CHOW CHOW

(Chow Chow)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 5: Azijski špici in sorodne pasme
št. FCI standarda: 205

Velikost: – samec meri od 48 do 56 cm
– samica meri od 46 do 51 cm
Teža: od 22 do 32 kg
Življenjska doba: okoli 10 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Kitajska, nadaljnji razvoj te pasme pa se je odvijal v Veliki Britaniji. Chow Chow spada med starodavne pasme, saj se njegova slika pojavlja na lončenih izdelkih iz časa dinastije Han, ki je obstajala v obdobju 206 let pred našim štetjem do leta 22 našega štetja. Bil je ljubljenec cesarskega dvora. Čeprav ni popolnoma dokazano, bi lahko bili njegovi predniki tudi samojed, norveški elkhound, pomorjanec, špici, verjetno tudi sivi volk. Prvotno je nastopal v vlogi delovnega psa (vleka tovora), lovskega psa in čuvaja. Med drugo svetovno vojno se je število psov močno zmanjšalo. V sedanjem času je Chow Chow čuvaj in družinski pes, dobre rezultate dosega tudi na razstavah. FCI standard je bil priznan 24. 6. 1987. V nekaterih državah je uvrščen v kategorijo prepovedanih psov.

Opis pasme

Chow Chow spada med srednje velike pasme. Telo je kratko, kvadratno, mišičasto, kompaktno, skladno grajeno in arktičnega tipa. Prsni koš je širok in globok. Njegova oblika spominja na leva. Značilnost: ima modro črn jezik. Po kitajski legendi je ob ustvarjanju sveta, lizal delčke neba, zato se mu je jezik obarval modro.

Glede na dolžino dlake ga ločimo na:

– Dolgodlake, pri katerih je dlaka bujna, gosta ravna in nepriležna. Okoli vratu dlaka tvori ovratnik, na sprednjih in zadnjih okončinah pa tvori t.i. hlače.
– Kratkodlake, pri katerih je dlaka kratka, gosta, ravna in priležna.

Podlanka je pri obeh tipih gosta in volnata. Barva dlake: črna; rdeča; modra; krem ali bela; jelenje cimetova, lahko je tudi večbarven. Nega obsega redno krtačenje, še posebej pri dolgodlakih psih.

Karakter pasme

Po naravi je Chow Chow zelo inteligenten, miren, dober čuvaj, ponosen, dostojanstven, samostojen, vzvišen do okolice, nežen, zvest, uravnovešen, eleganten, očarljiv, ljubek, vdan, pozoren na dogajanje v okolici, nežen, prijateljski, uglajen, živahen, igriv, norčav, zaščitniški, hitro učljiv. V družbi domačih otrok je prijazen in se z njimi rad igra, kljub temu je potreben nadzor odrasle osebe, ki mora paziti, da z njim nežno ravnajo. Do tujcev je zadržan, ob ogroženosti lastnikov in njihove lastnine pa lahko postane močno zaščitniški, posledično celo popadljiv. V odnosu do psov in ostalih živali ni prijateljsko razpoložen oziroma si ne želi njihove družbe, vendar je do njih toleranten, celo vzvišen. Možne negativne lastnosti: agresivnost, plašnost, zdolgočasenost, nemirnost, trma, kar je največkrat povezano z neprimerno vzgojo, nerazumevanja specifičnega značaja in preveliko osamljenostjo psa. Primerno bivalno okolje je stanovanje. V pesjaku ni srečen, saj potrebuje družbo. Potrebuje zmerno intenzivno vadbo, sprehode in veliko drugih aktivnosti. Lastnik mora biti odločen, dosleden, prijazen, potrpežljiv, aktiven, karakterno stabilen in umirjen, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Poleg tega mora imeti dovolj časa za druženje in aktivnosti.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: entropija (vihanje vek), rak želodca, siva mrena, glavkom, limfom, displazija kolkov, diabetes, težave s kožo, avtoimunske bolezni. Poudariti je potrebno, da zelo slabo prenaša vročino, zato je potrebno v vročih dneh poskrbeti za primerno ohlajen prostor, veliko sveže vode in omejiti gibanje zunaj.

BASENJI

(Basenji – Kongo Dog)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 6: Pratipski psi
št. FCI standarda: 43

Velikost: – samec meri od 42 do 46 cm
– samica meri od 38 do 43 cm
Teža: – samec od 10 do 12 kg
– samica od 8 do 9,5 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je država Kongo v Afriki. Basenji spada med zelo stare pasme psov, saj so njegovi predniki oziroma njemu podobni psi, obstajali že 4.000 let pred našim štetjem. Našli so slike, na katerih nastopa kot spremljevalec faraonov. Spada med pratipske pasme, ki že od svojega obstoja ni bistveno spremenila značilnosti. Prve primerke te pasme so odkrili leta 1682. Prvi trije psi te pasme so bili v Veliko Britanijo pripeljani leta 1936. Takrat se je tudi pričela načrtna vzreja. Predniki niso natančno določeni, verjetno pa so špici. Po nepotrjenih podatkih morda celo šakal. Razširjen je po vsej Afriki, čeprav na posameznih področjih obstajajo manjše razlike v značilnostih teh psov, zato obstaja več tipov. Po standardih AKC je bila pasma priznana leta 1944. Uradni FCI standard je bil priznan 25. 11. 1999. Uporabljali so ga kot lovskega psa goniča in čuvaja (zganjalca) živine. V sedanjem času je predvsem lovski in družinski pes, lepe rezultate pa dosega na različnih kinoloških tekmovanjih (lure coursing, agillity).

Opis pasme

Po obliki je Basenji srednje velik, kvadratast (dolžina enaka višini) atletske postave in eleganten. Ušesa so pokončna, čelo nagubano, rep tesno zavit. Zanimiva je njegova hoja, ki je zelo elegantna in spominja na konjski kas; kadar hitro tečejo, rep zravnajo in ga uporabljajo pri lovljenju ravnotežja. Dlaka je kratka in priležna. Podlanke nima, zato je v mrzlih mesecih potrebno oblačilo. Barva dlake: črna in bela; rdeča in bela; črna in rjava; bela in melona rumena; progasta: rdeča s črnimi črtami. Bela barva je prisotna po tacah, prsih in na konici repa. Dlaka nima vonja in izpada le ob menjavi dlake – dvakrat letno. Nega obsega redno krtačenje in kopanje le, ko je nujno potrebno. Zanimivo je, da ni nem, vendar ne laja. Oglaša se s posebnimi zvoki (cviljenje, renčanje, zavijanje podobno volkovemu), ki spominja na jodlanje. Zanimivo je, da se umiva – liže na enak način kot mačka. Na splošno je zelo čist. Tudi pri igri je zelo spreten s tačkami.

Karakter pasme

Po naravi je Basenji inteligenten, vzdržljiv, vztrajen, igriv, energičen, poskočen, prisrčen, radoveden, pozoren, potrpežljiv, ima močno razvit lovski nagon, delaven, atraktiven, ljubeč. Možne negativne lastnosti: nagnjenost k potepanju, trmoglavost, zdolgočasenost, destruktivno vedenje, dominantnost, agresija do psov istega spola, kar je večinoma pogojeno z nepravilno vzgojo in osamljenostjo. Močno je navezan na lastnika in ostale družinske člane. Rad ima starejše otroke, ki znajo biti obzirni in niso preveč razposajeni. Do tujcev je zadržan. Navadno se ne ujame preveč z ostalimi domačimi ljubljenčki, tuje živali pa mu pomenijo plen, ki ga je potrebno uloviti. Ne mara vode, zato je v deževnem vremenu najraje doma. Rad ima toploto, zato se rad sonči ali poležava poleg peči. Obseden je z lovljenjem vsega, kar se premika (tudi mimo vozečih avtomobilov). Zunaj je zato nujna uporaba povodca. Lastnik mora biti odločen, dosleden, avtoritativen, strpen, prijazen, aktiven, pri vzgoji pa mora uporabljati raznolikost vaj in pozitivno stimulacijo. Poleg tega mora imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in aktivnosti. Šolanje je zaradi njegove trme precej zahtevno in zahteva veliko mero potrpežljivosti. Potrebuje veliko gibanja, zanimivih aktivnosti in ostalih zaposlitev (umskih in telesnih). Primerno bivalno okolje je v stanovanju ali hiši z visoko ograjenim vrtom (rad pleza).

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: popkovna kila (ponavadi ni potrebna operacija); Fanconijev sindrom (težave z ledvicami), progresivna atrofija mrežnice, displazija kolkov – gensko pogojeno; prebavne težave, alergije zaradi kratke dlake (na insekte in koprive). Veliko pozornosti je potrebno nameniti pravilni prehrani, saj je nagnjen k preveliki telesni teži.

AMERIŠKA AKITA

(American Akita)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 5: Azijski špici in sorodne pasme
št. FCI standarda: 344

Velikost: – samec meri od 66 do 71 cm
– samica meri od 61 do 66 cm
Teža: – samec od 34 do 54 kg
– samica od 34 do 50 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Japonska, nadaljnja vzreje pa se je nadaljevala v ZDA. Prvi Akita Inu je prispel v ZDA leta 1937. Izhaja iz japonskega Akita Inu, vendar je glede na to, da je križan z drugimi pasmami (nemški ovčar), poznan kot drugi tip iste pasme, ki je obravnavan po ameriških standardih. Od japonskega se razlikuje po velikosti, teži, barvi in črni maski. Uporabljali so ga kot delovnega psa in čuvaja v vojski, policiji, pri gasilcih, pri lovu na medvede in jelenjad in vlečnega psa. V sedanjem času je predvsem lovski in družinski pes.

Opis pasme

Po obliki je Ameriška Akita visok, ima dolgo telo in gobec, je mišičast, močne konstrukcije in skladno grajen. Dlaka je kratka, ravna, trda in nepriležna. Dlaka je po križu in hrbtu malo daljša kot po preostalem telesu (dolžina okoli 2 cm). Najdaljša je po repu. Podlanka je debela, gosta in mehka ter lahko drugačne barve, kot krovna dlaka. Barva dlake: vse barve, tudi bela in tigrasta. Barve so močne, čiste in svetleče. Črna maska je prisotna, razen pri belih predstavnikih. Nega obsega pogosto krtačenje, še posebej v času, ko menjava dlako, kopanje ne prepogosto, sicer dlaka izgubi svojo naravno izolacijo.

Karakter pasme

Po naravi je Ameriška Akita inteligenten, pogumen, vdan, ubogljiv, prisrčen, prijazen, spontan, dober čuvaj, zvest, zaščitniški, hitro dojemljiv, dobro učljiv, miren v stanovanju in živahen v naravi, dostojanstven, odziven. Šolanje je zahtevno, saj je zelo trmast. Negativne lastnosti: dominantnost, trma, zdolgočasenost, nezaupljivost, nepopustljivost, agresivnost do drugih živali, posesivnost do njegove hrane, kar je povezano z neprimerno vzgojo in preveč osamljenosti. Laja samo takrat, ko ima za to utemeljen razlog. Na lastnika je zelo navezan, ostale družinske člane ima ravno tako rad. Z otroki se lepo razume in je do njih precej zaščitniški, kljub vsemu je potreben nadzor odrasle osebe, da otroci ne postanejo preveč vsiljivi, saj ga to moti. Tujcev ne mara in je do njih nezaupljiv. V primeru ogroženosti poznanih oseb, se bo odzval v trenutku (brez predhodnega opozorila) in jih zaščitil ne glede na nevarnost, ki ji je izpostavljen. Z domačimi oziroma poznanimi živalmi se dobro ujame, nepoznane živali ne prenaša dobro. Vse manjše živali mu pomenijo plen, zato jih neusmiljeno lovi. Ima poseben način oglašanja, ki obsega širok spekter lajanja, renčanja in podobnih glasov – nekateri pravijo, da se tako »pogovarja«. Alergičen je na izzivanje in se nanj odzove z ugrizom. Rad ima posamezne zadolžitve, npr. prinašanje časopisov ali pošte. Lastnik mora biti zelo izkušen pri vzgoji dominantnih psov, avtoritativen, odločen, dosleden, potrpežljiv, iznajdljiv, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Na razpolago mora imeti veliko prostega časa za druženje in ostale aktivnosti (prinašanje predmetov, tek, igre, plavanje). Vadba mora potekati raznoliko (umsko in fizično), z ne preveč ponavljanj, saj se sicer prične dolgočasiti. Priporoča se strokovno šolanje poslušnosti. Predstavnike te pasme se nikakor ne sme trenirati za obrambo. Primerno bivalno okolje je v stanovanju ali v pesjaku z ograjenim vrtom.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: displazija kolkov,težave s koleni in pogačicami, avtoimunske bolezni, imunske bolezni, težave z očmi.

ALJAŠKI MALAMUT

(Alaskan Malamute)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 1: Nordijski vlečni psi
št. FCI standarda: 243

Velikost: – samec meri od 58 do 76 cm
– samica je navadno 5 cm nižja
Teža: – samec od 38 do 50 kg
– samica je navadno 10 kg lažja
Življenjska doba: okoli 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Aljaska. Njegov izvor ni točno dokumentiran, nekatere lastnosti pa kažejo, da so bili njegovi predniki, eskimski psi in udomačeni polarni volkovi. Aljaški malamut je dobil ime po eskimskem plemenu Mahlemut, ki naj bi ga tudi vzredilo. V Severni Ameriki velja za najstarejšo pasmo. Prvič se je podatek o njem pojavil šele leta 1819. Prvi klub je bil ustanovljen leta 1935. Vzrejen je bil za vleko sani, za lov na tjulnje in polarne medvede. V današnjem času je predvsem družinski pes. Dobre rezultate dosega tudi v agilitiju.

Opis pasme

Po obliki je Aljaški malamut zelo velik, močan in skladno grajen pes. Spominja na sibirskega huskya oziroma volka. Dlaka je gosta in trda. Podlanka je gosta, mehka in volnena. Tako bogata dlaka ga varuje pred mrazom in vročino. Nega obsega redno tedensko krtačenje, ob izpadanju dlake vsak dan in kopanje po potrebi. Dlaka nima vonja in je samočistilna. Barva dlake: bela; dovoljene so vse kombinacije z belo barvo: plava, vsi odtenki sive, črna, rdeča. Značilna je obrazna maska. Nega je preprosta, zadošča krtačenje enkrat tedensko (ob menjavi dlake vsak dan) in dvakrat letno kopanje.

Karakter pasme

Po naravi je Aljaški malamut izredno inteligenten, vztrajen, močan, delaven, ima dobro razvit čut za orientacijo, neodvisen, samozavesten, poslušen, sposoben, enakopraven, prijazen, tih, skromen, vesel, vzdržljiv, potrpežljiv, občutljiv za krivice, zanesljiv, okreten. Možne negativne lastnosti: dominantnost, agresivnost, nezanesljivost, plašnost – pogojeno s slabo vzgojo; lajanje oziroma zavijanje, kadar je osamljen. Zanimivosti: ima izrazito obrazno mimiko, s katero kaže svoje razpoloženje; čuti čustveno razpoloženje ljudi – v primeru, da so žalostni, jih pride potolažit. Na lastnika je zelo navezan, prav tako ima rad ostale družinske člane. Otroke ima rad in uživa v igri z njimi, vseeno naj bo prisotna odrasla oseba. Lastnik mora biti odločen, dosleden, avtoritativen, miren, prijazen, potrpežljiv, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo ter imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in raznovrstne aktivnosti. Vaje morajo biti raznolike in hitro opravljene, saj se prične dolgočasiti, če jih mora ponavljati v nedogled. Potrebuje veliko gibanja, tek, gorski pohodi, rad vleče npr. sani, smučarja. Zelo rad koplje luknje v zemljo. Predvsem uživa v zimskih mesecih. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, prilagodi se bivanju v stanovanju – v vsakem primeru pa ne sme biti predolgo sam.

Zdravje pasme

Spada med precej zdrave pasme. Občasno je prisotno kožno vnetje (hot spot), ki se pojavlja ob vlažnem vremenu in je hitro ozdravljivo.

AKITA INU

(Akita)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 5: Azijski špici in sorodne pasme
št. FCI standarda: 255

Velikost: – samec meri od 67 do 70 cm
– samica meri od 58 do 64 cm
Teža: – samec do 40 kg
– samica do 32 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Japonska, prefektura Akita na otoku Honšu. Na Japonskem je proglašen za nacionalni zaklad. Akita Inu spada med najstarejše avtohtone japonske pasme psov. Po verovanju kipec tega psa prinaša k hiši zdravje, srečo in rodnost. Njegovi predniki niso točno določeni, verjetno pa sta bila med njimi tudi volk in lovski pes, ki je živel v 8. stoletju. Sprva je bil poznan kot Veliki japonski pes, kasneje se je pri vzreji ločila linija psov, ki so imeli drugačne značilnosti – manjša velikost, svetel gobec, velika moč in močan značaj. Uporabljali so ga za čuvaja in borilnega psa, saj je bil vzrejen za zaščito. Najprej je bil prisoten predvsem na podeželju, kasneje pa večinoma na dvoru. V nekaterih državah je registriran kot »prepovedana nevarna pasma«. Med drugo svetovno vojno je skoraj izumrl (zaradi lakote in njegovega krzna, ki so ga uporabljali vojaki). Danes je predvsem spremljevalni pes.

Opis pasme

Po obliki je Akita Inu velik, močne konstitucije in skladno grajen pes. Dlaka je ravna in trda. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: rdeča, bela ali sivo bela tigrasta. Ne glede na barvo dlake, mora imeti pes obvezno prisotno belo barvo ob smrčku, na licih, spodnjem delu gobca, pod vratom, po prsih in trebuhu, po zunanji strani repa ter po notranji strani vseh okončin. Temu pogoju se japonsko reče »urajiro«. Nega je zahtevna, saj obsega redno krtačenje, ob izpadanju dlake zelo pogosto in kopanje po potrebi.

Karakter pasme

Po naravi je Akita Inu inteligenten, previden, zaščitniški, zunaj zelo aktiven, v stanovanju miren, nepopustljiv, dostojanstven, vdan, ljubeč, vzdržljiv, dober čuvaj, dojemljiv, prijazen, vodljiv, zanesljiv, hitro učljiv, delaven. Šolanje je zahtevno, saj je zelo trmast. Negativne lastnosti: dominantnost, trma, zdolgočasenost, nezaupljivost, nepopustljivost, agresivnost do drugih živali, posesivnost do njegove hrane, kar je povezano z neprimerno vzgojo in preveč osamljenosti. Laja samo takrat, ko ima za to utemeljen razlog. Zanimivost: Akite se na nek način pogovarjajo – ustvarjajo celo paleto zvokov od renčanja, zavijanja in cviljenja, ki pa se razlikuje od renčanja, kadar je razdražen. Na lastnika je navezan, ostale družinske člane ima rad. Odnos do domačih otrok je dober, vseeno se priporoča nadzor odrasle osebe. Tujcev ne mara in je do njih nezaupljiv. V primeru ogroženosti poznanih oseb, se bo odzval v trenutku (brez predhodnega opozorila) in jih zaščitil ne glede na nevarnost, ki ji je izpostavljen. Na sprehodu mora biti vedno na povodcu, saj je lahko agresiven do drugih živali. Vse manjše živali mu pomenijo plen, zato jih neusmiljeno lovi. Alergičen je na izzivanje in se nanj odzove z ugrizom. Rad ima posamezne zadolžitve, npr. prinašanje časopisov ali pošte. Lastnik mora biti zelo izkušen pri vzgoji dominantnih psov, avtoritativen, odločen, dosleden, potrpežljiv, iznajdljiv, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Na razpolago mora imeti veliko prostega časa za druženje in ostale aktivnosti (prinašanje predmetov, tek, igre, plavanje). Priporoča se strokovno šolanje poslušnosti. Predstavnike te pasme se nikakor ne sme trenirati za obrambo. Primerno bivalno okolje je v stanovanju ali v pesjaku z ograjenim vrtom.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: displazija kolkov, alergija kože, motnje imunskega sistema, epilepsija, progresivna atrofija mrežnice.