CANE CORSO (Cane Corso Italiano – Italian Corso Dog)

FCI 2

Pasma CANE CORSO –>

 

CANE CORSO

(Cane Corso Italiano – Italian Corso Dog)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.2 Gorski tip psov
št. FCI standarda: 343

Velikost: – samec meri od 64 do 68 cm
– samica meri od 60 do 64 cm
Teža: – samec od 42 do 50 kg
– samica od 40 do 45 kg
Življenjska doba: od 8 do 12 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Sicilija v Južni Italiji. Pasma Cane Corso je zelo stara, saj je bila poznana že v antiki srednjem veku. Obstajajo znaki, ki kažejo na možnost, da izhaja iz mastino psa, ki je živel v Tibetu pred cca 1000 leti in rimskega molosa. Predstavniki teh psov so se v Rimu bojevali z levi, kot bojevnike so jih uporabljali tudi v makedonski vojni. Uporabljali so ga za čuvaja premoženja, goveda, svinj in ostale živine ter kot lovskega psa. Med prvo in drugo svetovno vojno je skoraj izumrl. V 70. letih 20. stoletja so ga pričeli načrtno vzrejati. Standard je bil priznan leta 1973 in dokončno potrjen leta 1996. V sodobnem času je zelo priznan v Evropi in Ameriki. V sedanjem času je predvsem družinski pes.

 

Opis pasme

Po izgledu je Cane Corso mogočen mastif, močnih kosti in izrazitih mišic. Kljub temu je pri gibanju hiter in okreten. Dlaka je kratka, priležna in sijoča. Barva dlake je lahko: črna; tigrasta na sivi, črni ali rumeno rjavi osnovi; rumeno rdečkasta; svinčeno siva ali skrilasto siva. Dovoljene so bele lise na prsih, koncih šap in pri rumeno rdečkastih predstavnikih na nosnem grebenu, kateri morajo imeti tudi črno masko, ki ne presega črte oči. Posebna nega ni potrebna, zadostuje redno krtačenje, ki je pogostejše ob menjavi dlake.

 

Karakter pasme

Po naravi je Cane Corso predan, izrazit in aktiven čuvaj, nežen, inteligenten, učljiv, tih, nepodkupljiv, temperamenten, neagresiven, uravnotežen, krotek, sproščen. Svojemu lastniku je neizmerno zvest, predan družini in še posebej ljubeč do otrok. Do tujcev je nezaupljiv. Potrebuje veliko gibanja. Primerno bivalno okolje je velik ograjen prostor. Prilagodi se bivanju v stanovanju, vendar potrebuje dnevne sprehode, da ohrani dobro kondicijo. Potrebuje veliko stika s svojo družino, saj izoliranost od nje čuti kot kazen. Primeren je lastnik, ki je dosleden in avtoritativen. Z vzgojo je potrebno pričeti od prvega dne. Potrebna je tudi zgodnja socializacija oziroma veliko stikov z drugimi ljudmi in živalmi, sicer lahko postane agresiven ali dominanten. Učenje obrambe in napada ni priporočljivo, saj ima ti dve lastnosti že gensko pogojeni.

 

Zdravje pasme

Posebne zdravstvene težave niso prisotne. Možni sta displazija in težave z očmi.

BULMASTIF (Bullmastiff)

FCI 2

Pasma BULMASTIF –>

 

BULMASTIF

(Bullmastiff)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.1 Mastifi
št. FCI standarda: 157

Velikost: – samec meri od 63,5 do 68,5 cm
– samica meri od 61 do 66 cm
Teža: od 50 do 59 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

 

Zgodovina pasme

Bulmastif izvira iz Anglije, kjer je bil vzrejen s križanjem angleškega buldoga in mastifa, z željo, da bi ustvarili psa z močjo in mogočnostjo mastifa in s prijaznostjo, pogumom in zanesljivostjo buldoga. Vzredili so psa, ki je velik in odločen. Uporabljali so ga kot lovskega čuvaja pri iskanju divjih lovcev, ki jih je onesposobil, ne pa ranil. V današnjem času je znan kot družinski pes.

 

Opis pasme

Njegovo telo je simetrično, močno in okretno. Dlaka je kratka trda, gladka in priležna. Dovoljene barve dlake so svetlo peščena do temno rjava in tigrasta preko rdečkaste. Ušesa so ponavadi temnejšega odtenka rjave do črne, enako obsežen del obraza v predelu oči in gobca. Nega obsega redno krtačenje in odstranjevanje zajedalcev (uši, klopi).

 

Karakter pasme

Po naravi je Bulmastif živahen, pozoren, zvest, zanesljiv, včasih svojeglav, značajsko stabilen, dober čuvaj, zaščitniški, inteligenten, vztrajen, zelo prijazen, miren, nenapadalen ob primerni vzgoji. Ni pristaš sprememb, saj ima svoje navade in rituale, nerad se odpove priboljškom. Lastniku je zelo vdan, do otrok pa praviloma zelo nežen. V odnosu do tujcev se pokaže kot pravi čuvaj. Do drugih živali, predvsem do psov, njegov odnos niha in ni najboljši, saj prevladuje njegova dominantnost. Zelo rad se boža in je hvaležen za vsakršno pozornost. Najboljše okolje zanj je hiša z vrtom, pesjak ni priporočljiv. Privadi se tudi bivanju v stanovanju. Primeren je lastnik z izkušnjami, odločen, dosleden, vztrajen, z veliko časa. Vzgajati je potrebno začeti že mladiča, predvsem poslušnost. Ob neprimerni vzgoji lahko pride do trme, samovolje in napadalnosti.

 

Zdravje pasme

Zdravstvene težave: nagnjenost k displaziji kolkov, možen zasuk želodca in težave s srcem.

BROHOLMER (Broholmer)

FCI 2

Pasma BROHOLMER –>

 

BROHOLMER

(Broholmer)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.1 Mastifi
št. FCI standarda: 315

Velikost: – samec meri vsaj 75 cm
– samica meri vsaj 70 cm
Teža: – samec od 50 do 70 kg
– samica od 40 do 60 kg
Življenjska doba: od 7 do 11 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Danska. Broholmer spada med zelo stare pasme, saj naj bi imel prednike že v Srednjem veku. Izviral naj bi iz rodu evropskih molosoidov. Prvotno so ga uporabljali za lovskega psa in čuvaja gradov. Ime je dobil po grofu Niels Frederik Sehested of Broholom-Funen. Po 2. svetovni vojni je pasma skoraj izumrla. Ponovno se je vzpostavila leta 1975. Standard pasme je bil potrjen leta 1982. Še vedno so zelo redki predstavniki te pasme. V sedanjem času se uporablja kot lovski pes, čuvaj, obrambni pes in družabnik.

 

Opis pasme

Po videzu je Broholmer velik, močan pes, s široko in masivno glavo.Dlaka je kratka, priležna in gosta; podlanka je gosta. Barva dlake: rdečkasto rumena, rdečkasto rumena in rjava ter črna. Nega ni zahtevna, saj potrebuje le redno krtačenje, pogosteje ob menjavi dlake.

 

Karakter pasme

Po naravi je Broholmer miren, prijazen, oprezen, zelo samozavesten, dober čuvaj, zanesljiv, pogumen, nenapadalen. Lastniku in domačim je zelo vdan, ni glasen. Odnos z otroci je dober. Če je dobro socializiran, se navadi na druge živali. Do tujcev je oprezen. Najprimernejše okolje za bivanje je velik, ograjen prostor, čeprav mora prebivati v zaprtem prostoru (ima neprimerno dlako za bivanje zunaj). Nikakor pa ne sme biti prepuščen sam sebi, saj potrebuje veliko družbe. Potrebuje kratke, pogoste sprehode. Lastnik mora biti dosleden in dovolj odločen pri vzgoji.

 

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: displazija kolkov.

BRAZILSKA FILA (Fila Brasileiro)

FCI 2

Pasma BRAZILSKA FILA –>

 

BRAZILSKA FILA

(Fila Brasileiro)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.1 Mastifi
št. FCI standarda: 225

Velikost: – samec meri od 65 do 75 cm
– samica meri od 60 cm do 70 cm
Teža: – samec vsaj 50 kg
– samica vsaj 40 kg
Življenjska doba: do 10 let

 

Zgodovina pasme

Njena domovina je Brazilija. Vzrejena je bila verjetno v 17. stoletju (predhodni podatki niso znani) za čuvanje živine, lov na veliko divjad in zveri (prašiči, veliki glodalci, jaguarji), iskanje pobeglih sužnjev. Pri kasnejši vzreji so jo križali z nemško dogo, angleškim in neapeljskim mastifom, zato je izgubila prvoten izgled, kakor tudi temperament. V današnjem času je predvsem hišni pes in čuvaj.

 

Opis pasme

Po izgledu je Brazilska Fila velik, močan, skladno grajen in okreten deloven pes z močnimi kostmi in ohlapno dlako. Glava je težka, vrat kratek. Dlaka je gladka in kratka. Barva dlake je najpogosteje rumena, rdečkasta, črna ali pisana. Dovoljene so vse barve, razen bele marmorirane. Nega dlake ni zahtevna, malo več nege potrebuje ob menjavi dlake.

 

Karakter pasme

Po naravi je Brazilska Fila odličen čuvaj, zvest, inteligenten, miren, samosvoj, zaščitniški, izžareva svojo moč, nežen, nepodkupljiv, samozavesten, neustrašen, oprezen, odločen, dominanten in vzdržljiv. Negativne lastnost: agresiven pri čuvanju svojega teritorija in lastnine, zelo izrazit lovski nagon, posesiven, egoističen. Svojemu lastniku, družini in znanim ljudem je zelo zvesta. Do tujcev kaže izrazito nenaklonjenost in nezaupljivost ter ne dovoli, dotikanja (takšno obnašanje se kaže že od 5 meseca starosti, kljub drugačni vzgoji). Do otrok, ki jih pozna je toleranten, do ostalih je neprijazen, saj mu pomenijo vsiljivce. Druge pse sprejema, če lahko prevzame vodilno vlogo, ostalih živali se navadi, kadar je tako naučen. V odnosu do poznanega in nepoznanega potegne izrazito mejo. Najbolj primerno okolje zanj je veliko ograjeno zemljišče ali vrt, navadi se bivanja v stanovanju. Primeren je samo za lastnika, ki je izkušen, fizično močan, samozavesten, odgovoren, ima dovolj časa in pravilen pristop pri vzgoji. Pes potrebuje veliko gibanja in družbe. Po mnenju nekaterih strokovnjakov, se pasmo lahko vzgoji do te mere, da je lažje obvladljiva, ne da pa se jo socializirati toliko, da ne bi sovražila in napadala tujcev, saj to počne nagonsko.

 

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: displazija kolkov in komolcev, zasuk želodca.

BORDOJSKA DOGA – FRANCOSKI MASTIF (Dogue de Bordeaux)

FCI 2

Pasma BORDOJSKA DOGA – FRANCOSKI MASTIF –>

 

BORDOJSKA DOGA – FRANCOSKI MASTIF

(Dogue de Bordeaux)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.1 Mastifi
št. FCI standarda: 116

Velikost: – samec meri od 60 do 68 cm
– samica meri od 58 do 66 cm
Teža: – samec tehta najmanj 50 kg
– samica tehta najmanj 45 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

 

Zgodovina pasme

Njena domovina je Francija. Njeni predhodniki so bili omenjeni že v 14. stoletju. Imenujejo jo tudi »Francoski mastif«. Uporabljali so jo za čuvanje živine, borbe in lov na veliko divjad.

 

Opis pasme

Po videzu je Bordojska doga velik, mišičast, močen in atletsko oblikovan pes. Glava je zelo široka, kratka, oglata, spredaj trapezasta. Čelo je zelo gubasto. Dlaka je kratka in mehka. Dovoljena barva dlake: enobarvna, mahagonijevo ali jelenje rjava in vsi odtenki rumene. Dobro mora biti izražena črna ali rdeča maska. Nega ni preveč zahtevna, saj zadošča redno krtačenje, občasno kopanje oziroma samo brisanje z mokro krpo.

 

Karakter pasme

Po naravi je miren, samozavesten, ravnodušen, neustrašen, redko laja, dober čuvaj, učljiv (brez prisile) in zaščitniški. Možne negativne so lastnosti: agresivnost, neubogljivost, ni se pripravljen podrejati – pogosteje so izražene ob neprimerni vzgoji. Do otrok je prijazen, če ima z njimi že od otroštva pozitivne izkušnje. Enako velja za odnos do drugih živali. Odnos do tujcev je nezaupljiv, vendar ni problematičen, če je prisoten lastnik. Najprimernejše okolje je veliko ograjeno dvorišče z dobro izoliranim pesjakom, prilagodi se tudi bivanju v stanovanju. Lastnik, ki se odloči za to pasmo mora biti sproščen, odločen, spoštljiv do njenega karakterja, imeti mora veliko časa. Potrebuje dolge sprehode in veliko igre.

 

Zdravje pasme

Posebni problemi z zdravjem niso prisotni, razen displazija kolkov, kakor pri vseh težjih psih.

BERNSKI PLANŠARSKI PES (Bernese Mountain Dog)

FCI 2

Pasma BERNSKI PLANŠARSKI PES –>

 

BERNSKI PLANŠARSKI PES

(Berner Sennenhund – Bernese Mountain Dog)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 3: Švicarski gorski in planšarski psi
št. FCI standarda: 45

Velikost: – samec meri od 64 do 70 cm
– samica meri od 58 do 66 cm
Teža: od 40 do 55 kg
Življenjska doba: od 8 do 10 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je osrednja Švica, kanton Berne. Njegov izvor ni popolnoma določen, po znanih podatkih, naj bi se razvil iz domačega kmečkega psa in spada med starejše pasme. Včasih so ga uporabljali za zganjanje živine, čuvaja ter za vleko mlekarskih in drugih vozičkov. Leta 1899 je bil ustanovljen prvi kinološki klub Berna. Prvič se je pojavil na razstavi leta 1902, leta 1904 pa je bila pasma tudi uradno potrjena. V sedanjem času je znan kot slednik, reševalni in družinski pes. Pasma Bernski planšarski pes je prisotna po celi Evropi in tudi drugod po svetu.

 

Opis pasme

Po videzu je Bernski planšarski pes močan, njegove okončine so krepke. Kljub velikosti je zelo okreten. Je zelo atraktivnega videza. Dlaka je dolga, svilnata, rahlo valovita, vendar ne skodrana. Barva dlake je sajasto črna z rjavimi ožigi, ki so prisotni nad očmi, na licih, spodnjih delih nog in prsih. Šape in konica repa so bele barve. Nega ni zahtevna, zadošča redno krtačenje.

 

Karakter pasme

Po naravi je Bernski planšarski pes zelo temperamenten, samozavesten, samostojen pri odločitvah, pozoren, neustrašen, dobrodušen, zaupljiv, ljubezniv, vodljiv, vdan, ni izrazit čuvaj, vseeno pa nagonsko varuje svoj teritorij. Zelo je zaščitniški, inteligenten, učljiv, aktiven, zelo poslušen in delaven. V primeru, da njegov lastnik nima dovolj avtoritete, lahko postane dominanten, ob neprimerni vzgoji pa plašen in posledično tudi agresiven. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Do otrok je prijazen, priporočljiv pa je nadzor pri igri z mlajšimi otroci. Odnos do drugih živali je primeren, če je na njihovo družbo navajen od malega. Do tujih ljudi je prijazen. Trening obrambe ni priporočljiv. Primerno bivalno okolje je ograjen vrt, saj je rad v naravi, prilagodi pa se tudi bivanju v stanovanju. Priporočljiv je lastnik, ki ima veliko časa za druženje, pozornosti in sprehode. Poleg tega mora biti lastnik dosleden, srednje aktiven, nežen, umirjen in pripravljen na vzgojo brez fizične prisile – najprimerneje preko igre. Glede na to, da je bil prvotno delovni pes, ga je potrebno dobro zaposliti z vsakdanjimi nalogami.

 

Zdravje pasme

Problemi z zdravjem: displazija kolkov in komolcev (gensko pogojeno), kožne alergije, težave z vekami, rak.