vzrejo intenzivno ukvarjal slovenski kinolog dr. Ivan Lovrenčič. Dokumentacija o tem je bila skoraj vsa uničena med drugo svetovno vojno. Uporabljali so ga za lov v tropu na zajce in lisice. Prilagojen je za gibanje po zahtevnem terenu v različnih vremenskih razmerah. Uradni standard FCI je bil priznan leta 2003. V sedanjem času ga uporabljajo za lovskega psa (goniča in krvosledca) in družinskega psa.
Opis pasme
Po obliki je Istrski kratkodlaki gonič srednje velik, mišičast, kompakten, skladno grajen pes. Dlaka je kratka, svetleča, gosta in trda. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: snežno bela z oranžno rumenimi lisami po uhljih in preko oči (maska). Tudi drugod po telesu so dovoljene lise. Nekateri predstavniki te pasme so popolnoma beli. Dlaka mu nudi dobro zaščito pred vremenskimi vplivi. Nega obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.
Karakter pasme
Po naravi je Istrski kratkodlaki gonič inteligenten, učljiv, zelo delaven, gibčen, vztrajen, odločen, vzdržljiv, prijazen, zelo dinamičen, zelo temperamenten, vihrav, poslušen, pozoren na dogajanje v okolici, občutljiv na krivice, igriv, odličen lovec, občasno trmast, zvest, družaben, ljubezniv, uravnovešen, pogumen, močan, doma umirjen, nežen, potrpežljiv. Voh ima izjemno razvit. Njegovo lajanje je močno in glasno. Možne negativne lastnosti: nervoza, prepirljivost, preveč lajanja – povezano z nepravilno vzgojo, osamljenostjo in premalo aktivnosti. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad, je potrpežljiv, nežen in uživa v igri z njimi. Pri manjših otrocih je potreben nadzor odrasle osebe. Do tujcev je sprva zadržan in z lajanjem opozori na njihovo prisotnost, kasneje prijazen. Ob pravilni socializaciji poznane živali dobro sprejema, nepoznane živali mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, zelo aktiven (lovec, športnik, rekreativec), dosleden, odločen, prijazen, avtoritativen, iznajdljiv, potrpežljiv, uporabljati mora zgolj pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za aktivnosti in druženje. Priporočljivo je osnovno šolanje poslušnosti. Primerno bivalno okolje je tako pesjak z ograjenim vrtom, kot tudi bivanje v stanovanju. Ne sme biti zaprt v pesjaku ali privezan na verigi, ker to slabo prenaša. Potrebuje zelo veliko različnih dejavnosti – fizičnih in umskih.
Zdravje pasme
Pasma je zelo zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.
FCI 6
Pasma HIGENOV GONIČ –>
HIGENOV GONIČ
(Hygenhund)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 266
Velikost: – samec meri od 50 do 58 cm
– samica meri od 47 do 55 cm
Teža: od 20 do 25 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Norveška. Vzrejen je bil v 19. stoletju (vzreditelj Hans Fredrik Hygen). Nastal je s križanjem različnih pasem. Prilagojen je za delo v težkih vremenskih (arktičnih) in terenskih razmerah. Uporabljali so ga za lov na risa, zajca in lisico. Uradni standard FCI je bil prizna leta 1999. Pasma je maloštevilna in izven domovine skoraj nepoznana.V sedanjem času je lovski in družinski pes. Dobre rezultate dosega na različnih kinoloških tekmovanjih (agility, razstave).
Opis pasme
Po obliki je Higenov gonič srednje velik, trdno grajen, kompakten, pravokoten pes. Dlaka je srednje dolga, gosta, svetleča, groba na otip, in ravna. Barva dlake: rdečkasto rjava, pogosto s temnimi sencami in temno dlako na hrbtu, glavi in repu, tricolor – črna in rjava, navadno z belimi oznakami, bela z rdečkastimi rjavimi pikami ali lisami, ali s črnimi in rjavimi oznakami. Dobro prenaša različne vremenske razmere.
Karakter pasme
Po naravi je Higenov gonič inteligenten, vesel, živahen, ljubeč, ljubezniv, srečen, vitalen, hiter, uravnovešen, vztrajen tekač, odličen lovec in sledilec, vzdržljiv, vztrajen, delaven, neutruden, energičen, samostojen, neodvisen, ubogljiv, odporen, zelo aktiven, dober čuvaj, zaščitniški, pozoren na dogajanje v okolici. Veliko laja. Možne negativne lastnosti: agresivnost, neposlušnost, plašnost, nemirnost – povezano z nepravilno vzgojo in preveliko osamljenostjo. Na lastnika je zelo navezan, ostale družinske člane ima rad. Do tujcev je previden in zadržan, njihov prihod pa oznani z lajanjem. Do živali, s katerimi skupaj odrašča je prijazen, ostale živali bo preganjal, saj prevlada lovski nagon. Lastnik mora biti zelo izkušen, samozavesten, prijazen, prilagodljiv, odločen, dosleden, fizično zelo aktiven (po možnosti lovec ali aktiven športnik), avtoritativen, spoštljiv, potrpežljiv, vztrajen, pravičen, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo. Na razpolago mora imeti veliko časa za druženje in dejavnosti. Pravočasna in pravilna socializacija oziroma vzgoja sta nujni. Na sprehodu mora biti na povodcu, sicer uide za vonjem (lovski nagon). Primerno bivalno okolje je pesjak z dobro ograjenim vrtom, na podeželju. Bivanje v mestu ni primerno. Potrebuje zelo veliko dnevnih fizičnih in umskih aktivnosti ter druženja, saj slabo prenaša osamljenost.
Zdravje pasme
Pasma je znana in niso poznane gensko pogojene bolezni.
FCI 6
Pasma HANOVERSKI BARVAR –>
HANOVERSKI BARVAR
(Hanoverian Scenthound – Hanoverian Mountain Hound – Hannoverscher Schweisshund)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 2: Krvosledci
št. FCI standarda: 231
Velikost: od 48 do 55 cm
Teža: od 36 do 45 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Nemčija. Spada med stare pasme, saj obstaja že od 17. stoletja. Njegovi predniki so bili srednjeveški lovski psi in krvosledci. Uporabljali so ga za lov in sledenje. Pasma je precej redka. V sedanjem času je predvsem lovski pes, redkeje nastopa v vlogi družinskega psa.
Opis pasme
Hanoverski barvar je srednje velik pes. Dlaka je kratka, trda in gosta. Barva dlake: svetlo do temno rdeče rjava, ki daje progast videz. Dovoljena je črna maska ali bela lisa na prsih. Nega ni zahtevna, zadošča redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno. Obvezno je pogosto in natančno čiščenje ušes ter krajšanje krempljev.
Karakter pasme
Po naravi je Hanoverski barvar miren inteligenten, učljiv, doma, aktiven, hiter, zvest, delaven, odličen lovec in sledilec, samostojen, neodvisen, poslušen, vztrajen, vzdržljiv, prilagodljiv, samozavesten, trmast. Ima izjemno razvit voh. Možne negativne lastnosti: agresivnost, prevelika trma, težave pri navajanju na čistočo, zdolgočasenost – nepravilna vzgoja in premalo aktivnosti. Na lastnika je izredno navezan ter vdan in zaščitniški. Ob pravilni in pravočasni socializaciji je odnos do otrok dober. Kljub temu je potreben nadzor odrasle osebe. Do tujcev je previden, lahko tudi agresiven, če ni pravilno socializiran. Do živali, s katerimi skupaj odrašča je prijazen, ostale živali bo preganjal, saj prevlada lovski nagon. Lastnik mora biti zelo izkušen, samozavesten, prijazen, prilagodljiv, odločen, dosleden, fizično zelo aktiven (po možnosti lovec ali aktiven športnik), avtoritativen, spoštljiv, potrpežljiv, vztrajen, pravičen, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo. Na razpolago mora imeti veliko časa za druženje in dejavnosti. Potrebuje zelo veliko dnevnih fizičnih (še posebej do 2. leta starosti) in umskih aktivnosti. Na sprehodu mora biti na povodcu, sicer uide za vonjem (lovski nagon). Primerno bivalno okolje je pesjak z dobro ograjenim vrtom, na podeželju. Bivanje v mestu ni primerno.
Zdravje pasme
Pasma je zelo zdrava, kljub temu so lahko prisotne posamezne zdravstvene težave: displazija kolkov, rak, vraščanje krempljev, vnetja ušes, občutljivost na anestetike, zasuk želodca. Opozoriti je potrebno, da je pri kotitvi skoraj vedno potreben carski rez. Pri prehrani je potrebna doslednost, saj je pasma nagnjena k debelosti.
