KANANSKI PES

(Canaan Dog – Kaleb Kanaani)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 6: Pratipski psi
št. FCI standarda: 273

Velikost: – samec meri od 50 do 60 cm
– samica meri od 45 do 50 cm
Teža: od 35 do 55 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Izrael, kjer ima status nacionalne pasme. Pasma je stara, saj njegove korenine segajo več kot 10.000 let nazaj. Predniki so bili verjetno sredozemski psi. Ime je dobil po ljudstvu Kanaan, ki je živelo na današnjem ozemlju Izraela, Palestine, Libanona in zahodnem delu Jordanije. Uporabljali so ga kot čuvaja imetja in živine ter spremljevalca. Skušali so ga izšolati tudi kot vodnika slepih, vendar se zaradi svojih značajskih potez ni dobro obnesel. Z načrtno vzrejo so pričeli v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Prvi klub je bil ustanovljen leta 1953, FCI standard pa leta 1966 in dopolnjeni FCI leta 1999. Razširjen je tudi drugje po svetu. V sedanjem času nastopa Kananski pes kot čuvaj, delovni pes (vojska, policija) in spremljevalni pes. Dobre rezultate dosega na različnih kinoloških tekmovanjih (agility, showmanship, poslušnost, flyball, sledenje ipd.).

Opis pasme

Po obliki je Kananski pes srednje velik pes, kvadraten, močan, skladno grajen pes. Po zgradbi spominja na mešance oziroma divje pse. Dlaka je kratka do srednje dolga, gosta, ravna in trda. Podlanka je gosta in priležna. Dlaka ga dobro ščiti pred mrazom in nima vonja. Barva dlake: od črne do smetanaste, vsi odtenki rjave in rdeče. Dovoljene so tudi manjše bele lise, lahko je lisast ali tigrast, dovoljena je bela ali črna maska, ki mora biti obvezno simetrična. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi. Značilno je, da je pasma zelo čista.

Karakter pasme

Po naravi je Kananski pes inteligenten, učljiv, prilagodljiv, poslušen, zvest, nezahteven, samostojen, neodvisen, impulziven, delaven, pozoren na dogajanje v okolici, zaščitniški do teritorija in znanih ljudi, hiter, energičen, vzdržljiv, odličen čuvaj, ima močan nagon za preživetje, zanesljiv, nežen, prijazen, aktiven. Možne negativne lastnosti: dominantnost, agresivnost, renčanje, grizenje – navadno pogojeno z nepravilno vzgojo. Na lastnika je zelo navezan, družinske člane ima rad. Poznane otroke ima rad in je do njih prijazen, pri nepoznanih otrocih se priporoča nadzor odrasle osebe. Do tujcev je nezaupljiv, vendar po naravi ni agresiven. V odnosu do ostalih živali je nezaupljiv in ne išče njihove družbe. Vzgoja je precej zahtevna, saj ne mara ponavljajočega treninga in se hitro prične dolgočasiti. Lastnik mora biti izkušen, odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, iznajdljiv, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Priporočljivo je, da je fizično aktiven in ima na razpolago dovolj prostega časa za aktivnosti in druženje. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, sprejemljivo je tudi bivanje v stanovanju. Potrebuje veliko gibanja (dolgi sprehodi, tek, trening) in umskih aktivnosti.

Zdravje pasme

Pasma je dokaj zdrava in niso poznane dedno pogojene bolezni. Možne nekatere zdravstvene težave: epilepsija, progresivna atrofija mrežnice, displazija kolkov in komolcev, izpah pogačice.

Pasma KAI –>

KAI

(Kai Ken – Tora Inu – Tiger Dog)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 5: Azijski špici in sorodne pasme
št. FCI standarda: 317

Velikost: od 42 do 55 cm
Teža: od 13,5 do 23 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let, lahko tudi dlje

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Japonska, okrožje Kai. Od leta 1934 ima status nacionalnega spomenika. Predvideva se, da je najstarejša in najčistejša japonska pasma, saj obstaja že več stoletij. Njegovi predniki naj bi bili srednje veliki psi iz časov antike. Uporabljali so ga kot lovskega psa za lov na merjasce in jelene. Prilagojen je na življenje v gorah in težkih vremenskih razmerah. Tudi v svoji domovini je Kai redek. Uradni FCI standard je bil priznan 16. 6. 1999. V sedanjem času je predvsem družinski pes.

Opis pasme

Po obliki je Kai srednje velik, čokat, čvrst, atletske postave, z debelim vratom, pokončnim ušesi in tesno zvitim repom. Dlaka je srednje dolga in ostra. Barva dlake: rdeča, črna, tigrasta v različnih odtenkih. Dokončna barva se oblikuje do starosti 5 let. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in ne prepogosto kopanje.

Karakter pasme

Po naravi je Kai inteligenten, pogumen, živahen, temperamenten, spreten, gibčen, dober čuvaj, ima razvit lovski nagon, prijazen, zvest, pozoren na dogajanje v okolici (rad spleza na višino – drevo, miza, ograja in opazuje), zaščitniški, učljiv, dojemljiv, poslušen. Zelo dobro plava, se vzpenja na drevesa in sploh je zelo spreten na zahtevnem terenu. Možne negativne lastnosti: plašnost, agresivnosti, kar je pogojeno z nepravočasno in nepravilno socializacijo. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad, vendar je potreben nadzor odrasle osebe, da se otroci naučijo pravilnega ravnanja s psom. Do tujcev je zadržan. Odnos do drugih živali ni problematičen, če je pravilno socializiran. Primerno bivalno okolje je pesjak z visoko ograjenim vrtom, prilagodi se tudi bivanju v stanovanju. Lastnik mora biti izkušen, avtoritativen, odločen, dosleden, prijazen, vztrajen, pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Na razpolago mora imeti veliko prostega časa za druženje in ostale aktivnosti. Potrebno je poudariti, da je izredno pomembna zgodnja socializacija – od rojstva dalje. Potrebuje veliko gibanja ter fizičnih in umskih zaposlitev. Na sprehodu naj bo na povodcu, saj je njegov lovski nagon močan.

Zdravje pasme

Pasma je zelo zdrava.

JAPONSKI ŠPIC

(Nihon Supittsu – Japanese Spitz)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 5: Azijski špici in sorodne pasme
št. FCI standarda: 262

Velikost: – samec meri od 32 do 38 cm
– samica je malo manjša
Teža: – samec od 5 do 10 kg
– samica je nekoliko lažja
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Japonska. Odkrit je bil proti koncu 19. stoletja. Dokumentacija o njegovem izvoru se je med drugo svetovno vojno izgubila. Po vsej verjetnosti je Japonski špic nastal s križanjem različnih pasem (nemški špic, samojed, ruski špic, ameriški eskimski pes). Prve razstave se je udeležil leta 1950 in od takrat dalje se je razširil po vsem svetu, čeprav izven domovine ni močno razširjen. Uradni FCI standard je bil priznan 16. 6. 1999. Ves čas nastopa v vlogi spremljevalca oziroma družinskega psa. Lepe rezultate dosega tudi na različnih kinoloških tekmovanjih (agility, frizbi).

Opis pasme

Po obliki je Japonski špic majhen, zaokrožen, skladno grajen. Spominja na pomanjšanega samojeda. Dlaka je dolga, ravna, puhasta, samočistilna in se ne sprijema. Podlanka je bela, gosta in volnena. Nima izrazitega vonja. Barva dlake: bela. Nega ni zahtevna, obsega redno krtačenje in česanje ter občasno kopanje, vendar ne prepogosto, da se ne uniči naravni zaščitni sloj. Rad je čist in se umiva na enak način kot mačka.

Karakter pasme

Po naravi je Japonski špic družaben, inteligenten, poslušen, igriv, potrpežljiv, ponosen, vdan, radoveden, poslušen, živahen, vesel, hitro učljiv, pogumen, ljubeč, zaščitniški. Zanimivost: zna se »smejati« (na obrazu se mu pojavi nasmešek) in to vedno ob primernem trenutku. Možne negativne lastnosti: zdolgočasenost, destruktivno vedenje, kar je navadno pogojeno z osamljenostjo ali nepravilno vzgojo. Na lastnika je zelo navezan in si ves čas želi njegove družbe, ostale družinske člane ima rad. Otroke ima zelo rad in uživa v igri z njimi, pri manjših otrocih je potreben nadzor odrasle osebe, da ga ne bi nehote poškodovali. Prihod neznane osebe naznani z glasnim lajanjem, sicer je prijateljski. Odnos do hišnih živali je dober, če je z njimi odrašča, če se mu pridružijo kasneje, je lahko problematičen, saj se ima za edinega lastnika teritorija. Načeloma lahko prebiva v pesjaku z visoko ograjenim vrtom (visoko skače), kljub temu je primerneje, da biva v stanovanju, saj sicer pogreša družbo. Potrebuje daljši dnevni sprehod, rad teče brez povodca, se igra z žogo ali s frizbijem. Priporočljivo je osnovno strokovno šolanje in pravočasna socializacija. Lastnik mora biti odločen, dosleden, družaben, prijazen, nežen, potrpežljiv, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in ostale aktivnosti. Pes se hitro prične dolgočasiti, zato mora biti trening raznolik in ne predolg.

ITALIJANSKI ŠPIC

(Italian Spitz – Volpino Italiano)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 2: Evropski špici
št. FCI standarda: 195

Velikost: – samec meri od 27 do 30 cm
– samica meri od 25 do 28 cm
Teža: – samec od 9 do 11 kg
– samica do 5 kg
Življenjska doba: od 12 do 16 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Italija, pokrajina Toskana. Pasma Italijanski špic obstaja od 19. stoletja, čeprav so njemu podobni psi obstajali že pred 5000 leti. Njegov prednik je verjetno evropski špic. Sprva je bil predvsem v vlogi spremljevalca aristokratov. Pasma je bila pred nekaj desetletji na robu izumrtja, vendar so jo z načrtno vzrejo uspeli ohraniti. Izven domovine je malo poznana. Uradni FCI standard je bil priznan 27. 11. 1999. V sedanjem času je predvsem družinski pes.

Opis pasme

Po obliki je Italijanski špic majhen, kvadraten, kompakten, harmonično grajen in spominja na pomeranca. Po drugi strani njegovo ime pomeni »mala lisica«, saj ji je tudi podoben. Dlaka je dolga, gosta, pokončno štrleča, odporna proti umazaniji in vodoodporna. Gostejša je po vratu in spominja na grivo. Podlanka je mehka in gosta. Dobro se prilagodi na temperaturne razlike. Barva dlake: bela, rdeča, barva šampanjca je dovoljena, vendar ni zaželena. Svetlo oranžen odtenek po ušesih se tolerira, ni pa zaželen. Nega ni zahtevna, saj obsega občasno krtačenje, ob menjavi dlake pogosteje. Kopanje ni priporočljivo, kadar je nujno, se priporoča suhi šampon.

Karakter pasme

Po naravi je Italijanski špic inteligenten, energičen, eleganten, povprečno aktiven, igriv, poslušen, hitro učljiv, ljubezniv, prijazen, zvest, zaščitniški, težje prilagodljiv hitrim spremembam, pozoren na dogajanje v okolici, zelo teritorialen, občutljivega značaja, odličen čuvaj, ima razvit lovski nagon, pogumen, rad ima pozornost, družaben, rad ugaja, prijeten. Možne negativne lastnosti: trma, agresivnost, sramežljivost – navadno pogojeno z nepravilno vzgojo. Na lastnika in družinske člane je močno navezan in do njih zelo zaščitniški. Otroke (predvsem starejše) ima rad in uživa v igri z njimi; pri mlajših otrocih je priporočljiv nadzor odrasle osebe, saj še nimajo pravilnega odnosa do živali. Do tujcev je zadržan in na njihovo prisotnost opozori z lajanjem. Tudi sicer pogosto laja. Do drugih živali nima najboljšega odnosa, ob primerni socializaciji sicer sprejme domače živali, pri ostalih pa prevlada njegov lovski nagon. Potrebuje redne dnevne, ne preveč zahtevne, sprehode ter veliko druženja. Primerno bivalno okolje je stanovanje ali hiša z ograjenim vrtom, lahko biva tudi v pesjaku. Primeren je lastnik, ki je odločen, dosleden, prijazen, pri vzgoji pa uporablja pozitivno stimulacijo. Poleg tega mora imeti dovolj prostega časa za druženje in ostale aktivnosti.

Zdravje pasme

Pasma spada med zelo zdrave, možne so težave s srcem in siva mrena.

ISLANDSKI ŠPIC

(Icelandic Sheepdog – Icelandic Spitz – Islandhund)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 3: Nordijski ovčarji in čredarji
št. FCI standarda: 289

Velikost: – samec meri od 33 do 46 cm
– samica meri od 30 do 42 cm
Teža: – samec od 11 do 13 kg
– samica od 9 do 11 kg
Življenjska doba: okoli 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Islandija. Islandski špic spada med stare pasme psov. Njegovi predniki so psi, ki so prispeli na to območje s prvimi naseljenci (Vikingi). Pasma je skoraj že izumrla, vendar so jo z načrtno vzrejo uspeli ohraniti. Uporabljali so ga kot čuvaja živine (ovce, konji) in imetja. V sedanjem času je predvsem družinski pes. Dobre rezultate dosega v različnih kinoloških tekmovanjih (agility, poslušnost, rally obedience , showmanship , flyball , sledenje, trainability).

Opis pasme

Po obliki je Islandski špic visok, mišičast in močan pes.

Obstajata dva tipa:

– kratkodlaki, ki ima srednje dolgo in ostro dlako ter debelo in mehko podlanko
– dolgodlaki, ki ima dolgo dlako, ki je precej groba, podlanka je debela in mehka

Barva dlake: rjava, črna, rdeča, siva, sivo bela, črna z belimi pikami.

Karakter pasme

Po naravi je Islandski špic uravnovešen, dinamičen, gibčen, vztrajen, potrpežljiv, fizično in psihično vzdržljiv, dober čuvaj, ljubeč, družaben, zvest, energičen, v stanovanju miren, pozoren na dogajanje v okolici, prijazen, vesel, radoveden, igriv, pogumen, poslušen, delaven, odgovoren, zvest. Možne negativne lastnosti: agresivnost, ležernost, pretirano lajanje – ponavadi pogojeno z neprimerno vzgojo. Na lastnika je zelo navezan in mu sledi na vsakem koraku, ostale družinske člane ima rad. Otroke ima rad. Do tujcev je zadržan in njihov prihod oznani z lajanjem, ni agresiven. Z znanimi živalmi se dobro razume, z ostalimi pa, če je bil pravilno socializiran. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, kakor tudi bivanje v stanovanju. Potrebuje veliko gibanja, umskih in fizičnih aktivnosti in druženja. Primeren je lastnik, ki je odločen, dosleden, prijazen, pri vzgoji pa uporablja pozitivno stimulacijo.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.

IBIŠKI PES

(Podenco Ibicenco – Ibizan Warren Hound – Ibizan Podenco)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 7: Primitivni tipi lovskih psov
št. FCI standarda: 89

Velikost: – samec meri od 66 do 72 cm
– samica meri od 60 do 67 cm
Teža: okoli 30 kg
Življenjska doba: okoli 10 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Španija, Ibiza (Balearski otoki). Ibiški pes spada med najstarejše pasme psov, slike teh psov so našli v grobnicah faraonov iz obdobja 3.400 let pred našim štetjem. Uporabljali so ga za lov na kunce brez uporabe pušk in za lov na visoko divjad. Uradni standard FCI je bil priznan 26. 5. 1982. V sedanjem času je lovski in družinski pes. V današnjem času večino teh psov vzredijo na pasjih farmah, kjer živijo v obupnih higienskih razmerah in brez zdravstvene oskrbe (brez nujnih cepljenj, antiparazitikov itd.). V njegovi domovini ga uporabljajo uglavnem za lov. Ker je vzreja tako “preprosta” in nenadzorovana, se njihovi lastniki po zaključeni lovski sezoni ne trudijo in ne obremenjujejo z ohranjanjem psov, ker vedo, da bodo do nove sezone zlahka dobili nove, zato so ti psi velikokrat izkoriščeni in trpinčeni do smrti.

Opis pasme

Po obliki je Ibiški pes visok, ploščat, mišičast, vitek in elegantno grajen. Uhlja sta velika in pokončna ter tipična za to pasmo. Oči so jantarjeve barve. Je izreden tekač.

Dlaka obstaja v treh variantah:

– kratka, ki ne sme biti svilnata
– groba, ki je trda in groba
– dolga, ki je mehka in dolga vsaj 5 cm

Barva dlake: vse variante belo redeče kombinacije. Nega obsega redno krtačenje.

Karakter pasme

Po naravi je Ibiški pes zelo inteligenten, iznajdljiv, priliznjen, ubogljiv, kadar hoče, srednje učljiv, hiperaktiven, naslednji trenutek izjemno lenoben, zelo radoveden, nežen, ljubeč, igriv, dober čuvaj, pozoren na dogajanje v okolici, ima močan lovski nagon, družaben. Ima dobro izostren voh, vid in sluh, poleg tega je sposoben preskočiti visoke ovire. Možne negativne lastnosti: trma, svojeglavost, občutljivost na grobo vedenje – velikokrat pogojeno z lovskim nagonom, lahko tudi z neprimerno vzgojo in preveliko osamljenostjo. Na lastnika je zelo navezan, ostale družinske člane ima rad. Otroke ima rad in je z njimi prijazen, če so preveč vsiljivi, se umakne. Do tujcev je zadržan in z glasnim lajanjem opozori na njihovo prisotnost. Rad ima družbo pasjih prijateljev in je do njih zelo popustljiv, ostale živali sprejme, vendar velikokrat prevlada njegov lovski nagon. Slabo prenaša mraz, zato je primerno bivalno okolje izoliran pesjak, z visoko ograjenim vrtom, še bolj priporočljivo je bivanje v stanovanju. Primeren je izkušen lastnik, ki je odločen, dosleden, prijazen, potrpežljiv, aktiven, živahen, pri vzgoji pa uporablja pozitivno stimulacijo. Potrebuje veliko gibanja, ostalih aktivnosti in druženja.

Zdravje pasme

Spada med zdrave pasme, ki nima posebnih zdravstvenih težav.