KRAŠKI OVČAR

(Karst Shepherd Dog)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.2 Gorski tip psov
št. FCI standarda: 278

Velikost: – samec meri od 57 do 63 cm
– samica meri od 54 do 60 cm
Teža: – samec od 30 do 42 kg
– samica od 25 do 37 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Slovenija. Kraški ovčar spada med starodavne pasme pastirskih psov, saj sega njegov izvor v 8. stoletje pred našim štetjem, ko se je na področju Ilirskih provinc razvilo več vrst pastirskih psov. Obstaja več razlag, od kod je prišel na slovenski Kras, še najverjetnejše je, da je prispel v naše kraje iz goratih grških pokrajin v zadnjem stoletju pred našim štetjem. Od predhodnikov le-teh so v današnjem času znani Kraševec, Šarplaninec in Tornjak. Najbolj razširjen je na Krasu. Včasih so ga uporabljali kot ovčarja in za varovanje posestva pred divjimi zvermi. Mednarodni standard pasme je bil potrjen leta 1939. Ob koncu druge svetovne vojne je bila pasma pred izumrtjem. Po dolgotrajnem dokazovanju, je bila leta 1968, pasma priznana kot avtohtona slovenska pasma. Kot zanimivost: omenjal ga je tudi Janez Vajkard Valvasor v knjigi Slava vojvodine Kranjske. Od leta 2001 se uporablja samo ime Kraševec. V današnjem času je predvsem družinski pes. Njihovo število je bilo v letu 2008 ocenjeno na 600 do 700 psov. Razširjen je po vsej Evropi, poleg Slovenije, še na Hrvaškem, v Italiji, Nemčiji, Avstriji, Švici in na Nizozemskem.

Opis pasme

Po videzu je Kraški ovčar srednje velik, mišičast, močan in skladno grajen. Njegov izraz je prijazen, odkrit, skoraj otožen. Dlaka je bogata, podlanka gosta – zlasti pozimi. Barva dlake železno siva. Nega ni zahtevna, saj zadošča tedensko krtačenje, ob menjavi dlake pogosteje.

Karakter pasme

Po naravi je Kraški ovčar vdan, nepodkupljiv, izreden čuvaj, pozoren na dogajanje v okolici, temperamenten, dobrodušen, pogumen, po potrebi oster, umirjen, inteligenten, veliko razmišlja in analizira, poslušen, suveren, ponosen. Možne negativne lastnosti: ob neprimerni vzgoji se pojavi agresija, ob grobi vzgoji, lahko postane plašen. Na lastnika je zelo navezan, ostale družinske člane ima zelo rad in je pripravljen za njih dati tudi svoje življenje. Do otrok je zelo prijazen, vdan in zaščitniški, razen če je doživel slabo izkušnjo v zvezi z njimi. Do tujcev je nezaupljiv, družinske prijatelje pa dobro sprejme. Do drugih živali je toleranten, rad pa pokaže, da je gospodar svojega ozemlja. Poudariti je potrebno, da se nikoli ne podredi v celoti, saj sam presoja posamezne situacije in se odloča o tem, ali je ukaz smiseln ali ne. Razlike v značaju so pogojene tudi s spolom psa: samec je dominanten in potrebuje lastnika, ki je karakterno močan; samice so nežnejše in lažje obvladljive. Najprimernejši lastnik je tisti, ki veliko hodi v naravo, ima na razpolago veliko ljubezni in prostega časa in si želi pristnega psa. Poleg tega je dobro, da ima lastnik izkušnje z vzgojo psov, je dosleden, odločen in uporablja pozitivno motivacijo. Poudariti je potrebno, da se prične vzgoja že s prvim dnem, ko dobimo mladička. Najprimernejše bivalno okolje je veliko ograjeno dvorišče, prilagodi pa se tudi prebivanju v stanovanju. Potrebuje veliko gibanja.

Zdravje pasme

Posebno izrazite zdravstvene težave niso prisotne. Posebno skrb je potrebno posvetiti pravilni prehrani, kar se pozna na celotni konstituciji telesa in na dlaki.

KAVKAŠKI OVČAR

(Kavkazskada Ovtcharka – Caucasian Shepherd Dog)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.2 Gorski tip psov
št. FCI standarda: 328

Velikost: od 62 do 65 cm
Teža: od 45 do 50 kg
Življenjska doba: okoli 10 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je gorati predel Kavkaza v Rusiji. Kavkaški ovčar je bil vzgojen za čuvaja drobnice pred volkovi. Tudi v sodobnem času ima enako vlogo, poleg tega je tudi družinski pes. Rusom pomeni simbol moči in neustrašnosti, čeprav je navidezno miren in ljubek. Na razstavah je pričel sodelovati šele konec 70-ih let 20. stoletja. V Zahodni Evropi so predstavniki te pasme zelo redki.

Opis pasme

Po videzu je Kavkaški ovčar velik, robustno grajen, dolgodlak orjak. Njegov obraz spominja na medveda. Dlaka je gosta in dolga, lahko tudi kratka. Podlanka je gosta. Barva dlake obsega širok spekter: več odtenkov sive, svetla do rjasto rjava, slamnato rumena, bela, peščeno rjava, lahko tudi lisasta ali progasta.

Karakter pasme

Po naravi je Kavkaški ovčar pogumen, nezaupljiv, nepodredljiv, ima izreden čut za orientacijo, samostojen pri odločanju, samosvoj, samozavesten, izvrsten čuvaj, ponosen, pripravljen sodelovati. Lastnik mora imeti veliko izkušenj z vzgojo, biti dosleden, poleg tega mora biti fizično in psihično močan. Lastniku je vdan, vendar v odnosu do njega ni odvisen. V družinskem okolju je miren, nevsiljiv in pogosto ne uboga na besedo. Do tujcev je nezaupljiv, lahko tudi nevaren. Domače živali sprejema, saj jih ima za svojo »čredo« in jih skladno s tem tudi varuje. Potrebuje zelo velik, ograjen zunanji prostor, kjer potrebuje svoj mir, sicer dobi občutek ogroženosti svojega teritorija in se postavi v vlogo branilca. Ni primeren za bivanje v stanovanju.

Zdravje pasme

Možne gensko pogojene zdravstvene težave: displazija kolkov, entropija (uvihanje spodnje veke navznoter), ektropija (uvihanje spodnje veke navzven). Posebno skrb je potrebno posvetiti pravilni prehrani, kar se pozna na celotni konstituciji telesa in na dlaki.

KANARSKA DOGA

(Dogo Canario)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.1 Mastifi
št. FCI standarda: 346

Velikost: – samec meri od 60 do 65 cm
– samica meri od 56 do 61 cm
Teža: – samec do 50 kg
– samica do 40 kg
Življenjska doba: od 9 do 11 let

Zgodovina pasme

Njena domovina so Kanarski otoki, Španija. Pasma se je razvila iz prednikov molosoidov in psov, ki so jih s seboj pripeljali pomorščaki (predvsem angleški mastif in iberski govedar). Uporabljali so jih za pasje borbe, lov in varovanje. Po letu 1940 se je število predstavnik te pasme močno zmanjšalo. Vzreja je ponovno oživela po letu 1982. Uradni standard pasme je bil priznan leta 2001. V današnjem času jo uporabljajo za pogon goveda, čuvaja in spremljevalca.

Opis pasme

Po obliki je Kanarska doga zelo mišičasta, vendar kljub temu okretena. Dolžina telesa je večja od višine. Dlaka je kratka, priležna, brez podlanke. Barva je možna v vseh niansah temno do svetlo sive, v vseh odtenkih rumene in peščene. Dovoljena je bela barva (do 20 %) po prsih, stopalih in gobcu ter obvezno črna maska, ki ne presega višine do oči.

Karakter pasme

Po naravi je Kanarska doga predana, inteligentna, nežna, družabna, delavna, dober čuvaj, včasih sramežljiva, uravnovešena. Možne negativne lastnosti: agresivnost, prevelika dominantnost. Lastniku je zelo vdana, do ostalih družinskih članov pa močno pokroviteljska in zaščitniška. Ne laja veliko. Do tujcev je nezaupljiva, lahko tudi agresivna. Potrebuje lastnika, ki ima veliko znanja, odločnosti in je avtoritativen. Ob uspešnem šolanju, je primerna za družinskega psa.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: displazija kolkov, alergija kože, epilepsija.

HOVAWART

(Hovawart)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.2 Gorski tip psov
št. FCI standarda: 190

Velikost: – samec meri od 63 do 70 cm
– samica meri od 58 do 65 cm
Teža: okoli 40 kg
(teža ni posebej določena, dopuščati pa mora dobro kondicijo in telesno pripravljenost)
Življenjska doba: od 13 do 15 let

Zgodovina pasme

Domovina pasme Hovawart je Nemčija. Njegovo ime izhaja iz stare nemške besede “hovewart” (hof – dvorišče, wart/wahter – čuvati). Ime je bilo prvič zapisano že v 13. stoletju. Predstavniki te starodavne pasme so bili zelo cenjeni, vendar po izgledu popolnoma drugačni, kot njihovi sodobniki. Vzreditelj Kurt F. König je leta 1910 pričel z načrtno vzrejo čvrstega, vzdržljivega, pogumnega, zvestega in zanesljivega dolgodlakega psa, ki bi bil primeren za kmečka opravila in obrambo pred divjimi živalmi. Križal je pse te pasme, ki jih je dobil na odročnih kmetijah in so bili navajeni slabih vremenskih delovnih razmer ter t.i. moderne pasme, kot so švicarski planšarski pes, novofundlandec, kuvas, leonberžan ter verjetno tudi nemški ovčar in seter. Načrt vzreje navedenega vzreditelja je bil tako zapleten, da ni mogoče točno dokazati, kako je bil izpeljan. Po nekaterih podatkih so bili uporabljeni tudi predstavniki hrtov in divjih psov s področja Severne Afrike. S pričetkom prve svetovne vojne je vzreja zastala in se po daljšem premoru nadaljevala. Pasma je bila uradno priznan leta 1937, vendar se je po drugi svetovni vojni število predstavnikov močno zmanjšalo. V sodobnem času se predstavniki te pasme uporabljajo kot službeni in delovni psi, saj so primerni za sledarje, iskalce pogrešanih, stražarje. Poleg tega slovi kot dober družinski pes in družabnik.

Opis pasme

Po videzu je Hovawart močne, rahlo podaljšane postave in srednje višine. Poudariti je potrebno, da je njegov voh izreden. Samec in samica se morata po zunanjosti razlikovati – samec mora biti bolj krepak in imeti močnejšo glavo. Njegova dlaka je dolga, valovita in svilnata, z zelo malo podlanke. Še posebej dolga je na vratu in prsih, na prednjih nogah ima zastavice, poleg tega tudi košat rep. Barve dlake so možne v treh barvnih kombinacijah: črna, črno rjava z ožigi in zlato rumena. Nega ni zahtevna, saj zadošča redno krtačenje. Dlaka nima vonja niti ne izpada premočno.

Karakter pasme

Po naravi je Hovawart vzdržljiv, močan, pogumen, učljiv, dober športnik, zvest, zanesljiv, inteligenten, temperamenten, zaščitniški, rahlo posesiven, dober čuvaj in slednik, prijateljski, uravnotežen, samozavesten, zvedav, neagresiven. Na lastnika in celotno družino je zelo navezan. Zelo rad ima otroke. Do tujcev je še preveč prijazen, dokler ne doživi negativne izkušnje. Do drugih živali ni problematičen, še posebej so mu pri srcu male živali. V odnosu do konkurenčnih samcev je lahko dominanten. Primeren je za lastnika, ki nima posebnih izkušenj s psmi, vseeno pa mora biti vztrajen, potrpežljiv, avtoritativen in dosleden pri vadbi in ohranjanju talentov, s katerimi ta pasma razpolaga ter imeti na razpolago veliko prostega časa. Hovawart potrebuje veliko pozornosti in pozitivne stimulacije, veliko gibanja (na dan vsaj 1-urni sprehod, poleg tega še 3-4 krajše sprehode). Značilno za to pasmo je, da pozno dozori, zato je zahtevnejše šolanje primerno po dopolnjenih dveh letih starosti. V primeru, da je preveč prepuščen samemu sebi, postane zdolgočasen, svojeglav, zamerljiv in čustveno nestabilen. Prebiva lahko zunaj, zelo hitro pa se prilagodi tudi bivanju v stanovanju.

Zdravje pasme

Posebne zdravstvene težave niso prisotne, možna je displazija kolkov in pri nekaterih predstavnikih gensko pogojene srčne bolezni. Pozornost je potrebno posvetiti prehrani, saj je nagnjen k debelosti.

ENTLEBUŠKI PLANŠARSKI PES

(Entlebucher Sennenhund – Entlebuch Cattle Dog)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 3: Švicarski gorski in planšarski psi
št. FCI standarda: 47

Velikost: – samec meri od 44 do 50 cm
– samica meri od 42 do 48 cm
Teža: od 25 do 30 kg
Življenjska doba: do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Švica, kantona Bern in Lucerna. Entlebuški planšarski pes spada med najmanjše od štirih švicarskih pasem. Prvi zapis o tej pasmi izvira iz leta 1889. Leta 1924 je bila pasma pred izumrtjem, vendar se je po zaslugi vzreditelja dr.Hoblerja ohranila do danes. Uradni standard je bil priznan leta 1927. Prvotno so ga uporabljali za čuvaja lastnine in živine ter vlečnega psa. V sodobnem času je poznan kot službeni in družinski pes.

Opis pasme

Po izgledu je Entlebuški planšarski pes srednje velik, močan, čvrsto grajen, telo je rahlo podolgovato. Dlaka je kratka, trda, sijoča in tesno prilegajoča. Podlanka je gosta. Dlaka je ponavadi tribarvna: črna z rumenimi do rjasto rdečimi ožigi na licih, nad očmi, pod repom, na vseh tacah, prsih in notranji strani uhljev. Prisotne morajo biti bele oznake na glavi, prsih, tačkah in konici repa – po možnosti simetrične. Nega ni zahtevna, zadošča redno krtačenje.

Karakter pasme

Po naravi je Entlebuški planšarski pes pozoren na dogajanje v okolici, inteligenten, prijazen, živahen, samozavesten, pogumen, učljiv, prilagodljiv, zvest, neodvisen, učljiv, deloven, ustrežljiv. Ob neprimerni vzgoji se lahko pojavi plahost in posledično agresivnost. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in želi biti del družine. Otroke ima zelo rad, vendar ga je potrebno vzgojiti, da pri igri ne pretirava, saj se zaradi njegove živahnosti in velikosti hitro zgodi, da nehote prevrne otroka. Do tujcev je nezaupljiv in na njihovo prisotnost opozarja z lajanjem. Potrebuje mnogo gibanja, da sprosti svojo energijo. Najprimernejše okolje je ograjen vrt s pesjakom, čeprav se prilagodi tudi bivanju v stanovanju. Primeren lastnik: izkušen, pozoren, družaben, aktiven. Pri vzgoji je potrebno uporabljati pozitivno stimulacijo.

Zdravje pasme

Pasma ni nagnjena k boleznim, možne pa so težave z displazijo kolkov, progresivna atrofija mrežnice (PRA), katarakte (motnosti očesne leče) in nagnjenost k debelosti.

DOBERMAN

(Dobermann – Doberman Pinscher)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 1: Pinči in šnavcerji
– 1.1 Pinči
št. FCI standarda: 143

Velikost: – samec meri od 68 do 72 cm
– samica meri od 63 do 68 cm
Teža: – samec od 40 do 45 kg
– samica od 32 do 35 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let

Zgodovina pasme

Doberman izhaja iz Nemčije, in sicer ga je načrtno vzredil Friderich Louis Dobermann v 70. letih 19. stoletja, ki je križal posebno ostre pse, t.i. »mesarske pse«. Uporabil je prednike današnjega Rottweilerja, Manchesterskega terierja in Greyhounda. V izvoru pasme majdemo tudi pasme kot so Gordonski seter, Weimneran, Beauceron, Mastif in druge lokalne pse ter verjetno še kakšnega. Ustvaril je delovnega psa, ki je primeren tudi kot družinski pes in čuvaj. Prvi predstavniki so bili težki, s kratkimi nogami in so spominjali na Rottweilerja. Šele, ko je nadaljeval križanje z Manchesterskim terierjem, je pes dobil današnji izgled. Največkrat so ga uporabljali za čuvaja in službenega psa pri policiji ter pri lovu na zveri. V današnjem času je uporabljen kot čuvaj in družinski pes.

Opis pasme

Po obliki je Doberman srednje velik, močan, mišičast in eleganten. Njegova drža je ponosna. Zelo je temperamenten. Dlaka mora biti obvezno kratka. Dovoljeni barvi sta črna in rjava, z možnimi ožigi v barvi mahagonija. Bele lise niso dovoljene.

Karakter pasme

Po naravi je Doberman prijazen, inteligenten, miren, vdan, srednje oster, srednje razdražljiv, zelo zmogljiv, pogumen, trden, samostojen, siguren, neustrašen, potreben nežnosti in pozornosti, vedoželjen ter rad nadzoruje svojo okolico. Vse te pozitivne lastnosti doseže, kadar ima lastnika oziroma vaditelja, ki je dosleden in uravnotežen po značaju ter potrpežljiv. Ne mara prisile in vse mora potekati počasi in mirno. Trening naj bi bil kratek in intenziven. Zelo je zamerljiv in nikoli ne pozabi krivice. Zelo je navezan na lastnika in družino, katere je pripravljen varovati za vsako ceno. V primeru, da lastnik do drugega leta njegove starosti ne vzpostavi z njim primernega stika, se pes zanj ne zmeni. Čustveno dozori šele okoli tretjega leta starosti. Do tujcev je nezaupljiv. Otroke načeloma sprejema, vendar je potreben nadzor pri druženju z njimi. Ob neprimerni vzgoji je lahko agresiven, nervozen in plašen, navihan, trmast ter dominanten. Za Dobermana pravijo, da je »kavč pes«, kar pomeni, da pasma ni primerna za bivanje zunaj, saj ga njegova dlaka čisto nič ne ščiti pred vremenom, zraven pa je to pasma, ki je zelo navezana na lastnika in želi biti neprestano v njegovi bližini, zato če ga zapremo v pesjak lahko povzročimo agresivno vedenje psa. V primeru, da biva zunaj, mora biti pesjak velik in dobro izoliran, saj zaradi kratke dlake slabo prenaša mraz. Sprehodi ne smejo biti predolgi, bolje dati več poudarka na psihični zaposlitvi. Primeren je za lastnika, ki ima izkušnje. V primeru težav pri vzgoji, se je primerno posvetovati s strokovnjaki.

Zdravje pasme

Pasma ima kar precej težav z zdravjem, zato je priporočljivo, da se psa kupi v preverjeni psarni za to pasmo.

Možne zdravstvene težave pasme:

– dilatacijska miokardiopatija: preprosto povedano, težave z ožiljem, ki privedejo do možganske kapi.

– Willebrandova bolezen: pomanjkanje faktorja za strjevanje krvi (podobno hemofiliji pri ljudeh). Obstaja lažja in težja oblika te bolezni in je najpogosteje dedno pogojeno pri nekaterih pasmah psov. Simpotmi: krvavitev iz nosu, dlesni ali nožnice, kri v blatu ali urinu, modrice kože, daljša krvavitev po operaciji ali travmi, slabokrvnost pri dolgotrajnih krvavitvah. Zdravljenje: transfuzija krvi ali plazme, reden nadzor.

– Wobblerjev sindrom: značilen je za velike pasme psov. To je spremenjena oblika vretenc, ki se sčasoma začnejo sesedati. Značilni znaki: pijana hoja (zadnjih nog), klecanje prvih nog, bolečine v vratu. Terapija: zdravila proti bolečina, strogo mirovanje, oprsnica.

– razne oblike raka, kar ni gensko pogojeno.