MALI ŠPIC

(Kleinspitz – Miniature Spitz)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 4: Evropski špici
št. FCI standarda: 97

Velikost: od 23 do 29 cm
Teža: od 3 do 4 kg
Življenjska doba: od 15 do 20 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija. Pasma Mali špic je stara, saj izvira iz evropskih špicev, ki obstajajo že okoli 6.000 let. Sprva so ga uporabljali kot lovskega psa, čuvaja in spremljevalca. V sedanjem času nastopa kot čuvaj in spremljevalec. Dobre rezultate dosega na razstavah in v agilitiju.

Opis pasme

Mali špic je lisičjega izgleda z gosto, dolgo krovno dlako in bujno, mehko ter gosto poddlanko. Ima na hrbet zavit, izredno košat rep. Ušesa so majhna, trikotna ter nošena pokonci. Barva dlake: oranžna, krem, volčje siva. Dobro prenaša različne vremenske razmere. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.

Karakter pasme

Po naravi je Mali špic izjemno inteligenten, radoveden, dobro učljiv, živahen, igriv, ljubeč, rahločuten, izjemno vdan, dober čuvaj, radoveden, družaben, prilagodljiv, vreden zaupanja, samostojen, rad ima pozornosti, šaljiv, odločen. Možne negativne lastnosti: posesivnost ter pogosto in glasno lajanje. Lastniku je nepopisno vdan, družinske člane ima rad. Do otrok je prijazen in uživa v igri z njimi. Do tujcev je nezaupljiv in se jim najraje umakne. Z ostalimi živalmi se dobro razume. Primerno bivalno okolje je tako pesjak z ograjenim vrtom, kakor tudi stanovanje. Potrebuje veliko gibanja, igre in ostalih aktivnosti. V primeru, da je osamljen, zelo trpi in postane nesrečen. Lastnik mora biti prijazen, spoštljiv, odločen, dosleden, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago dovolj prostega časa za druženje in ostale dejavnosti.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima genetsko pogojenih bolezni. Pozornost je potrebno nameniti primerni prehrani, saj je nagnjen k debelosti.

LAPONSKI JELENAR

(Lapponian Herder – Lapinporokoira – Lapland Reindeer Doga)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 3: Nordijski ovčarji in čredarji
št. FCI standarda: 284

Velikost: – samec meri od 49 do 55 cm
– samica meri od 43 do 49 cm
Teža: od 27 do 30 kg
Življenjska doba: od 11 do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je sedanja domovina je Finska. Pasma Laponski jelenar je stara, saj so jo uporabljala že stara nordijska ljudstva. Obstoj pasme je dokumentiran že od leta 1600 dalje. Uporabljali so ga, in ga tudi v sedanjem času, kot spremljevalca in pomočnika pastirjev pri nadziranju, vodenju in čuvanju severnih jelenov. Varoval jih je pred medvedi in volkovi. Izven domovine je slabo poznan in redko prisoten. Dobre rezultate dosega tudi na različnih kinoloških tekmovanjih (agility, karting, sledenje ipd.).

Opis pasme

Po obliki je Laponski jelenar velik, podolgovat, mišičast, elegantno grajen pes. Dlaka je srednje dolga, ravna, rahlo razmršena, groba in ostra. Podlanka je gosta in mehka. Dlaka ga dobro varuje pred nizkimi temperaturami. Barva dlake: črna, rjava, siva, lahko sta prisotni dve beli lisi nad arkadami, kakor tudi bele oznake na vratu, okončinah in po prsih.

Karakter pasme

Po naravi je Laponski jelenar inteligenten, vdan, lojalen, vzdržljiv, učljiv, pozoren na dogajanje v okolici, igriv, izjemen čuvaj, poslušen, odziven, sposoben, neutruden, miroljuben, pogumen, vzdržljiv, odločen, zaščitniški do lastnine in znanih oseb, poslušen, prijazen, delaven. Pogosto laja. Na lastnika je izjemno navezan, družinske člane ima rad. Otroke ima zelo rad, tudi z manjšimi se dobro razume, ker ima visok prag strpnosti. Do tujcev je zadržan. Z drugimi živalmi se razume, če je pravilno in pravočasno socializiran. Primerno bivalno okolje je zunaj v pesjaku, nikakor ni primeren za bivanje v stanovanju. Lastnik mora biti izkušen, prijazen, potrpežljiv, vztrajen, odločen, dosleden, spoštljiv, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo, fizično aktiven. Poleg tega mora imeti veliko prostega časa za druženje in ostale fizične in umske aktivnosti. Potrebuje veliko vsakodnevnega gibanja, igre in delovnih zadolžitev.

Zdravje pasme

Pasma je dokaj zdrava, lahko pa se pojavijo posamezne zdravstvene težave, zato je priporočljivo psa kupiti pri vzreditelju te pasme.

KOREJSKI JINDO

(Korea Jindo Dog – Jindo – Chindi – Jindo Gae – Kae Kyon)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 5: Azijski špici in sorodne pasme
št. FCI standarda: 334

Velikost: – samec meri od 50 do 55 cm
– samica meri od 45 do 50 cm
Teža: – samec od 18 do 23 kg
– samica od 15 do 19 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Koreja, otok Dzindo. Pasma Korejski Jindo je stara, njen izvor pa ni točno določen. Po nekaterih značilnostih obstaja verjetnost, da je potomec starih korejskih psov. Leta 1983 so mu v domovini podelili status nacionalnega zaklada. Uporabljali so ga kot lovskega psa in čuvaja. Uradni FCI je bil objavljen 9. 11. 2004. V sedanjem času je predvsem lovski in spremljevalni pes, uporabljajo ga tudi kot čuvaja in delovnega psa.

Opis pasme

Po obliki je Korejski Jindo srednje velik, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je trda in rahlo štrleča. Podlanka je svetla, debela in mehka. Barva dlake: rdeče rjava, bela, črna, črna in rjava, siva, volčje progasta. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi. Zanimivo je, da se umiva na enak način kot mačke.

Karakter pasme

Po naravi je Korejski Jindo inteligenten, hiter, močan, vzdržljiv, pozoren na dogajanje v okolici, pogumen, pazljiv, samostojen, dostojanstven, ima močno razvit lovski nagon, odličen lovec in čuvaj, živahen, odločen, nepodkupljiv, čist, skromen, vzdržljiv, vztrajen, zvest, samozavesten, samosvoj, ima dober občutek za orientacijo, zaščitniški do teritorija in domačih, avanturističen, poslušen, nežen. Možne negativne lastnosti: sramežljivost, agresivnost, trma, nestrpnost, prevelika lenobnost – navadno povezano z nepravilno vzgojo in preveliko osamljenostjo. Na lastnika je zelo navezan in ga priznava kot edinega gospodarja, družinske člane ima rad. Otroke ima rad, če je pravilno in pravočasno socializiran, kljub temu mora druženje nadzorovati odrasla oseba. Do tujcev je nezaupljiv in neprijazen. Odnos do drugih živali ni najboljši, ker ima močan lovski nagon, seveda pa je pri tem pomembna pravilna in pravočasna socializacija. Lastnik mora biti izkušen,odločen, dosleden, avtoritativen, spoštljiv, prijazen, fizično aktiven, uporabljati mora pozitivno stimulacijo. Na razpolago mora imeti veliko prostega časa za druženje in druge aktivnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z visoko ograjenim vrtom (prepleza lahko tudi 8 m visoko ograjo). Najprimernejše pa je bivanje v stanovanju, saj se drugače počuti zelo osamljenega. Pes potrebuje veliko gibanja ter drugih umskih in fizičnih zaposlitev.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in niso poznane gensko pogojene bolezni. Občasno se lahko pojavijo hormonske motnje – hipotiroidizem. Pri prehrani je zelo skromen in malo poje.

KISHU

(Kishu – Kishu Ken)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 5: Azijski špici in sorodne pasme
št. FCI standarda: 318

Velikost: – samec meri od 49 do 55 cm
– samica meri od 43 do 49 cm
Teža: od 13 do 27 kg
Življenjska doba: od 11 do 13 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Japonska, gorato področje otoka Kyushu. Pasma Kishu je zelo stara, saj obstaja več kot 3.000 let, poleg tega tudi prvinska, saj se ni mešala z drugimi pasmami. Izven domovine je zelo redko prisoten (en rejec obstaja na Nizozemskem, dva v ZDA). Od leta 1934 spada pasma med zavarovane vrste, saj je bila pred izumrtjem. Razglašen je za nacionalni zaklad. FCI standard je bil uradno objavljen 16. 6. 1999. Prvotno so ga uporabljali za lov na merjasca in srnjad, občasno kot nosača. V sedanjem času je predvsem družinski pes, občasno tudi lovski.

Opis pasme

Po obliki je Kishu srednje velik, mišičast, kompakten, atletsko in skladno grajen pes. Ušesa so pokončna, rep zavit in nošen preko hrbta. Njegova hoja je prožna in lahkotna. Dlaka je kratka in ravna. Podlanka je debela in mehka. Po obrazu in repu je dlaka daljša. Barva dlake: najpogosteje bela, lahko progasta, rdeča, sezam (rdeče rumena s črnimi konicami na koncu dlake). Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje, trimanje, urejanje ušes in krempljev.

Karakter pasme

Po naravi je Kishu inteligenten, zelo aktiven, ljubeč, zvest, vdan, samostojen, odločen, hiter, plemenit, dostojanstven, ubogljiv, učljiv, pozoren na dogajanje v okolici, spreten na zahtevnem terenu, prijazen, miren, včasih zamišljen, čist, tih, prilagodljiv, družaben, ima zelo razvit lovski nagon, odličen (zelo uspešen) lovec, delaven, vztrajen, vzdržljiv, izredno pogumen, zaščitniški, igriv. Značilno zanj je, da dobro pleza po drevesih. V leglu je lahko samo en mladič, ki je, dokler je majhen, izredno podoben polarnemu medvedku. Možne negativne lastnosti: trmoglavost, dominantnost, uničevalno vedenje zaradi osamljenosti, sramežljivost, agresivnost. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Z otroki se dobro razume, če je pravilno vzgojen; otroke je potrebno poučiti, da ga ne smejo dražiti, saj tega ne prenaša. Do tujcev je sprva zadržan. Odnos do domačih živali je dober, če je pravočasno socializiran, v odnosu do drugih živali prevlada lovski nagon, predvsem pri manjših. Lastnik mora biti izkušen, umirjen, prijazen, odločen, dosleden, avtoritativen, fizično aktiven, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo, na razpolago pa mora imeti veliko prostega časa za druženje in aktivnosti. Primerno bivalno okolje je stanovanje, saj potrebuje družbo lastnika in ostalih članov družine. Potrebuje dolge dnevne sprehode ter fizično in psihično zaposlitev, da porabi odvečno energijo.

Zdravje pasme

Spada med zdrave pasme; gensko pogojene bolezni niso poznane.

KARELIJSKI MEDVEDAR

(Karelian Bear Dog – Karjalankarhukoira)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 2: Nordijski lovski psi
št. FCI standarda: 48

Velikost: – samec meri od 54 do 60 cm
– samica meri od 49 do 55 cm
Teža: od 20 do 28 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Finska, zelo je razširjen tudi v Rusiji. Med njegovimi predniki je verjetno tudi ruska lajka.V domovini ga uporabljajo za lov (na medveda, losa, jelenjad, volka, zajca), drugod ni lovski, ampak nastopa kot vlečni, lavinski in družinski pes. Dobre rezultate dosega na različnih kinoloških tekmovanjih (agility, dogtrekking, canicross). Drugod po svetu je slabše poznan.

Opis pasme

Po obliki je Karelijski medvedar srednje velik, malo daljši od višine, robustno grajen pes. Dlaka je kratka, gost, trda, ravna in vodoodporna. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: črna, črna s pridihom rjave. Po glavi, prsih, trebuhu, vratu, šapah in na konici repa so bele oznake. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje, ki je pogostejše ob menjavi dlake. Kopamo ga, kadar je res nujno potrebno, sicer se lahko uniči naravna zaščita dlake. Dlaka nima značilnega vonja.

Karakter pasme

Po naravi je Karelijski medvedar inteligenten, razmišljujoč, samostojen v odločitvah, odločen, prijazen, pozoren na dogajanje v okolici, pogumen, živahen, odličen čuvaj svojega teritorija, dobro učljiv, srednje poslušen (če se mu ukaz ne zdi smiseln, se nanj ne odzove), ima izrazit lovski nagon, zvest, pogumen, šaljiv, temperamenten, občutljiv na krivice, spreten, zaščitniški, močan, delaven. Značilno zanj je, da ima sposobnost gibanja po zahtevnem terenu in v ekstremnih vremenskih razmerah. Možne negativne lastnosti: trma, nezainteresiranost, agresivnost – navadno pogojeno z nepravilno in grobo vzgojo. Na lastnika je zelo navezan in do njega zelo zaščitniški, ostale družinske člane ima rad. Domače otroke ima rad, do neznanih pa je zadržan. Priporoča se nadzor odrasle osebe. Do tujcev je nezaupljiv in nepodkupljiv. Ob pravočasni in pravilni socializaciji se dobro razume z domačimi živalmi, do nepoznanih je zadržan in, če so vsiljive, celo neprijazen. Vzgoja je precej zahtevna, saj so mladiči do 2. leta starosti zelo zaletavi, precej podivjani in neposlušni. Lastnik mora biti izkušen, odločen, avtoritativen, vztrajen, dosleden, potrpežljiv, spoštovati mora značajske lastnosti te pasme, prijazen, pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Poleg tega mora imeti na razpolago veliko časa za druženje in aktivnosti. Najprimernejše bivalno okolje je pesjak z velikim ograjenim vrtom, po možnosti na podeželju ali v predmestju. Ne sme biti dalj časa na verigi ali v pesjaku, saj slabo prenaša osamljenost in omejenost. Bivanje v stanovanju ni primerno. Glede na to, da je zelo aktiven, potrebuje daljše in redne dnevne sprehode ter druge fizične (tek, tek ob kolesu, plavanje, igra z žogo) in umske dejavnosti.

Zdravje pasme

Pasma je zelo zdrava, dedne zdravstvene težave niso poznane.

KANARSKI PES

(Podenco Canario – Canarian Dog – Canarian Warren Hound)

5. FCI skupina: Špici in pratipski psi
Sekcija 7: Primitivni tipi lovskih psov
št. FCI standarda: 329

Velikost: – samec meri od 55 do 63 cm
– samica meri od 53 do 60 cm
Teža: od 9,5 do 19 kg
Življenjska doba: do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Španija, Kanarski otoki. Spada med stare pasme, saj se je po otočju razširil že v antičnih časih. Po eni izmed teorij so njegovi predniki so verjetno izhajali iz Severne Afrike in Egipta; po drugi teoriji, ki temelji na genetskih testih, naj bi izhajal iz evropskih psov. Uporabljali so ga za lov na zajce in druge male sesalce. Problematično je, da španski vzreditelji legel ne prijavijo po standardih FCI, zato večina psov, ki pride v druge evropske države, izhaja iz zavetišč. Izven domovine je pasma slabo poznana. Žalosten je tudi podatek, da v matični domovini nekateri lastniki zelo slabo postopajo s to pasmo, saj živi v zelo slabih razmerah (majhne kletke, slaba prehrana). V sedanjem času je lovski in družinski pes. Dobre rezultate dosega na različnih kinoloških tekmovanjih.

Opis pasme

Po obliki je Kanarski pes srednje velik, slok, elegantno in nežno grajen pes. Ušesa so zelo velika in pokončna. Značilne zanj so tudi velike šape, ki mu služijo za oprijem po težkem in neprehodnem terenu. Po obliki je zelo podoben hrtu. Dlaka je gosta in kratka. Podlanke nima. Barva dlake: rdeča ali bela v vseh odtenkih. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.

Karakter pasme

Po naravi je Kanarski pes inteligenten, živahen, energičen, vzdržljiv, vztrajen, miren (kadar je imel dovolj aktivnosti), ima samosvoj značaj, samostojen pri odločanju, domiseln, trmast, ima izrazit lovski nagon, poslušen (v primeru, da je pravilno vzgojen), prijazen, vdan, nežen, ponosen, vesel, spreten, hiter, srednje učljiv, prilagojen za gibanje po geološko zahtevnem terenu, neutrudljiv, pozoren na dogajanje v okolici. Ima zelo izostren vid, sluh in voh, saj lahko zavoha zajca, ki se skriva nekaj metrov pod zemljo. Poudariti je potrebno, da je v stanovanju zelo miren, takoj ko pride ven, pa eksploziven in močno aktiven – to nagnjenje ima v genih in se ga z vzgojo ne da spremeniti. Možne negativne lastnosti: plašnost, trmoglavost, razdražljivost, agresivnost, pogosto lajanje, kar je navadno pogojeno z nepravilno vzgojo, osamljenostjo ali slabimi izkušnjami. Na lastnika je zelo navezan, ostale člane družine ima rad. Otroke ima rad in se rad druži z njimi, kljub temu je priporočljiv nadzor odrasle osebe. Do tujcev je zadržan, na njihov prihod opozori z glasnim lajanjem, ni pa napadalen. Domače živali sprejema, če je bil pravočasno socializiran, sicer mu manjše živali pomenijo plen, ki ga je potrebno uloviti. Primeren je izkušen lastnik, ki je odločen, dosleden, domiseln, vztrajen, potrpežljiv, spoštljiv, pri vzgoji uporablja izključno pozitivno stimulacijo, na razpolago pa ima dovolj prostega časa za druženje in aktivnosti v naravi. Vzgoja mora potekati mirno in preudarno, saj se ob krivicah in grobem ravnanju zapre vase ali postane plašen in nezaupljiv. Primerno bivalno okolje je stanovanje. Potrebuje precej gibanje ter ostalih fizičnih in umskih zaposlitev. Na sprehodu mora biti obvezno na povodcu.