NEAPELJSKI MASTIF (Neapolitan Mastiff)

FCI 2

Pasma NEAPELJSKI MASTIF –>

 

NEAPELJSKI MASTIF

(Mastino Napoletano – Neapolitan Mastiff)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.1 Mastifi
št. FCI standarda: 197

Velikost: – samec meri od 70 do 75 cm
– samica meri od 65 cm do 70 cm
Teža: od 50 kg naprej
Življenjska doba: od 8 do 10 let

 

Zgodovina pasme

Neapeljski mastif spada med potomce velikih rimskih molosov. Prvi znan zapis je iz 1. stoletja. V družbi rimskih legij so se razširili po vsej Evropi. Prilagojen je bil za bivanje v kmečkem okolju, nevarne borbe z divjimi živalmi v amfiteatrih in lov. Kasneje so ga uporabljali za zaščito posestev in kot varuhe tudi mafijci. Napoletano, kot ga tudi imenujejo, se je razvil na območju Neaplja v Italiji. Po 2. svetovni vojni je skorajda izumrl. Na novo se je vzreja pričela leta 1947. Današnji mastif je nastal iz križanja dveh tipov mastifa. Standard je bil potrjen leta 1965. Današnji napoletano je v primerjavi s svojimi predniki izgubil precej pri okretnosti in temperamentnosti. Še vedno velja za zelo pogumnega in sigurnega v svojo moč, saj se ne ustraši niti spopada z medvedom, bivolom, volkom, psom – celo s človekom. Nikoli ne napada brez razloga in zahrbtno, temveč vedno direktno in brez oklevanja. V sedanjem času ga največkrat zasledimo kot družinskega psa.

 

Opis pasme

Njegov izgled je veličasten, saj je velik in močan. Na glavi ima bogate gube, ki jih ustvarja prostoviseča koža, na vratu pa ima bogato podgrlino. Dlaka je kratka, gosta in nežna. Barva dlake je lahko: siva, kovinsko siva, črna, peščena – vse barve se lahko med seboj prelivajo. Nega obsega redno krtačenje, občasno kopanje, še bolj je priporočljivo brisanje z mokro kožo.

 

Karakter pasme

Po naravi je Neapeljski mastif zaščitniški, dober in hud čuvaj svoje lastnine, stabilen, ni agresiven brez razloga, ima visok prag bolečine in razdražljivosti, zelo vdan gospodarju, ponosen, močan, prijazen, bliskovito izvaja ukaze, neustrašen, povprečno učljiv, živahen zunaj, v prostoru zelo miren in večino časa spi. Negativne lastnosti so lahko: napadalnost, posesivnost, trma, smrčanje, slinjenje. Lastniku je neizmerno vdan, do otrok prijazen. Majhne pse sprejema, njegova sila pa eksplodira, kadar je izzvan. Poudariti je potrebno, da je njegovo obnašanje pogojeno z vplivom okolja, vzgoje in genskih značilnosti. Potrebuje lastnika, ki je čustveno stabilen, odločen, sproščen, dosleden, avtoritativen in ima izkušnje s psi in dovolj časa. Vzgoja se prične od prvega dne. Najprimernejše okolje zanj je hiša z vrtom, vendar naj ne bo v pesjaku. Primernejše je prebivanje v stanovanju, saj hoče biti v družbi družine.

 

Zdravje pasme

Možne težave z zdravjem: displazija kolkov in težave z očmi.

MASTIF (Mastiff)

FCI 2

Pasma MASTIF –>

 

MASTIF

(Mastiff)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.1 Mastifi
št. FCI standarda: 264

Velikost: – samec meri najmanj 77 cm (idealno preko 81 cm)
– samica meri najmanj 72 cm (idealno nad 75 cm)
Teža: – samec od 65 do 85 kg (težak je lahko tudi 150 kg)
– samica od 55 do 75 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

 

Zgodovina pasme

Domovina pasme Mastif je južni del Pirenejev v Španiji. Izvira iz Starega veka, kot samostojno pasmo so jo priznali šele v drugi polovici 19. stoletja. V davnini so ga uporabljali za čuvanje ovac, saj je zelo odporen na različne vremenske vplive in se ne ustraši niti volkov. V današnjem času je prisoten kot spremljevalec, čuvaj, lovski, obrambni in vlečni pes.

 

Opis pasme

Po izgledu je Mastif močan, čvrst, mišičast pes s trdnim okostjem. Dlaka je dolga, gosta in ne povsem gladka. Barve je večinoma bele z lisami črne, sive, rjave ali rumene barve in izrazito obrazno masko. Nega obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.

 

Karakter pasme

Po naravi je Mastif dostojanstven,samozavesten, pogumen, odločen, umirjen, idealen čuvaj, vreden zaupanja, inteligenten,učljiv. Možne negativne lastnosti, pogojene predvsem z neprimerno vzgojo: agresivnost, trma, neodločnost. Lastniku in družinskim članom je zelo vdan in navezan nanje. Do otrok je zelo zaščitniški, nežen, plemenit in dober varuh. Neznane ljudi in živali sprejme, če jih sprejme njegov lastnik. Napadalen je samo do tistih, ki so agresivni do njegove družine. Na svoj teritorij opozarja z globokim, prodornim glasom. Primerno okolje za njegovo prebivanje je hiša z vrtom, za bivanje v stanovanju ni primeren. Potrebuje veliko stika z ljudmi, sicer postane nezainteresiran in frustriran. Kadar živi v skupnosti z drugim psom, povzame njegove navade in s tem izgubi značilnosti svoje pasme. Primeren je za vsakogar, ki ne išče hiperaktivnega psa, tudi za starejše ljudi in otroke. Njegova vzgoja mora potekati na nežen način.

 

Zdravje pasme

Možni zdravstveni problemi: nagnjenost k debelosti.

MAROŠKI PASTIRSKI PES – ATLAŠKI OVČAR “AIDI” (Atlas Shepherd Dog)

FCI 2

Pasma MAROŠKI PASTIRSKI PES – ATLAŠKI OVČAR “AIDI” –>

 

MAROŠKI PASTIRSKI PES – ATLAŠKI OVČAR “AIDI”

(Chien de l’Atlas “Addi” – Atlas Shepherd Dog)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.2 Gorski tip psov
št. FCI standarda: 147

Velikost: od 52 do 62 cm
Teža: – samec od 60 do 80 kg
– samica od 40 do 60 kg
Življenjska doba: okoli 10 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Maroko in spada med izredno redke in stare pasme. Prisoten je bil že v pradavnini v goratih predelih Severne Afrike in Atlasa. Po nekaterih podatkih je sorodnik nomadskih pastirskih psov. Uporabljajo ga pastirji – nomadi za čuvanje šotorov in posesti, ovac in koz pred divjimi živalmi. Primeren je tudi kot spremljevalec. Pasma ni številčna.

 

Opis pasme

Maroški pastirski pes “Aidi” je po videzu je čvrst, krepak in mišičast, toda zelo okreten in prijaznega izgleda. Dlaka je močna, groba in ostra, dolga okoli 6 cm, razen na predelu uhljev in obraza, kjer mora biti kratka in fina. Predvsem pri samcih je po vratu prisotna griva. Dlaka služi tudi kot zaščita pred napadalci. Barva dlake obsega bogat spekter: rumena (od bledo peščene do rdeče, lahko progasta s črnimi progami), rjava (od drap do temno rjave), črna. Pri vseh variantah so dovoljene bele lise (posamezne ali večji predeli). Barve: harlekin, isabella in modra niso dovoljene. Nega obsega redno krtačenje.

 

Karakter pasme

Po naravi je Maroški pastirski pes “Aidi” zanesljiv, ubogljiv, ljubeč, dober čuvaj, dober strateg, pogumen, zvest, zaščitniški, vdan, ubogljiv. Možni vedenjski problemi: agresivnost. Na lastnika je zelo navezan, v odnosu do otrok je potrebna previdnost, saj ni njihov ljubitelj. Do domačih živali je odnos dober, vse ostale mu pomenijo plen, ki ga mora preganjati. Do tujcev je zadržan, vzvišen in ponosen, toda ne agresiven. Primerno okolje za bivanje je velik ograjen prostor s pesjakom, po možnosti na podeželju, saj dobro prenaša različne vremenske razmere. Bivanju v stanovanju se težko prilagodi. Dnevno potrebuje vsaj 2 uri gibanja. Ob pravilni vzgoji je lahko tudi družinski pes. Lastnik psa te pasme mora biti dosleden pri vzgoji ter predvsem dovolj avtoritativen, saj bo v nasprotnem primeru pes hitro prevzel alfa vlogo.

 

Zdravje pasme

Posebni zdravstveni problemi pri tej pasmi niso zabeleženi.

MAJORŠKI BULDOG (Perro dogo mallorquin – Ca de Bou – Majorca Mastiff)

FCI 2

Pasma MAJORŠKI BULDOG –>

 

MAJORŠKI BULDOG

(Perro dogo mallorquin – Ca de Bou – Majorca Mastiff)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.1 Mastifi
št. FCI standarda: 149

Velikost: – samec meri od 55 do 58 cm
– samica meri od 52 do 55 cm
Teža: – samec od 35 do 38 kg
– samica od 30 do 34 kg
Življenjska doba: do 12 let

 

Zgodovina pasme

Izvor pasme Majorški buldog ni povsem jasen, saj obstaja več teorij. Po eni izmed njih naj bi izvirala z Mallorce v Španiji, po drugi pa naj bi bile njene korenine še iz časa Feničanov. Nastala je s križanje med mastifi in avtohtonimi psi z otoka. Uporabljali so jo za boje z biki in za čuvanje živine. Uradni standard te pasme je bil potrjen leta 1964. S prepovedjo bojev, je pasma skoraj izumrla, njen vzpon pa se je ponovno pričel v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Večina rejcev te pasme je izven področja Balearskih otokov, saj se je v 90-ih letih prejšnjega stoletja močno razširila v Rusijo, na Poljsko in Japonsko. V današnjem času je njen izgled drugačen kot je bil prvoten. V sodobnem času je poznana kot čuvaj živine, premoženja in družinski pes.

 

Opis pasme

Telo je srednje veliko, čvrsto, dolgo, močno, trebuh pritegnjen, glava s široko lobanjo je velika in trda. Noge ima močne, rep je dolg, ušesa kratka in poležana nazaj. Dlaka je kratka in groba. Barva dlake je lahko rjav in črna, lahko ima proge, dovoljene so bele lise po prsnem košu (do 30 % celotne površine), ravno tako je dovoljena črna maska. Nega ni zahtevna, saj obsega tedensko krtačenje, redno čiščenje ušes in oči.

 

Karakter pasme

Po značaju je Majorški buldog miren, prilagodljiv, družaben, dominanten, nežen, inteligenten, poslušen, uravnotežen, neagresiven, obvladljiv (samice bolj od samcev), zvest, vdan, močan, okreten, dober čuvaj, pozoren na okolico. Ne laja pogosto. Zelo je vdan svojemu lastniku, do otrok pa zaščitniški. Do tujcev je nezaupljiv. Odnos do drugih psov ni najboljši oziroma jih raje ignorira. Primeren je za bivanje zunaj, saj se dobro prilagaja vremenskim spremembam. Bivanju v stanovanju se prilagodi, potrebno pa je dovolj gibanja na prostem.

 

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: displazija kolkov.

LEONBERŽAN (Leonberger)

FCI 2

Pasma LEONBERŽAN –>

 

LEONBERŽAN

(Leonberger)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.2 Gorski tip psov
št. FCI standarda: 145

Velikost: od 65 do 80 cm
Teža: od 50 do 80 kg
Življenjska doba: okoli 10 let

 

Zgodovina pasme

Pasma Leonberžan je doma v Leonbergu v Nemčiji. Leta 1846 jo je vzredil mestni svetnik Heinrich Essig, ko je križal bernardinca, landseerja in pirenejskega psa. Izpolnil je svojo željo in vzredil psa, ki je podoben levu. V tistem času so ga imeli za nesmiselno pasjo mešanico. V vojnem času so ga uporabljali kot reševalca iz vode, saj ima nepremočljiv kožuh in kožico med prsti. V današnjem času je poznan predvsem kot družinski pes.

 

Opis pasme

Po izgledu je Leonberžan velik, mišičast in eleganten pes. Dlaka je gosta, srednje dolga, ostra. Po vratu in prsih tvori levjo grivo. Barve, ki so zaželene: svetlo ali zlato rumena, ki sega do rdeče rjave s temno masko, peščena in srebrno siva. Bela barva ni dovoljena. Imajo črne smrčke in črno obrobljene oči, kar spominja na očala. Predstavniki te pasme so večinoma v dveh barvah: temno rjavi in svetlo rjavi z odtenki črne. Nega dlake je zelo zahtevna, predvsem ob menjavi dlake. Potrebno je pogosto česanje, po možnosti vsakodnevno. Redno je treba čistiti ušesa in krtačiti zobe. Pogosto kopanje ni priporočljivo.

 

Karakter pasme

Po naravi je Leonberžan samozavesten, nežen, vdan, dobrodušen, preudaren, živahen, dober in nepodkupljiv čuvaj, neagresiven, občasno trmast. Na gospodarja je zelo navezan. Otroke ima zelo rad, priporočljiv pa je nadzor pri igri, saj jih zaradi svoje teže lahko nehote poškoduje. Do tujcev je v začetku nezaupljiv. Zelo rad ima vodo in igro prinašanja predmetov. Potrebuje lastnika, ki uporablja dosledno in prijazno vzgojo, je aktiven, pozoren in ima na razpolago veliko prostega časa. Glede na trmo, ki je prisotna pri tej pasmi, je priporočljivo, da je tudi lastnik malo trmast. Ob preveliki strogosti in neprimernem odnosu, postane boječ, plašen ali celo napadalen. Najprimernejše bivalno okolje je velik ograjen vrt. Predolgo bivanje v pesjaku ga naredi nesrečnega, saj si želi čim več časa preživeti s svojim gospodarjem. Zaradi njegove velikosti bivanje v stanovanju ni najbolj primerno, čeprav se tudi temu prilagodi. Potrebuje dolge sprehode, ki mu dajejo dovolj svobode, da potroši svojo energijo.

 

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: nagnjenost k displaziji kolkov, zato se odsvetujejo dolgi sprehodi, ko so še mladički.

LANDSEER (“Landseer” Continental – European type)

FCI 2

Pasma LANDSEER –>

 

LANDSEER

(“Landseer” Continental – European type)

 

 

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.2 Gorski tip psov
št. FCI standarda: 226

Velikost: – samec meri od 72 do 80 cm
– samica meri od 67 do 72 cm
Teža: – samec okoli 75 kg
– samica okoli 55 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let

 

Zgodovina pasme

Za njegovo domovino se šteje Anglija, kamor je okoli 17. stoletja prispel skupaj z ribiči iz Novofundlandije. Landseer je dobil ime po Siru Edwinu Landseerju, ki je leta 1820 predstavnika te pasme upodobil na veliki sliki. Pes je postal zelo priljubljen med plemstvom. Slovel je kot izreden reševalec ljudi iz vode, zato je kraljeva reševalna služba imenovala enega predstavnika psov za častnega člana. V sedanjem času je prisoten po vsej Severni in Srednji Evropi, v skandinavskih deželah ni preveč priljubljen. V sodobnem času je priznan kot dober spremljevalec in družinski pes.

 

Opis pasme

Po videzu je Landseer močan, skladno grajen in zelo okreten. Dlaka mora biti dolga, gosta, gladka in fina na otip. Dovoljena je rahlo valovita dlaka. Podlanka je gosta. Barva dlake je bela, po trupu ima črne lise nepravilne oblike. Vrat, prsi, trebuh, okončine in rep morajo biti beli, glava črna. Na čelu je bela črta, smrček je bel. Nega ni posebej zahtevna, saj zadošča tedensko krtačenje in občasno kopanje. Dlaka nima vonja.

 

Karakter pasme

Po naravi je Landseer zelo odprt, prijazen, igriv (predvsem v vodi), uravnotežen, prijateljski. Na svojo družino je zelo navezan in zaščitniški do nje, čeprav lastnosti čuvaja pri njem niso izrazite. Še posebej ima rad otroke. V odnosu do drugih živali je prijazen, če je tako vzgojen od vsega začetka. Primerno bivalno okolje je tako na prostem, kot v hiši. Potrebuje dnevne sprehode.

 

 

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: displazija kolkov, dedna bolezen srca (sub-aortna stenoza), nagnjenost k debelosti.