BERNARDINEC (Saint Bernard Dog)

FCI 2

Pasma BERNARDINEC –>

 

BERNARDINEC

(St. Bernhardshund – Bernhardiner – Saint Bernard Dog)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.2 Gorski tip psov
št. FCI standarda: 50

Velikost: – samec meri najmanj 70 cm in največ 90 cm
– samica meri najmanj 65 cm in največ 80 cm
Teža: – samec od 80 kg dalje
– samica od 65 kg naprej
Življenjska doba: od 8 do 10 let

 

Zgodovina pasme

Domovina te pasme je Švica, kamor je bil pripeljan pred dva tisoč leti. Pasma Bernardinec je zelo stara, njegove prednike so imeli že Rimljani. V takratnem obdobju je bil kratkodlak in napadalen, saj je potomec alpskih mastifov. Sčasoma je postal planšarski pes in čuvaj. Pasmo z današnjim izgledom so vzredili menihi iz samostana St.Bernard, sredi 17. stoletja. Še vedno je bila prisotna kratkodlaka varianta – uporabljali so jih za teptanje snega, iskanje pogrešanih in razvoz mleka. Dolgodlaki tip je bil za delo v snegu manj primeren, saj se mu je sneg oprijemal dolge dlake. Prvi znani zapis o vlogi bernardincev pri reševanju iz snežnih plazov, je iz leta 1786. Današnje ime so pričeli uporabljati 1865. leta. Standard pasme je bil potrjen 1887 in ima od takrat status avtohtone švicarske pasme. Njegova priljubljenost je postala največja v sredini 19. stoletja, ko so pasmo pričeli načrtno rediti tudi drugje. Zanimivost: predstavnik pasme je nastopal v filmu Beethoven.

 

Opis pasme

Glede na dolžino dlake ločimo dve vrsti: kratkodlakega in dolgodlakega bernardinca. Po videzu je Bernardinec velikan, zelo močan, visokih nog in močne in skladno grajene konstitucije, z veliko glavo. Kljub velikosti, je njegovo gibanje zelo harmonično. Dlaka je kratka ali dolga, lahko je gladka ali rahlo valovita, vendar nikoli skodrana. Osnovna barva dlake je bela, z manjšimi ali večjimi rdečimi polji ali povem rdeče rjav predel po hrbtu, lahko je tudi rdeče rjav – tigrast. Sprejemljiva je tudi rjavo rumena barva in črna barva po telesu. Obvezna je temna maska, nujne so bele lise na prsih, okoli vratu, na gobcu, po čelu, na šapah in na koncu repa. Potrebno je pogosto krtačenje in odstranjevanje snega ali nečistoče, ki se oprime dlake – velja za dolgodlake; pri kratkodlakih nega ni zahtevna. Nega obsega še občasno striženje krempljev in redno čiščenje zob.

 

Karakter pasme

Po naravi je Bernardinec zelo prijazen, miren, uravnovešen, zelo živahen v mladosti, pozoren na okolico, poslušen, preudaren, malo len (vzrok sta teža in velikost, premalo aktivnosti), učljiv, srednje inteligenten. Negativnih lastnosti nima, lahko je prisotna agresivnost, ki je pogojena z nepravilno vzgojo. V vlogi čuvaja se obnese zgolj zaradi svoje velikosti, saj že z njo nažene strah v kosti. Ne laja pogosto. Omeniti je potrebno, da se močno slinijo, predvsem v zvezi s hrano in kadar je vroče. Slabo prenaša vročino, zato je bolj aktiven v zimskem času. Lastnika in družinske člane ima zelo rad. Pozornost je potrebna pri igri z otroci, saj jih lahko zaradi svoje velikosti nehote poškoduje. Do tujcev in živali prijazen. Zelo je primeren za družinskega psa. Rad ima igre v vodi in hladnejše podnebje. V primeru, da ima aktivnega lastnika, se tudi sam rad udeležuje teh aktivnosti. Pri šolanju je potrebno upoštevati omejitve, ki so pogojene z njegovo velikostjo. Potrebuje lastnika, ki prične z vzgojo in socializacijo od prvega dne, je potrpežljiv, uporablja pozitivno stimulacijo (predvsem hrana) ter zabaven pristop učenja. Dobro je tudi, da je lastnik aktiven, saj je pasma podvržena debelosti. Primerno bivalno okolje je hiša z ograjenim dvoriščem, prilagodi pa se tudi bivanju v stanovanju, saj je rad v družbi svoje družine.

 

Zdravje pasme

Možne težave z zdravjem: displazija kolkov in komolcev, smrčanje, težave s srcem, debelost.

AZORSKI GOVEDAR (Cao Fila de Sao Miguel)

FCI 2

Pasma AZORSKI GOVEDAR –>

 

AZORSKI GOVEDAR

(Cao Fila de Sao Miguel)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.1 Mastifi
št. FCI standarda: 340

Velikost: – samec meri od 50 do 61 cm
– samica meri od 48 do 58 cm
Teža: – samec od 25 do 41 kg
– samica od 21 do 36 kg
Življenjska doba: do 15 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je otok Sao Miguel na Azorskem otočju. Azorski govedar je bil vzrejen za delo z živino, in sicer okoli leta 1439. Poleg čuvaja živine, so ga uporabljali tudi pri lovu na divjege prašiče in pri bikoborbah. Standard je bil mednarodno priznan leta 1995. Z Azorov se je razširil v Severno Ameriko in drugod po svetu. V sedanjem času se uporablja kot čuvaj in spremljevalec ter na tekmovanjih.

 

Opis pasme

Po obliki je Azorski govedar mišičast, s široko glavo, dolgimi nogami in repom, ki je ukrivljen rahlo navzgor. Dlaka je kratka, gladka in trda. Barva dlake je progasto rjava (svetlo rjava do rumeno rjava) ali siva s črno. Potrebno je ščetkanje dlake nekajkrat tedensko.

 

Karakter pasme

Po značaju je Azorski govedar inteligenten, precej oster, temperamenten, delaven, ljubeč, navezan na lastnika, dovzeten in zelo vdan. Potrebna je zgodnja socializacija, sicer postane agresiven. Kadar je v vlogi družinskega psa, je potrebna še posebej dosledna vzgoja. Pri igri z otroki je potreben nadzor. Do tujcev in ostalih živali je lahko agresiven. Kot vsi delovni psi, potrebuje veliko gibanja in aktivnosti.

 

Zdravje pasme

Posebne zdravstvene težave niso prisotne, možna je displazija komolcev. Potrebno je nadzorovati njegovo težo, saj so prisotne težave z debelostjo.

AVSTRIJSKI KRATKODLAKI PINČ (Austrian Pinscher)

FCI 2

Pasma AVSTRIJSKI KRATKODLAKI PINČ –>

 

AVSTRIJSKI KRATKODLAKI PINČ

(Österreichischer Pinscher – Austrian Pinscher)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 1: Pinči in šnavcerji
– 1.1 Pinči
št. FCI standarda: 64

Velikost: – samec meri od 44 do 50 cm
– samica meri od 42 do 48 cm
Teža: – samec od 26 do 40 kg
– samica od 12 do 18 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let

 

Zgodovina pasme

Avstrijski kratkodlaki pinč spada med zelo stare pasme, ki je bila zelo razširjena v Avstriji. Prve upodobitve tega psa izhajajo izpred 4000 let. Je prednik vseh pinčev, šnavcerjev, špicev in terierjev. Najbolj so bili razširjeni v drugi polovici 19. stoletja v podeželskem okolju Avstrije. Uporabljali so jih kot delovne pse, predvsem kot lovce na podgane in podobne glodalce, ter kot čuvaje. Vzreja še ni bila organizirana. V sedanjem času ni zaslediti veliko predstavnikov te pasme, niti ni preveč poznan. Uporabljajo ga predvsem kot čuvaja in družabnika. Uradno je dobil to ime šele leta 2000, vzreja pa se je pričela leta 2002. Zanimanje za to pasmo je zelo majhno.

 

Opis pasme

Avstrijski kratkodlaki pinč po izgledu ni tipičen predstavnik pinčev. Njegovo telo je čokato, rustikalno in majhno. Glava je hruškaste oblike, gobec kratek in močan, oči izrazite, okrogle in velike. Dlaka je trda, gosta, kratka do srednjedolga, gladka in priležena. Podlanka je gosta in kratka. Barva je najpogosteje rjasto zlata, lahko rjavo rumena, jelenje rdeča, črna z lisami čreslovinaste barve. Dovoljene so bele lise na prsih, gobcu, tilniku, šapah, grlu in na konici repa. Nič ni narobe, če belih lis nima.

 

Karakter pasme

Po naravi je Avstrijski kratkodlaki pinč neustrašen, pozoren, prijazen, dober in nepodkupljiv čuvaj, samozavesten, živahen, igriv, vdan, lovski nagon pa ima slabo razvit. Do lastnika in družinskih članov je zelo prijazen in vdan. Najprimernejše okolje zanj je kmetija ali velik vrt, saj potrebuje veliko gibanja. Primeren je lastnik, ki je zelo aktiven.

 

Zdravje pasme

Možne so zdravstvene težave z očmi in s srcem.

ARGENTINSKA DOGA (Dogo Argentino)

FCI 2

Pasma ARGENTINSKA DOGA –>

 

ARGENTINSKA DOGA

(Dogo Argentino)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.1 Mastifi
št. FCI standarda: 292

Velikost: – samec meri od 62 do 68 cm
– samica meri od 60 do 65 cm
Teža: – samec do 50 kg
– samica do 40 kg
Življenjska doba: od 10 do 15 let

 

Zgodovina pasme

Argentinska doga izvira iz Argentine. Prvič je zabeležena konec 19. stoletja. Uporabljali so jo predvsem za lov na divje svinje in pume. V današnjem času je predvsem lovski pes, čuvaj in družabnik.

 

Opis pasme

Argentinska doga spada med velike pasme. Njeno telo je močno, mišičasto in kompaktno. Dlaka je kratka in gosta, brez podlanke. Dovoljena barva je bela, lahko ima temno liso na glavi in črn smrček. Dlaka ne potrebuje posebne oskrbe, razen rednega krtačenja in po potrebi kopanje.

 

Karakter pasme

Po naravi je Argentinska doga zelo temperamentna, eksplozivna, ostra, nepodkupljiva, dober čuvaj, inteligentna z dobro presojo, zaščitniška, primerna za vse vrste šolanja (vaja obrambe ni priporočljiva), samozavestna, predana in trdnega značaja. Možne negativne lastnosti: pretirana agresivnost do drugih živali. Lastniku je izredno predana. Odnos do otrok je dober; v odnosu z večjimi psi je agresivna. Do tujcev je prijazna, vendar nezaupljiva. Poudariti je potrebno, da nima vonja in se ne slini. Najprimerneje je bivanje v stanovanju, saj ni primerna za bivanje zunaj, čeprav dobro prenaša vročino. Pasmo se priporoča ljudem, ki že imajo bogate izkušnje s psi. Učenje poslušnosti in socializacije z drugimi psi je treba pričeti od vsega začetka.

 

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: okvara sluha pri nekaterih mladičih, alergije kože (neprimerna prehrana), volčje žrelo, displazija kolkov.

APPENZELSKI PLANŠARSKI PES (Appenzeller Sennenhund)

FCI 2

Pasma APPENZELSKI PLANŠARSKI PES –>

 

APPENZELSKI PLANŠARSKI PES

(Appenzeller Sennenhund – Appenzell Cattle Dog)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 3: Švicarski gorski in planšarski psi
št. FCI standarda: 46

Velikost: – samec meri od 56 do 58,5 cm
– samica meri od 46 do 50 cm
Teža: od 22 do 32 kg
Življenjska doba: okoli 13 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Švica. Appenzelski planšarski pes spada med najmanj znane švicarske pasme. O njegovem izvoru obstajata dve teoriji. Po prvi teoriji izvira še iz bronaste dobe in naj bi bil domorodna alpska pasma, po drugi teoriji pa naj bi na ozemlje današnje Švice prispel z Rimljani. Pasma je bila prvič omenjena leta 1853 v knjigi Živalstvo alpskega sveta. Kot samostojna pasma je bil priznan leta 1898. Prvotna vzreja je bila najprej omejena le na kanton Appenzell, danes pa poteka po vsej Švici in širše po mnogih državah Evrope. Kljub navedenemu je njihovo število majhno, saj želijo vzreditelji ohraniti prirojene značilnosti. Uporabljali so ga kot čuvaja živine in lastnine. V današnjem času je poznan kot čuvaj, reševalni in družinski pes.

 

Opis pasme

Po izgledu je Appenzelski planšarski pes srednje velik pes. Dlaka je kratka, ravna, svetleča in gosta. Podlanka je gosta. Barva dlake: črna ali rjava (havana brown) s simetričnimi belimi in rjavimi vzorci. Nega ni zahtevna, primerno je redno krtačenje.

 

Karakter pasme

Po naravi je Appenzelski planšarski pes trpežen, poln energije, pripravljen tudi lenariti, zelo deloven in učljiv, inteligenten, z razvitim črednim nagonom, pogumen, dober in nepodkupljiv čuvaj. Pogosto in glasno laja na mimoidoče, vendar se temu lahko izognemo, če je od vsega začetka primerno socializiran. Zelo je navezan na lastnika in družinske člane. V odnosu do otrok je prijazen. Do tujcev je nezaupljiv. Z drugimi živalmi se dobro razume, če je bil tako vzgojen. Zelo rad je v naravi, zato je priporočljivo, da biva zunaj v ograjenem prostoru s pesjakom. Potrebuje veliko gibanja. Lastnik mora biti izkušen, dosleden, odločen, z veliko prostega časa za aktivnosti, saj pes zahteva veliko druženja. Vzgoja mora temeljiti na pozitivni stimulaciji. Glede na to, da ima veliko energije, ga je potrebno primerno zaposliti, sicer prične povzročati škodo. Zadovoljen je s sprehodi (po hribovitem terenu), tekom in plavanjem.

 

Zdravje pasme

Možni problemi z zdravjem: bolezni oči (nočna in gradualna slepota), displazija kolkov in komolcev.

ANGLEŠKI BULDOG (English Bulldog)

FCI 2

Pasma ANGLEŠKI BULDOG –>

 

ANGLEŠKI BULDOG

(English Bulldog)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.1 Mastifi
št. FCI standarda: 149

Velikost: višina ni predpisana
Teža: – samec do 25 kg
– samica do 22 kg
(potrebno je poudariti, da standardi glede velikosti in teže niso usklajeni in se razlikujejo med državami)
Življenjska doba: od 8 do 12 let

 

Zgodovina pasme

Angleški Buldog je bil prvič omenjen v literaturi okoli leta 1500, ter kasneje še leta 1632. Njegovo ime izhaja iz športa, kjer so se psi bojevali z biki. Sčasoma so se razvili v divje, temperamente čokate pse z veliko glavo in čeljustjo, kakršni so še danes. Največjo priljubljenost so dosegli okoli leta 1800 v Veliki Britaniji. S prepovedjo borbenih športov, v katerih so nastopali, so postali družabni psi. Prvi standard pasme je bil napisan leta 1878. V današnjem času so predvsem družabni in družinski psi.

 

Opis pasme

Po obliki je Angleški Buldog precej nizek, čvrst pes, z močnim okostjem. Značilni za predstavnike buldogov so široka glava in ramena ter naravno kratek rep. Dlaka je gosta, gladka in kratka. Dovoljena je barva dlake v vseh rjavih odtenkih, bela in tigrasta. Črna barva ni dovoljena. Potrebno je redno krtačenje, kopanje po potrebi, čiščenje ušes in gub (vsak dan, da preprečimo okužbe) in striženje krempljev.

 

Karakter pasme

Po značaju je Angleški Buldog živahen, dober čuvaj, srednje inteligenten, prijazen, prijateljski, zadovoljen, dobrovoljen, ni primeren za šolanje, vodljiv, ustrežljiv, odločen, pogumen. Do otrok ima zelo dober odnos, v Angliji ga celo imenujejo varuška. Do drugih živali je zelo prilagodljiv. Do tujcev je prijazen in pozoren. Najprimernejše je bivanje v stanovanju, čeprav se prilagodi zunanjim pogojem – potrebna je izolirana uta. Lastnik tega psa mora biti fizično močan, psihično stabilen in potrpežljiv. Ob neprimerni vzgoji postane neposlušen in trmast. Značilno je, da čustveno počasi dozori, šele nekako pri starosti dveh let in pol. Ne potrebuje veliko gibanja in aktivnosti, zato je primeren za bivanje v stanovanju.

 

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: motnje dihanja (kratke dihalne poti), displazija kolkov, težave z očmi (zasuk veke), alergije, nagnjenost k cistam med prsti; težave pri porodu (potreben carski rez v več kot 80 %), podvržen debelosti (posledično težave srca in pljuč). Posebna pozornost je potrebna v vročih dneh, saj je občutljiv na toploto (hipertermija).