HOKKAIDO

(Hokkaidoke – Hokkaido Inu)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 5: Azijski špici in sorodne pasme
št. FCI standarda: 261

Velikost: samec meri od 46 do 56 cm
– samica je malo manjša
Teža: od 20 do 30 kg
Življenjska doba: od 11 do 13 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Japonska, otočje Hokkaido. FCI standard je bil uradno priznan 16. 6. 1999. Pasma Hokkaido je stara okoli 12.000 let in verjetno izvira iz starih lovskih psov. Pasma je bila poimenovana leta 1869. Leta 1937 so ga zaščitili kot redko vrsto psa. Uporabljali so ga za lov na medveda in drugo divjad, iskanje preživelih v vojaških pohodih ter za vleko tovora. V sedanjem času je predvsem lovski in družinski pes. Dobre rezultate dosega tudi na različnih kinoloških tekmovanjih. Izven domovine je slabo poznan.

Opis pasme

Po obliki je Hokkaido srednje velik, slok, mišičast in čvrstega videza. Dlaka je dolga, ravna, ostra in trda. Podlanka je mehka in kratka. Barva dlake: črna, bela, rdeča, črno rjava, volčje siva, barva sezama, tigrasta. Nega obsega redno krtačenje.

Karakter pasme

Po naravi je Hokkaido inteligenten, hitro učljiv, zvest, vzdržljiv, zaščitniški, zelo pogumen, radoveden, ima dober čut za orientacijo, vztrajen, vzdržljiv, močan, pozoren na dogajanje v okolici, impulziven, hiter, odličen čuvaj in branilec, lojalen, odločen, nežen, poslušen, ljubeč, delaven, tih. Možne negativne lastnosti: agresivnost, napadalnost do drugih psov, svojeglavost, dominantnost, uničevalno vedenje, trma, kopanje lukenj – kar je ponavadi pogojeno z nepravilno vzgojo, nekaj pa tudi z njegovimi geni. Dobro prenaša mraz. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan, do njih je zaščitniški in jih ima rad. Odnos do drugih živali ni primeren, zato je potreben nadzor, da jih ne napade. Otroke ima rad in se z njimi razume, če je bil pravočasno in pravilno socializiran. Poleg tega je potrebno otroke poučiti, kako ga je potrebno vzgajati in imeti do njega spoštljiv odnos. Primerno bivalno okolje je pesjak z visoko ograjenim vrtom, bivanje v stanovanju ni primerno. Lastnik mora biti zelo izkušen, avtoritativen, odločen, dosleden, prijazen, spoštljiv, potrpežljiv, pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Na razpolago mora imeti veliko prostega časa za fizične, umske in ostale aktivnosti.

Zdravje pasme

Pasma spada med zdrave, saj niso poznane posebne zdravstvene težave.

GRENLANDSKI PES – GROENLANDEC

(Greenland Dog – Greenlander)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 1: Nordijski vlečni psi
št. FCI standarda: 274

Velikost: – samec meri od 58 do 68 cm
– samica meri od 51 do 61 cm
Teža: samec od 30,5 do 38 kg
– samica od 25,5 do 32 kg
Življenjska doba: okoli 13 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Grenlandija. Grenlandski pes spada med najstarejše svetovne pasme psov, saj dokazi potrjujejo njegovo prisotnost že okoli leta 7000 pred našim štetjem. Po vsej verjetnosti so bili njegovi predniki arktični volkovi, saj ima značilnosti volka (telesne in značajske), ki so se ohranile do danes. Prvi predstavnik te pasme je bil prepeljan v Veliko Britanijo leta 1750. Prvi britanski kinološki klub je bil ustanovljen leta 1880. Izven domovine ni preveč razširjen. Uporabljali so ga za vleko tovora, obrambo pred zvermi in lov na polarnega medveda in tjulnja. Kasneje so ga pri svojem delu uporabljali tudi raziskovalci na svojih odpravah. FCI standard je bil uradno priznan 5. 5. 2003. Tudi v sodobnem času je predvsem delovni pes. Dobre rezultate dosega na tekmovanjih vleke sani.

Opis pasme

Po obliki je Grenlandski pes srednje velik, telo je kvadratno, mišičasto, trdno in čokato. Ušesa so pokončna, gobec močan in klinaste oblike. Oči morajo biti temne in se ujemati z barvo dlake. Oči izražajo iskrenost in zaupljivost. Dlaka je kratka, gosta, ravna, groba in gladka. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: vse barve, tudi bela – ne sme pa biti albin. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje.

Karakter pasme

Po naravi je Grenlandski pes inteligenten, dobro učljiv, temperamenten, vesel, prijazen, neodvisen, samostojen, odličen čuvaj svojega teritorija in lastnine, vzdržljiv, neumoren, vztrajen, odporen, močan, hiter, prizadeven, ljubeč, zelo zvest, lojalen, energičen, samozavesten, odločen, pogumen, ima zelo razvit lovski nagon. Značilno zanj je, da prenese ekstremne vremenske pogoje. Vročino slabo prenaša, zato v vročih dneh ne sme biti preveč aktiven, poleg tega mora imeti prostor, kjer se lahko ohladi. Možne negativne lastnosti: potepanje, plašnost, agresivnost, dominantnost – vse to je navadno pogojeno z nepravilno vzgojo. Na gospodarja in ostale družinske člane je izredno navezan. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, saj ni primeren za bivanje v stanovanju. Lastnik mora biti izkušen, odločen, dosleden, samozavesten, avtoritativen, spoštljiv, pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Poleg tega mora biti fizično zelo aktiven in imeti veliko prostega časa za druženje in ostale aktivnosti. Potrebuje veliko gibanja (dolgi in živahni sprehodi), delovnih in umskih zaposlitev.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in ni podvržena genskim boleznim.

FINSKI ŠPIC

(Suomenpystykorva – Finnish Spitz)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 2: Nordijski lovski psi
št. FCI standarda: 49

Velikost: od 44 do 50 cm
Teža: do 20 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Finska, čeprav izvira iz osrednje Rusije. Na Finskem se je naselil v 19. stoletju in je celo nacionalni pes. Uporabljali so ga za lov na polarne medvede in jelene ter pernato divjad. V sedanjem času je Finski špic predvsem družinski pes.

Opis pasme

Po obliki je Finski špic srednje velik in kvadratne oblike. Značilna je izrazita oblika smrčka. Spominja na lisico. Dlaka je dolga, košata, ostra, ravna ter samočistilna in brez vonja. Podlanka je kratka, gosta in mehka. Barva dlake: rdeče rjava; rumeno rjava. Dovoljene so bele oznake na šapah in po prsih. Izredno rad je čist in se umiva na podoben način kot mačke. Nega obsega redno krtačenje, kopanje le, če je nujno potrebno.

Karakter pasme

Po naravi je Finski špic inteligenten, samostojen, radoveden,vdan, pogumen, vzdržljiv, neutruden, živahen, dobrosrčen, zvest, dober čuvaj, odličen lovec, okreten, družaben, zaščitniški, pozoren na vsak šum in dogajanje v okolici, ima izrazit lovski nagon in odličen sluh, sočuten, občutljiv na prepiranje in grobosti, zadržan. Pogosto laja. Možne negativne lastnosti: zdolgočasenost, trma, agresivnost do psov istega spola, kar je navadno pogojeno z nepravilno vzgojo. Na lastnika je zelo navezan, ostale družinske člane ima rad. Rad je v družbi otrok in uživa v igri z njimi, kadar postanejo preveč živahni, se umakne. Do tujcev je zadržan in previden, vendar ni agresiven. Zelo dobro se razume s poznanimi živalmi, pri odnosu do ostalih pa je potrebno upoštevati njegov lovski nagon, še posebej pri pticah in manjših glodalcih. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven, umirjen, odločen, dosleden, vztrajen, potrpežljiv, prijazen, pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Vzgoja je zahtevna, saj je zelo neodvisen in se hitro naveliča treninga. Zagotoviti mu je potrebno fizično in umsko zaposlitev. Na razpolago mora imeti dovolj prostega časa za druženje in druge aktivnosti (tek, sprehod, igre z žogo, plavanje). Primerno bivalno okolje je tako pesjak, kot bivanje v hiši. Slabo prenaša visoke temperature, zato mu moramo takrat priskrbeti hladen prostor in veliko sveže vode.

Zdravje pasme

Pasma je zelo zdrava in nima gensko pogojenih bolezni. Nagnjena je le k preveliki telesni teži, zato je potrebno prehrani nameniti veliko pozornosti.

FINSKI LAPONSKI PES – LAPPHUND

(Suomenlapinkoira – Finnish Lapphund)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 3: Nordijski ovčarji in čredarji
št. FCI standarda: 189

Velikost: – samec meri od 46 do 52 cm
– samica meri od 41 do 47 cm
Teža: – samec od 17 do 24 kg
– samica je nekoliko lažja
Življenjska doba: od 12 do 14 let, lahko tudi do 17 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Finska. Finski Laponski pes – Lapphund spada med skandinavske avtohtone pasme. Po vsej verjetnosti so njegovi predniki arktični psi, ki so obstajali že okoli leta 7.000 pred našim štetjem. Uporabljali so ga Laponci pri paši in čuvanju severnih jelenov. Po drugi svetovni vojni so bili zaradi izbruha kuge močno ogroženi. Prvo ameriško leglo se je skotilo leta 1988, leto kasneje tudi v Veliki Britaniji. Uradni standard FCI je bil priznan 12. 3. 1999. V sedanjem času nastopa kot čuvaj živine, terapevtski in družinski pes. Dobre rezultate dosega na različnih kinoloških tekmovanjih (poslušnost, agility, karting, mushing, rally obedience, showmanship, sledenje). V Skandinaviji je zelo priljubljen, drugod je manj pozna.

Opis pasme

Po obliki je Finski Laponski pes – Lapphund srednje velik in močne konstrukcije. Gobec je dolg. Dlaka je gosta, trda, dolga in vodoodporna ter odporna na mraz. Podlanka je kratka in mehka.

Barva dlake:

– Samec je ponavadi soboljevinaste barve in ima izrazito obrazno masko ter dolgo grivo.
– Samica je največkrat črna z oznakami okoli oči. Sicer so dovoljene vse barve, s tem, da osnovna barva prevladuje. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje.

Karakter pasme

Po naravi je Finski Laponski pes – Lapphund zelo inteligenten, aktiven, dobro učljiv, razmišljujoč, poslušen, prilagodljiv, prijazen, pozoren, radoveden, ljubeč, rad se sam odloča, družaben, delaven, preudaren, zunaj živahen v stanovanju miren, rad je v središču pozornosti. Možne negativne lastnosti: trma, plašnost, agresivnost, zdolgočasenost, kar je ponavadi povezano z nepravilno vzgojo in preveliko osamljenostjo. Laja pogosto, predvsem na neznane stvari in ob nepričakovanih dogodkih. Nevarnim situacijam se rad izogne. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in si želi biti ves čas v njihovi družbi. Otroke ima zelo rad in je do njih zelo ljubeč. Do tujcev je prijazen. Dobro se razume z ostalimi živalmi, če je bil pravilno in pravočasno socializiran. Še posebej je prijazen do invalidov, bolnih in starejših ljudi. Lastnik mora biti odločen, dosleden, prijazen, zelo fizično aktiven, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti dovolj prostega časa za druženje ter ostale fizične in umske aktivnosti (sprehodi, tek, igre na snegu). Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, čeprav se prilagodi tudi bivanju v stanovanju.

Zdravje pasme

Pasma je zelo zdrava, možne pa so posamezne zdravstvene težave: progresivna atrofija mrežnice, siva mrena.

FARAONSKI PES

(Pharaoh Hound)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 6: Pratipski psi
št. FCI standarda: 248

Velikost: – samec meri od 56 do 63,5 cm
– samica meri od 53 do 61 cm
Teža: od 20 do 25 kg
Življenjska doba: od 15 do 17 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Malta. O njegovem izvoru oziroma starosti obstaja več teorij, po eni izmed njih naj bi obstajal že v času starih Egipčanov; novejša in bolj verjetna teorija, ki temelji na preiskavi DNK, pa predpostavlja, da je potomec različnih evropskih lovskih psov. V svoji domovini je tako priljubljen, da je upodobljen celo na kovancu. Uporabljali so ga za lov na zajce in kot ovčarskega psa. Prvi primerki te pasme so prispeli v Veliko Britanijo leta 1920. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1999. V sedanjem času je predvsem spremljevalni in lovski pes. Dobre rezultate dosega v agilitiju, lure coursingu in ostalih tekmovanjih, ki vključujejo tek.

Opis pasme

Po obliki je Faraonski pes srednje velik, energičen, močan mišičast in elegantno grajen pes. Na prvi pogled spominja na srno. Dlaka je kratka, sijoča, mehka in gladka. Barva dlake: čreslovinasta z belimi oznakami, ki so dovoljene na prsih (zvezda), koncu nog, na čelu (tanka bela črta) in konici repa. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje, brisanje z mokro krpo in kopanje po potrebi. Dlaka nima izrazitega vonja in zmerno odpada.

Karakter pasme

Po naravi je Faraonski pes izredno inteligenten, živahen, hiter, dinamičen, vztrajen, vzdržljiv, igriv, ima močno razvit lovski nagon, nežen, svojeglav oz. svojevoljen, uravnovešen, prijazen, družaben, radoveden, dobro učljiv, ljubeč, močno ima izostren voh, sluh in vid. Veliko laja. Možne negativne lastnosti: trma, destruktivno vedenje zaradi osamljenosti. Na lastnika in ostale družinske člane je zelo navezan in jih ima rad. Z otroki se zelo dobro razume, kljub temu je priporočljiv nadzor odrasle osebe. Odnos do drugih živali je dober, potrebna pa je pravočasna in primerna socializacija, saj ima močan lovski nagon. Do tujcev je miren in zadržan. Lastnik mora biti izkušen, značajsko stabilen, odločen, dosleden, prijazen, fizično aktiven, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in aktivnosti. Pasma je precej zahtevna za vzgojo, zato je potrebno pričeti s socializacijo od vsega začetka. Potrebuje veliko gibanja in ostalih aktivnosti. Na sprehodu mora biti na povodcu, saj se nerad odziva na odpoklic. Primerno bivalno okolje je v stanovanju ali hiši z visoko ograjenim vrtom, saj nižjo ograjo z lahkoto preskoči ali pa pod njo izkoplje luknjo.

Zdravje pasme

Spada med zelo zdrave pasme, kljub temu so možne nekatere zdravstvene težave: vnetja ušes, težave povezane s stikom z insekticidi, alergije na nekatera zdravila. Pasma slabo prenaša mraz.

EVRAZIJEC

(Eurasier – Eurasian)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 5: Azijski špici in sorodne pasme
št. FCI standarda: 291

Velikost: – samec meri od 52 do 60 cm
– samica meri od 48 do 56 cm
Teža: – samec od 23 do 33 kg
– samica od 18 do 26 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija. Evrazijec spada med mlajše pasme psov, katere nastanek je natančno dokumentiran. Vzrejen je bil s križanjem samojeda, chow chowa in nemškega špica. Ustvariti so želeli psa z močno konstrukcijo, brez lovskega nagona, hladnokrvnega, potrpežljivega, zdravega in z visoko stopnjo plodnosti – skratka psa z najboljšim značajem oziroma najboljšimi lastnostmi posameznih vrst psov, ki so jih pri tem uporabili. Najprej so leta 1960 ustvarili pasmo Wolf Chow, in sicer s križanjem nemškega volčjega špica in chow chowa. Leta 1972 so nadaljevali križanje še s samojedom. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1973. Ime je dobil glede na to, da je volčji špic evropski pes (EUR-), chow chow pa azijski (-ASIER). Drugod po svetu je pasma slabo poznana, kljub temu pa je v Sloveniji nekaj predstavnikov le-te. V sedanjem času je predvsem družinski pes. Pojavlja se tudi v vlogi terapevtskega psa, poleg tega dosega dobre rezultate v agilitiju.

Opis pasme

Po obliki je Evrazijec srednje velik, kvadraten, mišičast, močan, skladno grajen pes. Ušesa so pokončna, rep je precej debel in dvignjen preko hrbta. Dlaka je srednje dolga. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: vse barve, razen jetrno rjava in bela. Zanimivo je, da so v leglu lahko prisotni mladiči različnih barv. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje, pogosteje ob menjavi dlake ter kopanje po potrebi – zelo rad ima vodo. Dlaka je odporna na umazanijo.

Karakter pasme

Po naravi je Evrazijec zelo inteligenten, dobro učljiv, prijazen, živahen, potrpežljiv, strpen (ima visok prag vzdraženosti), hladnokrven, samozavesten, uravnovešen, dober čuvaj, zaščitniški, pozoren na dogajanje v okolici, prijateljski, miren, zamerljiv ob kreganju, poslušen. Možne negativne lastnosti: neposlušnost, plašnost, agresija, kar je navadno povezano z nepravilno vzgojo. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad in uživa v njihovi družbi, če z njimi nima slabih izkušenj. Do poznanih živali je prijateljski, medtem ko je v odnosu do tujih živali zadržan in previden. Do tujcev je sprva zadržan in na njihovo prisotnost opozori z lajanjem, kasneje prijateljski. Lastnik mora biti odločen, dosleden, prijazen, pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Na razpolago mora imeti veliko prostega časa za druženje in ostale aktivnosti. Potrebuje veliko gibanja in drugih zaposlitev. Primerno bivalno okolje je stanovanje oziroma hiša, saj si ves čas želi biti v družbi družinskih članov in slabo prenaša osamljenost.

Zdravje pasme

Pasma je precej zdrava in niso poznane gensko pogojene bolezni. Občasno se pri nekaterih predstavnikih te pasme lahko pojavi displazija kolkov ali diabetes.