KELPIE

(Australian Kelpie oz. Kelpie – Kelpie v direktnem prevodu pomeni vodnega duha v konjski podobi)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 293

Velikost: – samec meri od 46 do 51 cm
– samica meri od 43 do 48 cm
Teža: od 16 do 22 kg
Življenjska doba: okoli 10 let

Zgodovina pasme

Domovina te mlade pasme je Avstralija. Vzrejen je bil iz Kratkodlakega škotskega ovčarja. Leta 1972 je samica te pasme, z imenom Kelpie, zmagala na nacionalni tekmi ovčarjev, zato so vse njene potomce poimenovali Kelpie. Uporabljajo ga za čuvanje ogromnih čred ovac, primeren je za čuvanje velikih (govedo, severni jeleni) in malih živali (drobnica, perutnina).

Opis pasme

Kelpie spada med srednje velike pasme. Njegovo telo je mišičasto, z dobro razvitimi udi, močnim oprsjem in čvrstim zadnjim delom. Dlaka je trda, kratka, ravna, s podlanko. Barva dlake je črna ali rdeča z ožigi ali brez, čokoladna, modra. Nega dlake ni zahtevna.

Karakter pasme

Po naravi je Kelpie zagnan, uravnovešen, neizmerno delaven, samostojen in temperamenten. Potrebuje dosledno vzgojo in veliko količino zaposlitve ter aktivnosti. Priznava samo enega gospodarja, uboga pa tudi druge družinske člane. V nasprotnem primeru ni primeren za družinskega psa. V odnosu do otrok je prijazen, pozorni pa moramo biti, da se otroci ne ustrašijo njegove živahnosti. Do tujcev je v začetku nezaupljiv, kasneje igriv. Do ostalih živali načeloma ni napadalen, vseeno pa ne smemo pozabiti, da je po naravi čuvaj. Potrebuje veliko gibanja, zato potrebuje aktivnega lastnika, ki ima obenem izkušnje z vzgojo psov.

Zdravje pasme

Z zdravjem nima težav, dedne bolezni niso znane.

KATALONSKI OVČAR

(Gos d’Atura Catalá – Perro de pastor catalán – Catalan Sheepdog)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 87

Velikost: – samec meri od 45 do 50 cm
– samica meri od 43 do 48 cm
Teža: – samec od 20 do 27 kg
– samica dosega približno isto težo kot samec
Življenjska doba: od 12 do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina so Katalonski Pireneji. Razširil se je po celi Evropi, zlasti je prisoten v Kataloniji, Nemčiji, na Finskem in Švedskem. Uporabljali so ga predvsem za pastirskega čuvaja.

Opis pasme

Obstajata dve vrsti Katalonskih ovčarjev – dolgodlaki in kratkodlaki, ki se razlikujeta po dolžini dlake in repa. Kratkodlaki katalonski ovčar je postal že zelo redek. Pri dolgodlakem je dlaka dolga, ravna ali rahlo valovita, na nekaterih mestih svilnata. Barva dlake je temno srnja ali kostanjeva po nogah in šapah; po telesu je lahko črna in bela, črna in rjava ali rumenorjava. Sive in bele lise niso dovoljene.

Karakter pasme

Po naravi je Katalonski ovčar ostal klasičen pastirski pes, saj je ves čas na preži. Je pameten, poslušen, dojemljiv za učenje in potrpežljiv z otrok. Slovi kot dober družinski pes, ki ima zelo razvit čut za prepoznavanje negativnih ljudi. Osebe, katerim pripada, je pripravljen braniti za vsako ceno. Pri učenju dosega dobre rezultate.Potrebuje veliko gibanja v naravi. Primeren je za stanovanje, vendar je bolje, če živi na prostem. Vremenske razmere mu ne predstavljajo težav.

Zdravje pasme

Zdravje te pasme je dobro, nagnjeni so le k displaziji kolka.

JUŽNORUSKI OVČAR

(Ioujnorousskaďa Ovtcharka – South Russian Shepherd Dog)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 326

Velikost: – samec najmanj 65 cm
– samica najmanj 62 cm
Teža: ni posebej opredeljena
Življenjska doba: do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Ukrajina. Jožnoruski ovčar je verjetno nastal s križanjem Kavkaškega ovčarja in Ruskega ovčarja, ko so se velike črede ovac selile z enega področja na drugo. Druga teorija se bolj nagiba k temu, da je nastal s križanjem Kavkaškega ovčarja in Madžarskega Komondorja. V času ruske revolucije je skoraj izumrl. Pasma je bila prvič omenjena leta 1930, v knjigi pa opisana leta 1960. Največ so ga uporabljali kot čuvaja živine in ozemlja. Po nekaterih podatkih so ga v bivši Sovjetski zvezi uporabljali v vojaške namene in kot pomočnika paznikov. V zahodni Evropi je zelo malo predstavnikov te pasme, še največ na Nizozemskem.

Opis pasme

Njegovo telo je močno in nadpovprečno veliko, mišičasto, konstrukcija je masivna.Njegova dlaka je dolga od 10 do 15 cm, groba, rahlo valovita, gosta, podlanka je bogata. Prilagodi se lahko različnim vremenskim razmeram. Barva dlake je ponavadi bela, lahko tu rumena, sivkasta, barve slame.

Karakter pasme

Po naravi je Južnoruski ovčar zelo aktiven, oster, bojevit, uravnotežen, živahen, močan in delaven, samostojen, samozavesten in vztrajen. Velikokrat je dominanten in nagnjen k aktivni obrambi, lahko tudi plašen in razdražljiv. Samice so navadno bolj strpne. Lastniku je zelo zvest, ravno tako je prijazen do družinskih članov. Priznava samo enega gospodarja in če ta vloga ni povsem določena, lahko postane agresiven. Njegova vzgoja mora biti dosledna, brez prisile. Potrebuje veliko prostora za gibanje, pesjak in veriga nista priporočljiva. Do tujcev je nezaupljiv.

HRVAŠKI OVČAR

(Hrvatski Ovcar – Croatian Sheepdog)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 277

Velikost: od 40 do 50 cm
Teža: od 15 do 20 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je ravninski predel Slavonije na Hrvaškem. Njegov videz se od 14. Stoletja dalje ni bistveno spremenil.

Opis pasme

Po izgledu je Hrvaški ovčar srednje velik pes z gosto, dolgo (do 14 cm) in kodrasto dlako. Barva dlake mora biti črna. Ne zahteva posebne nege, samo občasno česanje. Poskrbeti je potrebno, da se mu ne sprime dlaka za ušesi in zadnjih nogah. Kopanje ni priporočljivo, saj dlaka postane premehka.

Karakter pasme

Po značaju je Hrvaški ovčar živahen, dinamičen, družaben, prilagodljiv, inteligenten, učljiv, pozoren, skromen, deloven pes. Ves čas je pripravljen, da izpolni ukaz lastnika, kateremu je zelo vdan. Ima izrazit občutek, da že vnaprej predvidi želje svojega gospodarja. Najbolj zadovoljen je, kadar je v krogu družinskih članov. Do otrok je nežen, pazljiv in toleranten. V odnosu do drugih živali je dominanten in zaščitniški, redko se podredi. Tuje ljudi sprejema, vedno pa je na preži. Ni napadalen, v primeru, da ugrizne, to stori močno in boleče. Ugrizne rane so majhne, vendar obsežne, saj grize hitro – kot šivalni stroj. Pri napadu je nepopustljiv.

Zdravje pasme

Posebne težave z zdravjem niso izražene.

Primeren skrbnik

Primeren skrbnik: lastniki velikih zemljišč, živinorejci, aktivni ljudje. Vzgoja mora biti primerna in zgodnja, sicer se razvije prekomerno lajanje in napadalnost.

FLANDRIJSKI GOVEDAR

(Bouvier des Flandres – Vlaamse koehond – Flanders Cattle Dog)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 2: Pastirski psi
št. FCI standarda: 191

Velikost: – samec meri od 64 do 68 cm
– samica meri od 60 do 64 cm
Teža: od 35 do 50 kg
Življenjska doba: od 13 do 15 let

Zgodovina pasme

Flandrijski govedar izvira z jugozahodne Flandrije, pokrajine na severu Francije. Vzgojen je bil za čuvaja goveda in delovnega psa. Že od vsega začetka je bil to velik, močan pes, čvrste postave, poraščen z grobo dlako, temne barve. V lasti so ga imeli predvsem govedorejci, kmetje in mesarji. Prvi standard za to pasmo je bil sprejet šele leta 1912. V času druge svetovne vojne je skoraj izumrl, saj jih je preživelo zelo malo. V sedanjem času ga uporabljajo kot policijskega psa, spremljevalca slepih in družabnika.

Opis pasme

Njegovo telo je kratko, čokato in močno. Značilna je velika glava, z močno brado in brčicami. Izgled ni nič posebnega, vseeno pa je simpatičen. Dlaka je dolga. Ne potrebuje posebne nege, redno krtačenje in po potrebi trimanje, lahko tudi striženje, ni pa nujno. (trimanje pomeni odstranjevanje odmrle dlake s posebnimi škarjicami). Trimanje je nujno opraviti v za to usposobljenih salonih, saj lahko pri neprofesionalni obravnavi pride do poškodbe kože. Dlake mu skoraj ne odpadajo. Barva dlake je črna ali siva.

Karakter pasme

Po naravi je Flandrijski govedar bistroumen, odločen, delaven, aktiven, dober čuvaj, izredno nadarjen za učenje, torej vsestransko uporaben. Ima izvrsten spomin. Zelo ceni svojega lastnika in ostale družinske člane. Do otrok je prijazen, vendar ga moramo nadzorovati pri igri z njimi, saj je velik ter vnet za igro in lahko nevede poškoduje otroka. Do tujcev je zelo zadržan in skrbno varuje svoj teritorij. Zelo malo laja. Ob primernem šolanju se dobro razume z drugimi živalmi, če ne kažejo agresije. Potrebuje veliko gibanja, zato potrebuje aktivnega lastnika. Pri vzgoji, ki je priporočljiva od starosti dveh mesecev dalje, mora lastnik pokazati svojo vodilno vlogo, saj sicer postane pes zelo dominanten in svojeglav. Nuditi mu moramo veliko pozornosti in časa. Primeren je za bivanje v stanovanju, lahko tudi zunaj v ograjenem vrtu.

Zdravje pasme

Posebne zdravstvene težave niso znane.

DOLGODLAKI ŠKOTSKI OVČAR

(Collie Rough)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 156

Velikost: – samec meri od 56 do 61 cm
– samica meri od 51 do 56 cm
Teža: – samec od 20 do 28 kg
– samica od 17 do 25 kg
Življenjska doba: od 10 do 15 let

Zgodovina pasme

Dolgodlaki škotski ovčar izvira iz Škotskega višavja. Prvotno so ga uporabljali kot ovčarja. Dobro se je izkazal ne glede na zahtevnost terena in vremena. Glede na to, da ni bil potreben kot obrambni pes, se je razvil v hitrega, krhkega psa z dolgo in gosto dlako, ki ga je varovala pred vremenskimi vplivi. Današnji primerki se močno razlikujejo od svojih prednikov. Pasma se je razvijala s križanjem z ruskim hrtom, irskim setrom in verjetno še s kakšno drugo pasmo. Imajo gostejšo in daljšo dlako, so večji in elegantnejši kot njihovi predniki. Popularnost jim je povečala tudi kraljica Viktorija, saj so ji bili najljubši psi.

Opis pasme

Dlaka je dolga, s trdo krovno dlako in mehko podlanko. Glede na barvo obstajajo tri vrste: rjavi (od zlate do temno mahagoni), tribarvni (črn plašč z rjavimi lisami, na prehodu med črno in belo barvo) in blue merle (modro marorirana: srebrno modra z nepravilnimi črnimi lisami). Pri vseh so zaželene colli oznake: bel ovratnik, bele tace in bela konica repa. Pojavljajo se tudi beli psi, kar se zgodi takrat, ko imata oba starša veliko collie oznak. Njihova značilnost so tudi prepognjena ušesa: zgornja tretjina je prepognjena naprej in stoji vodoravno. Imajo srednje velike oči, mandljeve oblike. Nega ni preveč zahtevna, dovolj je krtačenje nekajkrat mesečno, pogosteje razčesavanje vozlov, ki se naredijo pod komolci in za ušesi. Striženje ni potrebno, kopanje pa zadostuje do dvakrat letno, saj sicer izgubi naravni zaščitni sloj in postane zato občutljiv.

Karakter pasme

Po naravi je Dolgodlaki škotski ovčar inteligenten, prijazen, vdan, rad ima vse pod kontrolo, zaščitniški, ljubeč, navezan na lastnike, ob primernem pristopu zelo učljiv, radoveden, živahen zunaj in miren v zaprtem prostoru, nežen, občutljiv na neprijaznost in prisilo. Ima nenavadno navado, da rad ščipa v pete. To mu je verjetno ostalo v genih, saj so njegovi predniki ovce zganjali skupaj tako, da so jih ščipali v noge. Zelo se boji pokanja (petarde, grom). S temi zvoki se hitreje sprijazni, če ga ne tolažimo, temveč mu damo vedeti, da ni to nič posebnega. Pri vzgoji, ki se mora pričeti od prvega dne, potrebujemo potrpežljivost, doslednost in nobene prisile. Kadar je primerno vzgojen, je zelo prijazen in potrpežljiv do otrok (kadar so grobi, se umakne) in tudi do ostalih živali. Potrebuje razgibane sprehode. Slovi kot dober čuvaji, na nevarnost pa opozarja z glasnim lajanjem. Zelo je primeren za šolanje v raznih disciplinah.

Zdravje pasme

Ni preveč podvržen boleznim, nekatere težave pa so vseeno lahko prisotne, npr. displazija kolkov in komolcev (ni pogosto), bolezni oči (pogosteje), pri blue merle gluhost (ni pogosto). V zadnjem času se pojavlja več alergij.