FCI 6
Pasma SMALANDSKI GONIČ –>
SMALANDSKI GONIČ
(Smalandsstövare – Smaland Hound)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 129
Velikost: – samec meri od 46 do 54 cm
– samica meri od 42 do 52 cm
Teža: od 15 do 18 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Švedska, pokrajina Smaland. Pasma je zelo stara, saj obstaja že od 16. stoletja. Priznana je bila leta 1921. Je najstarejša švedska avtohtona pasma. Njegovi predniki so lokalni psi in različne vrste špicev, ki so na to ozemlje prišli skupaj z vojaki iz drugih držav. Uporabljali so ga za lov na lisice in zajce. Ponovna načrtna vzreja se je pričela v začetku 20. stoletja. Prilagojen je za delo na zahtevnem terenu v ekstremnih vremenskih razmerah. Uradni standard FCI je bil priznan leta 2006. V sedanjem času nastopa v vlogi lovskega in družinskega psa. Pasma je maloštevilna in izven domovine skoraj nepoznana.
Opis pasme
Telo je kompaktno, dolgo, čvrsto, močno in skladno grajeno. Po obliki Smalandski gonič spominja na rottweilerja. Dlaka je kratka, gladka in priležna. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: črna z rjavimi oznakami. Dovoljena je bela lisa na prsih in manjše bele oznake na prstih. Nega ni zahtevna, obsega redno krtačenje, brisanje z mokro krpo in kopanje, kadar je nujno potrebno.
Karakter pasme
Po naravi je Smalandski gonič zelo inteligenten, vztrajen, vzdržljiv, neutruden, močan, zagnan, odličen lovec, neusmiljen do plena, zvest, vdan, družaben, samostojen, prilagodljiv, energičen, hiter, gibčen, ljubeč, prijazen, pozoren na dogajanje v okolici, miren doma, sproščen, poslušen, trmast, dober čuvaj, delaven, zaščitniški. Njegov čut za voh je zelo izostren. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad. Do tujcev je zadržan, obenem tudi zelo zaščitniški do svojega ozemlja. S pravilno socializacijo dobro sprejema poznane živali, neznan mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, odločen, dosleden, prijazen, potrpežljiv, spoštljiv, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje ter fizične aktivnosti. Priporočljivo je osnovno šolanje poslušnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim, bivanju v stanovanju se prilagodijo, vendar ni najbolj priporočljivo. Potrebuje veliko gibanja, druženja in ostalih aktivnosti in zaposlitev.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava in nima gensko pogojenih bolezni.
FCI 6
Pasma SLOVAŠKI GONIČ –>
SLOVAŠKI GONIČ
(Slovenský Kopov – Slovakian Hound)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 244
Velikost: – samec meri od 45 do 50 cm
– samica meri od 40 do 45 cm
Teža: od 20 do 25 kg
Življenjska doba: od 11 do 13 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Slovaška. Pasma je stara, saj obstaja že iz časa antike. Uporabljali so ga za lov na divjega prašiča. Pasma je bila priznana leta 1870. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1963. V sedanjem času je predvsem lovski pes, čuvaj in družinski pes. Dobre rezultate dosega na različnih kinoloških tekmovanjih. Izven domovine je slabo poznan.
Opis pasme
Po obliki je Slovaški gonič srednje velik, močan, mišičasto grajen pes. Dlaka je kratka, priležna, gosta in trda. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: črna z rjavimi oznakami. Dlaka ga dobro varuje pred vremenskimi vplivi. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno.
Karakter pasme
Po naravi je Slovaški gonič inteligenten, samostojen, temperamenten, posušen, vodljiv, vztrajen, vzdržljiv, oster, drzen, zanesljiv, prijazen, družaben, zvest, zaščitniški, dober čuvaj, pozoren na dogajanje v okolici. Ima dobro razvit čut za voh in orientacijo. Možne negativne lastnosti: agresivnost, napadalnost, preveč zaščitniški, nestrpen – pogojeno z nepravilno in nepravočasno vzgojo. Na lastnika je izredno navezan in do njega zelo zaščitniški, ostale družinske člane ima rad. Otroke ima rad, do njih je strpen in zaščitniški, kljub temu je potreben nadzor odrasle osebe. Do tujcev je zadržan, njihov prihod oznani z lajanjem, lahko tudi napadalen. Ob pravilni in pravočasni socializaciji sprejema domače živali, do nepoznanih prevlada lovski nagon, včasih tudi agresija. Lastnik mora biti zelo izkušen, discipliniran, dosleden, odločen, avtoritativen, fizično aktiven (lovec) in imeti na voljo veliko prostega časa za druženje ter ostale dejavnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, prilagodi se tudi bivanju v stanovanju. Pes potrebuje odločno vzgojo, veliko gibanja in ostalih zaposlitev.
Zdravje pasme
Pasma nima posebnih zdravstvenih težav.
FCI 6
Pasma SCHILLERJEV GONIČ –>
SCHILLERJEV GONIČ
(Schillerstövare – Schiller Hound)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 131
Velikost: – samec meri od 53 do 61 cm
– samica meri od 49 do 57 cm
Teža: od 18 do 25 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Švedska. V domovini je izredno priljubljen. Pasma je stara, saj obstaja že od 17. stoletja. Njegovi predniki so psi, ki so z vrnitvijo vojakov prispeli iz vzhodnoevropskih držav. Z načrtno vzrejo s križanjem lokalnih ter avstrijskih, švicarskih in nemških lovskih psov je pričel švedski kmet Schiller. Uporabljali so ga za lov na lisico in zajca v ekstremnih vremenskih razmerah. Javno je bila pasma prvič predstavljena leta 1886. Uradni standard FCI je bil sprejet leta 1997. V sedanjem času je lovski in družinski pes.
Opis pasme
Po obliki je Schillerjev gonič srednje velik, močan, čvrst, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je kratka, gladka, priležna, sijoča in trda. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: zlato rjava z natančno opredeljenimi črnimi madeži. Dovoljene so manjše bele lise na prsih in prstih. Dlaka ga dobro ščiti pred mrazom. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno.
Karakter pasme
Po naravi je Schillerjev gonič inteligenten, učljiv, hiter, hiperaktiven, močan, plemenit, oster, odličen lovec, živahen, aktiven, uravnovešen, čist, dobrosrčen, zvest, miren doma, družaben, samostojen, pozoren na dogajanje v okolici. Ima dobro razvit čut za voh. Njegovo lajanje je zelo močno. Možne negativne lastnosti: agresivnost, nezainteresiranost, plašnost – pogojeno z nepravilno vzgojo. Na lastnika je zelo navezan, družinske člane ima rad. Z otroki se dobro ujame, kljub temu je priporočljiv nadzor odrasle osebe. Do tujcev je zadržan in z lajanjem opozori na njihovo prisotnost. Ob pravilni socializaciji se dobro razume z drugimi psi in poznanimi živalmi, ostale mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, discipliniran, dosleden, odločen, avtoritativen, fizično aktiven (lovec), prijazen, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo in imeti na voljo veliko prostega časa za druženje, fizične in umske dejavnosti. Pasma je zaradi močno razvitega lovskega nagona zahtevna za vzgojo. Priporoča se osnovno šolanje poslušnosti. Polno zrelost doseže v starosti okoli dveh let. Potrebuje veliko dnevnih aktivnosti, tako fizičnih kot umskih. Na sprehodu je potrebno uporabljati povodec.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.
FCI 6
Pasma RODEZIJSKI GREBENAR –>
RODEZIJSKI GREBENAR
(Rhodesian Ridgeback)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 3: Sorodne pasme
št. FCI standarda: 146
Velikost: – samec meri od 63 do 69 cm
– samica meri od 61 do 66 cm
Teža: od 32 do 39 kg
Življenjska doba: od 11 do 13 let, lahko tudi več
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Rodezija, Južna Afrika. Pasma je zelo stara, saj jo je že pleme Hotentoti uporabljalo pri lovu na leve. Prvi uradni podatki o tej pasmi so znani že od sredine 17. stoletja. Uporabljali so ga za lovskega psa in kot čuvaja. Pasma je bila prvič priznana leta 1924. Kot lovska pasma je bila priznana leta 1926. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1996. Za sedaj je edina registrirana pasma Južne Afrike. V sedanjem času nastopa v vlogi lovskega psa, čuvaja, delovnega psa pri policiji in kot vodnik slepih ljudi.
Opis pasme
Po obliki je Rodezijski grebenar visok, mišičast, eleganten, atletsko grajen pes. Dlaka je kratka, gosta in svetleča. Značilnost te pasme je, da po hrbtu dlaka raste v nasprotno smer in tako tvori tipičen greben. Barva dlake: svetlo pšenična do pšenično rdeča. Nega ni zahtevna, obsega redno krtačenje, čiščenje ušes in kopanje, kadar je nujno potrebno. Dlaka ga slabo ščiti pred mrazom.
Karakter pasme
Po naravi je Rodezijski grebenar inteligenten, zelo aktiven, odličen lovec, čuvaj, dobro učljiv, pozoren na dogajanje v okolici, samostojen, odloča se po svoji volji, zelo aktiven, doma miren, živahen, močan, zvest, vdan, družaben, ljubeč, prijazen, gibčen ( z lahkoto preskoči 1,5 m visoko oviro), hiter, samozavesten, pogumen, oster, uravnovešen, občutljiv na krivice in grobosti. Ima močno razvit čut za voh, poleg tega pa tudi dobro zaznava nevarnost. Možne negativne lastnosti: lenost, destruktivno vedenje – pogojeno s premalo gibanja in preveliko osamljenostjo. Pes laja samo, kadar ima vzrok. Zelo rad koplje jame. Na lastnika je izredno navezan, družinske člane ima rad. V odnosu do otrok je ljubeč, vendar se pri druženju z manjšimi otroci, zaradi njegove živahnosti, priporoča nadzor odrasle osebe. Do tujcev je zadržan in z lajanjem napove njihov prihod. Lastnik mora biti izkušen, discipliniran, dosleden, odločen, avtoritativen, fizično aktiven (lovec), prijazen, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo in imeti na voljo veliko prostega časa za druženje, fizične in umske dejavnosti. Pasma je zaradi močno razvitega lovskega nagona in želje po samoodločanju, zahtevna za vzgojo. Priporoča se osnovno šolanje poslušnosti. Polno zrelost doseže v starosti okoli dveh let. Primerno bivalno okolje je hiša oziroma stanovanje, saj zaradi slabega prenašanja samote in mraza, ne more bivati v pesjaku. Potrebuje veliko dnevnih aktivnosti, tako fizičnih kot umskih. Na sprehodu je potrebno uporabljati povodec.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava, kljub temu so lahko prisotne določene zdravstvene težave: dermoidni sinus (Tanek cevast ugrez kože na sredini hrbta, ki lahko sega vse do hrbtenjače. Bolezen je prirojena in značilna za grebenarje.), displazije kolkov in komolcev, težave s ščitnico, siva mrena, mielopatija (nevrološka bolezen hrbtenjače), kožne alergije. Glede na to, da zelo rad poje različne predmete (palice, listje, sadeže), je potrebno temu nameniti posebno pozornost.
FCI 6
Pasma POSAVSKI GONIČ –>
POSAVSKI GONIČ
(Posavski Gonic – Posavaz Hound – Kraški gonič)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 154
Velikost: od 46 do 58 cm
(za samca idealna višina 50 cm in za samico 48 cm)
Teža: od 16 do 24 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Hrvaška. Pasma je bila vzrejena v 20. stoletju na območju bivše Jugoslavije. Prvič je bila pasma predstavljena leta 1939. Uradni standard FCI je bil objavljen leta 1955, kot kraški gonič, leta 1959 pa pod današnjim imenom. Kljub temu, da je bila pasma najbolj razširjena v Sloveniji, je s sklepom FCI leta 2003 postala avtohtona hrvaška pasma. Njegovi predniki so po vsej verjetnosti sredozemski goniči in bosanski psi. Nastopa v vlogi lovskega (manjša divjad) in družinskega psa.
Opis pasme
Po obliki je Posavski gonič srednje velik, močan, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je kratka, ravna, gosta in trda. Barva dlake: različni odtenki pšenično rdeče. Dovoljene so bele oznake po prsih, trebuhu, vratu, glavi, spodnjem delu tac in na koncu repa. Nega obsega redno krtačenje, čiščenje ušes in kopanje, kadar je nujno potrebno.
Karakter pasme
Po naravi je Posavski gonič samozavesten, živahen, poslušen, ubogljiv, zagnan, doma umirjen, ljubeč, odličen lovec, dober čuvaj, energičen, vztrajen, vzdržljiv, samostojen, družaben, delaven. Čut za voh ima zelo razvit. Na lastnika je zelo navezan, družinske člane ima rad. Z otroki se dobro ujame, kljub temu je priporočljiv nadzor odrasle osebe. Do tujcev je zadržan in z lajanjem opozori na njihovo prisotnost. Ob pravilni socializaciji se dobro razume z drugimi psi in poznanimi živalmi, ostale mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven (lovec), odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in druge dejavnosti. Potrebuje veliko dnevnih aktivnosti, tako fizičnih kot umskih. Na sprehodu je priporočljiva uporaba povodca. Primerno bivalno okolje je hiša z ograjenim vrtom, prilagodi se tudi bivanju v pesjaku.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.
FCI 6
Pasma PORCELANEC –>
PORCELANEC
(Porcelaine – Chien de Franche-Comte)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 30
Velikost: – samec meri od 55 do 58 cm
– samica meri od 53 do 56 cm
Teža: od 25 do 28 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Francija. Pasma je stara, saj obstaja že od 16. stoletja. V času francoske revolucije je skoraj izumrla. Z načrtno vzrejo so pričeli sredi 19. stoletja. Uporabljali so ga za lov na srnjad in divjega prašiča. Pasma je najbolj razširjena v Franciji, Italiji in Švici, drugod je slabo poznana. V sedanjem času je lovski in družinski pes.
Opis pasme
Po obliki je Porcelanec srednje velik, mogočen, čvrst, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je kratka, priležna in sijoča. Barva dlake: snežno bela. Po glavi in drugod po telesu ima lahko nekaj oranžnih lis. Na koži pod dlako ima nekaj temnih lis, ki ustvarjajo videz prosojnega porcelana. Nega obsega redno krtačenje, čiščenje ušes in kopanje, kadar je nujno potrebno.
Karakter pasme
Po naravi je Porcelanec zelo inteligenten, hitro učljiv, dojemljiv, odličen lovec, energičen, poslušen, vztrajen, vzdržljiv, pogumen, uravnovešen, doma umirjen, nežen, prijazen, zvest, taktičen pri lovu, močan, samostojen, vodljiv, družaben. Čut za voh ima močno razvit. Njegovo lajanje je zveneče in ni moteče. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad, do njih je nežen in igriv. Do tujcev je sprva zadržan in z lajanjem naznani njihov prihod, kasneje prijazen. Do drugih živali ima dober odnos, razen do prostoživečih, ki mu pomenijo plen. Bistveno pri tem je, za katere živali je šolan, da jih lovi. Polno zrelost doseže okoli tretjega leta starosti, zato privajanje na lov pred to starostjo ni priporočljiv. Lastnik mora biti izkušen, avtoritativen, odločen, dosleden, vztrajen, potrpežljiv, prijazen, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo, fizično zelo aktiven (lovec, rekreativec), na razpolago mora imeti veliko prostega časa za aktivnosti in druženje. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, po možnosti na podeželju; prilagodi se tudi bivanju v stanovanju. Potrebuje veliko gibanja in drugih fizičnih in umskih zaposlitev. Na sprehodu mora biti na povodcu.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.
