POLJSKI GONIČ (Ogar Polski – Polish Hound)

Pasma POLJSKI GONIČ –>

POLJSKI GONIČ

(Ogar Polski – Polish Hound)

 

POLJSKI GONIČ6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 52

Velikost: – samec meri od 56 do 65 cm
– samica meri 55 to 60 cm
Teža: – samec od 25 do 32 kg
– samica od 20 do 26 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let

 

Zgodovina pasme

Poljski gonič, splošno znan kot velikan Polski, je pasma psa, ki se ga uporablja za lov. Je avtohtona Poljska pasma. Kot pri veliko drugih starodavnih pasmah, je izvor poljskega goniča precej neznan.

 

Opis pasme

Po obliki je Poljski gonič srednje velik pes, močne konstitucije, kompaktno grajen z mišičastim vratom ter z zavihanim podbradkom. Ima velika široka prsa, dobro ukrivljena rebra, širok trebuh, ter dolg mišičast trebuh. Glava je dokaj težka z elegantno izklesano lobanjo, dobro razvito čelno kostjo, zelo nagubanim čelom, dolgim gobcem, močnim čeljustim ter velikim in širokim nosom. Uhlja sta precej dolga, prosto viseča ter rahlo zaokrožena na vrhu. Ima dolg, rahlo povešen, precej nizko nastavljen rep. Dlaka je srednje dogla ter gosta, nekoliko daljša na hrbtenici, zadnjih nogah ter pri koncu repa. Prilagojen je za lov na zahtevnem terenu ob različnih vremenskih razmerah. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: od črne do rjave in rdeče. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno.

 

POLJSKI GONIČ

Karakter pasme

Poljski gonič je inteligenten, hitro učiljiv. Za Pojlskega goniča je znano da je miren, prijazen do ostalih domačih živali, ter odličen spremljevalec. Je zelo zvest lastniku ter zaščitniški do svojega teritorija, ni pa primeren za psa čuvaja. Potrebuje veliko gibanja ter ni primeren za v stanovanje. Lastnik mora imeti izkušnje pri vzgoji, veliko prostega časa za druženje in aktivnosti, odločen, dosleden, avtoritativen (vzpostaviti je potrebno hierarhijo), pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo.

 

 

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.

POITEVIN (Chien Poitevin – Poitevin Hound)

Pasma POITEVIN –>

POITEVIN

(Chien Poitevin – Poitevin Hound)

 

POITEVIN6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.1 Veliki goniči
št. FCI standarda: 24

Velikost: – samec meri od 62 do 72 cm
– samica meri od 60 do 70 cm
Teža: do 30 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Francija, pokrajina Poitou. Pasma je zelo stara, saj je njen obstoj dokumentiran od leta 1692, današnjemu psu podobni predniki pa so obstajali že v 16. stoletju. V času francoske revolucije je pasma skoraj izumrla. Po letu 1842 so pričeli z načrtno vzrejo. Leta 1957 je bil ustanovljen prvi klub. Današnje ime je pasma dobila leta 1957. Uporabljali so ga za lov na volkove. Uradni standard FCI je bil objavljen leta 1978. V sedanjem času je lovski (jeleni, zajci). Za družinskega psa ni primeren. Pasma izven domovine ni dobro poznana.

 

Opis pasme

Po obliki je Poitevin srednje velik, močan, mišičast, vitek, eleganten, skladno grajen pes. Prilagojen je za gibanje po zelo zahtevnem terenu. Dlaka je kratka, gosta in sijoča. Barva dlake: tribarvna s črnim sedlom ali velikimi črnimi pikami, včasih bela in oranžna, volčje siva. Nega obsega redno krtačenje, čiščenje ušes in kopanje, kadar je nujno.

 

POITEVIN

Karakter pasme

Po naravi je Poitevin odličen lovec, močan, eleganten, hiter tekač (galop), pogumen, vztrajen, vzdržljiv, delaven, neutruden, energičen, samostojen, neodvisen, odporen, zvest. Čut za voh ima močno razvit. Njegovo lajanje je močno in glasno. Na lastnika je zelo navezan. Do tujcev je zadržan in z glasnim lajanjem oznani njihovo prisotnost. Poznane pse dobro sprejema, ostale živali mu pomenijo plen. Lastnik mora biti zelo izkušen, avtoritativen, odločen, dosleden, vztrajen, potrpežljiv, fizično zelo aktiven (lovec), na razpolago mora imeti veliko prostega časa za aktivnosti in druženje. Trening psa je zelo zahteven, saj je težko obvladljiv. Primerno bivalno okolje je izoliran pesjak z ograjenim vrtom, bivanje v stanovanju ni primerno.

 

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.

PES SV. HUBERTA – BLOODHOUND (St. Hubert Hound – Bloodhound)

Pasma PES SV. HUBERTA – BLOODHOUND –>

PES SV. HUBERTA – BLOODHOUND

(St. Hubert Hound – Chien de Saint-Hubert – Bloodhound)

 

PES SV. HUBERTA - BLOODHOUND6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.1 Veliki goniči
št. FCI standarda: 84

Velikost: – samec meri od 63 do 69 cm
– samica meri od 58 do 63 cm
Teža: – samec od 41 do 50 kg
– samica od 36 do 45 kg
Življenjska doba: od 8 do 12 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Belgija. Pasma je ena najstarejših, ob tem pa je ohranila prvotne značilnosti. Vzrejen je bil v 8. stoletju v samostanih belgijskih Ardenov. Leta 1066 je skupaj z vojščaki Vilijema Osvajalca prispel v Anglijo. Kasneje se je razširil tudi v ZDA in drugod po svetu. Uporabljali so ga za lov in sledenje. Uradni standard FCI je bil priznan leta 2002. V sedanjem času je lovski in družinski pes. Nastopa tudi kot delovni pes pri iskanju pogrešanih oseb. Lepe uspehe je doživel tudi v različnih filmih in risankah (Pluton).

 

Opis pasme

Po obliki je Pes sv. Huberta – Bloodhound velik, mogočen, dostojanstven, mišičast, skladno grajen pes. Značilne zanj so ohlapne gube na čelu, vratu in po licih. Kljub velikosti, je njegovo gibanje lahkotno. Dlaka je kratka, gosta in priležna. Barve dlake: črno čreslasta, rdeče čreslasta, rdeča. Po prsih, nogah in na konici repa so dovoljene manjše bele lise. Nega obsega redno krtačenje, brisanje z mokro krpo in kopanje po potrebi, redno čiščenje ušes in oči.

 

PES SV. HUBERTA - BLOODHOUND

Karakter pasme

Po naravi je Pes sv. Huberta – Bloodhound inteligenten, odličen lovec, prijeten, nežen, ljubezniv, potrpežljiv, prijazen, prilagodljiv, družaben, uravnovešen, zadržan, dobrodušen, miren, energičen na prostem, odločen, iznajdljiv, delaven, vztrajen, neutruden, vzdržljiv, močan, dostojanstven, krotek, zvest, vdan, pozoren na dogajanje v okolici, samostojen, vreden zaupanja, plemenit, uglajen. Njegovo lajanje je zelo glasno. Ima izrazit čut za voh. Značilno zanj je, da plen izsledi, vendar ga ne pokonča; včasih ga celo liže. Polno zrelost doseže v starosti okoli 2 let. Možne negativne lastnosti: neposlušnost, plašnost – navadno pogojeno z nepravilno vzgojo in preveliko osamljenostjo. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima zelo rad in je neizmerno potrpežljiv, zato jih je potrebno navaditi pravilnega ravnanja s psom, da ga preveč ne obremenjujejo. Do tujcev je sprva zadržan, njihov prihod pa oznani z mogočnim lajanjem. Ob pravilni socializaciji se dobro razume z ostalimi živalmi. Lastnik mora biti potrpežljiv, iznajdljiv, spoštljiv, odločen, dosleden, prijazen, fizično aktiven, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za aktivnosti in druženje. Šolanje poslušnosti je zelo zahtevno, saj zaradi močno razvitega čuta za sledenje, ni preveč poslušen, ker ga vsak vonj hitro zmoti in premoti. Potrebuje veliko gibanja, druženja in ostalih fizičnih in umskih dejavnosti. Na sprehodu mora biti na povodcu. Primerno bivalno okolje je pesjak z dobro ograjenim vrtom. Prilagodi se tudi bivanju v stanovanju.

 

Zdravje pasme

Pasma je zdrava, kljub temu so lahko prisotne določene zdravstvene težave: želodčni krči, displazija kolkov, vnetja ušes, entropija (zavih veke navznoter).

NIVERNEŠKI GRIFON (Griffon Nivernais)

Pasma NIVERNEŠKI GRIFON –>

NIVERNEŠKI GRIFON

(Griffon Nivernais)

 

NIVERNEŠKI GRIFON6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 17

Velikost: – samec meri od 55 do 62 cm
– samica meri od 53 do 60 cm
Teža: okoli 25 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Francija, Nivernais. Pasma je stara, saj je obstoj njej podobne pasme dokumentiran že v 14. stoletju. Njegovi predniki so verjetno arabski lovski hrti, ki so na to področje prišli s križarji. Sedanji izgled je pridobil s križanjem vendejskega grifona, lisičarja in modrega gaskonjca. Uporabljali so ga za lov na malo in veliko divjad, v tropu ali posamično. Po francoski revoluciji je pasma skoraj izumrla, ponovno so jo obnovili z načrtno vzrejo okoli leta 1925. Izven domovine je slabše poznana. Uradni standard FCI je bil priznan leta 2004. V sedanjem času je lovski in družinski pes.

 

Opis pasme

Po obliki je Niverneški grifon srednje velik, močan, podolgovat, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je dolga, kuštrava in trda. Barva dlake: volčje siva, sivo modra, črna z rjastimi ožigi, rumeno rdeča s črnimi in belimi posameznimi dlakami. Na prsih je lahko prisotna bela lisa. Nega obsega redno krtačenje in kopanje s suhim šamponom, kadar je nujno. Dlaka ga dobro ščiti pred mrazom, malo slabše prenaša vročino.

 

NIVERNEŠKI GRIFON

Karakter pasme

Po naravi je Niverneški grifon inteligenten, učljiv, poslušen, živahen, neutruden, vzdržljiv, vztrajen, močan, pogumen, odličen lovec, hiter, gibčen, delaven, prijazen, družaben, neodvisen, samostojen, aktiven. Dobro je prilagojen za lov na težkem terenu. Ima zelo razvit čut za voh. Na lastnika je zelo navezan, družinske člane ima rad. Otroke ima rad in je z njimi zelo potrpežljiv. Do tujcev je zadržan. Ob pravilni socializaciji se dobro razume z domačimi živalmi, ostale mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, po možnosti lovec, zelo aktiven, prijazen, dosleden, odločen, avtoritativen, uporabljati mora zgolj pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za aktivnosti in druženje. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, po možnosti na podeželju. Ob vročih dneh mu je potrebno zagotoviti hladnejši prostor in manj aktivnosti. Potrebuje veliko vadbe, gibanja, druženja (slabo prenaša osamljenost) in ostalih fizičnih in umskih dejavnosti. Z vzgojo je primerno pričeti ob starosti od 3 do 4 mesece.

 

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.

NEMŠKI GONIČ (Deutsche Bracke – German Hound)

Pasma NEMŠKI GONIČ –>

NEMŠKI GONIČ

(Deutsche Bracke – German Hound)

 

NEMŠKI GONIČ6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.3 Mali goniči
št. FCI standarda: 299

Velikost: od 40 do 53 cm
Teža: do 30 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija, Vestfalija. Pasma je zelo stara. Njegovi predniki so bili verjetno keltski psi, pes sv. Huberta in še kateri. Uporabljali so ga za lov na malo divjad.Pasma je bila priznana leta 1900. V sedanjem času je lovski in družinski pes.

 

Opis pasme

Po obliki je Nemški gonič majhen, telo je dolgo, pravokotno, močno in elegantno grajeno. Dlaka je kratka, gosta in trda. Barva dlake: rdeče rumena s črnim plaščem. Po prsih, nogah, gobcu, na konici repa in okoli vratu so dovoljene bele lise. Nega obsega redno krtačenje, kopanje po potrebi, striženje krempljev in čiščenje ušes.

 

NEMŠKI GONIČ

Karakter pasme

Po naravi je Nemški gonič inteligenten, učljiv, ljubeč, družaben, vzdržljiv, vztrajen, odličen lovec in sledilec, prijazen, ljubezniv, zelo aktiven, hiter, neutruden, miren doma, potrpežljiv, poslušen, zvest, samostojen, odločen, samozavesten, pogumen, delaven, gibčen. Ima zelo razvit čut za voh in orientacijo. Možne negativne lastnosti: destruktivno vedenje, plašnost, agresivnost, neposlušnost – navadno pogojeno z nepravilno vzgojo, preveliko osamljenostjo in premalo aktivnosti. Na lastnika je zelo navezan, družinske člane ima rad. Otroke ima rad in je z njimi zelo potrpežljiv. Do tujcev je zadržan. Ob pravilni socializaciji se dobro razume z domačimi živalmi, ostale mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, po možnosti lovec, zelo aktiven, prijazen, dosleden, odločen, avtoritativen, uporabljati mora zgolj pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za aktivnosti in druženje. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom. Potrebuje veliko vadbe, gibanja, druženja in ostalih fizičnih in umskih dejavnosti.

 

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.

MODRI GASKONSKI GRIFON (Blue Gascony Griffon)

Pasma MODRI GASKONSKI GRIFON –>

MODRI GASKONSKI GRIFON

(Griffon bleu de Gascogne – Blue Gascony Griffon)

 

MODRI GASKONSKI GRIFON6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 32

Velikost: – samec meri od 50 do 56 cm
– samica meri od 48 do 54 cm
Teža: od 18 do 25 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Francija. Uporabljali so ga za lov na divjega prašiča.

 

Opis pasme

Po obliki je Modri gaskonski grifon srednje velik, kvadraten, čvrst, kompakten, skladno grajen pes. Dlaka je resasta, trda in odporna na različne vremenske razmere. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: postrvje modra s črnimi madeži (velikimi ali majhnimi). Posut je s črnimi in belimi drobnimi pikami, ki dajejo videz skrilasto modre barve. Ima črno simetrično masko. Po obrveh, šobah, uhljih, spodnji strani repa in nogah ima ožige bledo čreslovinaste barve. Nega ni zahtevna, obsega redno krtačenje, trimanje, kopanje po potrebi in čiščenje ušes.

 

MODRI GASKONSKI GRIFON

Karakter pasme

Po naravi je Modri gaskonski grifon zelo inteligenten, dojemljiv, učljiv, temperamenten, živahen, doma miren, poslušen, vodljiv, radoveden. Ima zelo izostren čut za voh. Njegovo lajanje je zelo posebno, t.i. urlanje. Možne negativne lastnosti: plahost, preveč izražen lovski nagon. Na lastnika je zelo navezan, družinske člane ima rad. Otroke ima rad in uživa v igri z njimi. Do tujcev je zadržan in z lajanjem oznani njihovo prisotnost. Lastnik mora biti zelo aktiven (lovec, športnik, rekreativec), dosleden, odločen, prijazen, avtoritativen, iznajdljiv, potrpežljiv, vztrajen, uporabljati mora zgolj pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za aktivnosti in druženje. Dozori pozno, okoli tretjega leta starosti, zato zgodnje šolanje lovskih veščin ni primerno. Najprimernejše bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, prilagodi se bivanju v stanovanju. Potrebuje veliko gibanja, druženja in drugih fizičnih in umskih dejavnosti.

 

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav. Posebno skrb moramo nameniti čistoči ušes in kožuha, da ne pride do vnetij oziroma alergij.