MUDI

(Mudi)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 238

Velikost: – samec meri od 41 do 47 cm
– samica meri od 38 do 44 cm
Teža: – samec od 11 do 13 kg
– samica od 8 do 11 kg
Življenjska doba: do 14 let

Zgodovina pasme

Pasma se je razvila naravno v obdobju od konca 19. do začetka 20. stoletja na področju Madžarske. Obsega veliko podobnosti s pikardijskim ovčarjem. Pastirji so ga radi uporabljali zaradi njegove opaznosti med ovcami (črna barva). V današnjem času si vzreditelji prizadevajo ohraniti pasmo, ki je tik pred izumrtjem. Uporabljajo ga za reševanje ponesrečencev.

Opis pasme

Mudi ima gosto, kratko, bujno in nepremočljivo dlako s podlanko. Barve dlake: črna, redko bela, rjava, pepelnato siva, modro marmorirana (blue merle), krem, črna s sivimi lisami ali črna z belimi lisami. Ne potrebuje posebne nege, razen rednega krtačenja.

Karakter pasme

Po naravi je Mudi močan in pogumen, dober lovec (miši, podgane), odličen čuvaj, blagega značaja, navezan na gospodarja in družinske člane ter zelo učljiv. Primeren je za bivanje v stanovanju, potrebuje pa redne in pogoste sprehode.

Zdravje pasme

Z zdravjem nima posebnih težav.

MAREMSKO ABRUŠKI OVČAR

(Cane da pastore Maremmano – Abruzzese / Maremma and Abruzzes Sheepdog)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 201

Velikost: – samec od 65 cm do 73 cm
– samica od 60 do 68 cm
Teža: – samec od 35 do 45 kg
– samica od 30 do 40 kg
Življenjska doba: do 15 let

Zgodovina pasme

Pasma Maremsko abruški ovčar izhaja iz dveh področij: Maremmano (Toskana) in osrednji del Apeninov. V Italiji zanj ni bilo posebnega zanimanja, zato dolgo časa ni bil priznan kot pasemski pes. Šele po 2. svetovni vojni so v Londonu ustanovili društvo ljubiteljev psov te pasme. V Italiji so celo nastali spori, ker so želeli priznanje standarda za Abruškega ovčarja z enakimi značilnostmi kot jih ima Maremski. Spor so rešili leta 1958 s priznanjem pasme pod enim imenom.

Opis pasme

Dlaka je gosta, dolga, priležna, ostra, na nogah in repu pa valovita. Barva dlake je bela, dovoljeni so odtenki slonokoščene, limonine in bledo oranžne barve. Ne potrebuje posebne nega, razen rednega krtačenja. Kopanje ni priporočljivo. Kadar je nujno potrebno, belino dlake ohranjamo s sredstvi za suho čiščenje dlake.

Karakter pasme

Po naravi je Maremsko abruški ovčar miren, preudaren, zelo tih, zadržan do tujcev, izvrsten čuvaj, obvladan, zelo prijazen do otrok, ki jih skrbno varuje. Ni pa primeren za družine z majhnimi otroki. Potrebuje odločnega gospodarja, ne mara pa prisile, strogosti in surove vzgoje. Nujna je dobra socializacija od prvega dne. Svoj teritorij in lastnike skrbno varuje. Potrebuje veliko prostora, mraz ga ne moti, za stanovanje ni primeren tako, da preostane samo življenje na prostem. Ni primeren za lastnika, ki nima izkušenj, saj je njegov značaj zelo specifičen.

MALLORQUIN – MALORŠKI OVČAR

(Ca de Bestiar – Perro de pastor mallorquín – Majorca Shepherd Dog)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 321

Velikost: – samec meri od 66 do 75 cm
– samica meri od 62 do 70 cm
Teža: – samec od 35 do 40 kg
– samica od 35 do 40 kg
Življenjska doba: od 10 do 13 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina so Balearski otoki. V prevodu pomeni njegovo ime »govedo«, iz česar izhaja, da je kmečki delovni pes, ki čuva črede. Uporabljali so ga tudi pri lovu. Njegov izvor ni dokumentiran. Obstajajo različne teorije, ena od njih je, da izvira iz križanja mastifa oziroma volčjega psa. Njegova priljubljenost je bila razširjena do okoli leta 1930. Po tem času se je priljubljenost zmanjšala in nekaj časa je kazalo, da bo pasma izumrla. Po 2. svetovni vojni se je razširil v Evropo in v Južno Ameriko. Koncem šestdesetih in v začetku osemdesetih je bil uradno priznan. Medtem ko je predstavnikov kratkodlake pasme dovolj, je število dolgodlakih še vedno majhno. Žal ga uporabljajo tudi pri ilegalnih dvobojih psov.

Opis pasme

Oblika njegovega telesa je krepka. Dlaka je kratka, tesno prilegajoča, podlanka je tanka. Dolgodlaka varianta ima dlako po hrbtu dolgo več kot 7 cm in rahlo valovito. Dovoljena barva je črna v različnih odtenkih, bela je lahko prisotna na prsih, tanka linija na vratu ter na tacah. Kljub bogati dlaki črne barve, dobro prenaša vročino, ravno tako tudi mraz.

Karakter pasme

Po značaju je Mallorquin zvest, delaven, posesiven do lastnika, družine in svojega teritorija. Močna je izražena njegova želja po varovanju. Odnos do tujcev in ostalih živali ni preveč dober. Vzgojo je potrebno začeti od prvega dne, saj drugače postane zelo dominanten in neubogljiv. Pri treningu ne prenese kazni. Nekateri strokovnjaki so mnenja, da ni primeren za družinskega psa, še manj za družine z otroki, saj je nagnjen k agresivnosti. Spet drugi vaditelji so mnenja, da je s primerno in dosledno vzgojo možno vzgojiti to pasmo tako, da je njen odnos dober. Potrebuje zelo veliko prostora za gibanje. Možno ga je navaditi na stanovanje, vendar so potrebni dolgi, intenzivni sprehodi.

KUVASZ

(Kuvasz)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 54

Velikost: – samec meri od 70 do 76 cm
– samica meri od 65 do 70 cm
Teža: – samec od 45 do 52 kg
– samica od 35 do 40 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegovo poreklo ima Madžarske korenine. Kuvas je bil omenjen že v starih madžarskih listinah. V starih časih je bil poznan kot čuvaj živine, lovci pa so ga uporabljali tudi pri lovu na volkove in merjasce. V sedanjem času slovi kot hišni pes.

Opis pasme

Kuvasz je po obliki krepak in eleganten pes. Glava je skladna s telesom, oči so temne barve. Dlaka je na otip volnata, srednje dolga, močna in valovita. Podlanka je tanka. Barva dlake je obvezno bela. Rep je pobešen in rahlo usločen navzgor. Nega ni zahtevna, potrebno je občasno krtačenje in kopanje.

Karakter pasme

Po naravi je Kuvasz pogumen, zelo učljiv, zvest gospodarju in družini. Do tujcev je nezaupljiv, poleg tega je večkrat prisotna agresivnost, ki se jo da z dosledno vzgojo omiliti oziroma odpraviti. Zaradi svoje narave je izvrsten pastir in čuvaj. Negativna lastnost je tudi, da je zelo zamerljiv, ne prenese krivice in jo ne pozabi. Uporabljajo ga tudi kot službene pse za obrambo in spremljanje slepih. Potrebuje veliko gibanja (dolgi sprehodi), saj je vzrejen za življenje na prostem. Ni primeren za življenje v stanovanju, niti v pesjaku ali na verigi, saj se počuti osamljenega. Najprimernejši je velik ograjen vrt.

Zdravje pasme

Zdravje te pasme ni najboljše, saj so nagnjeni k displaziji kolka in komolca ter zasukom želodca.

Pasma KRATKODLAKI ŠKOTSKI OVČAR –>

KRATKODLAKI ŠKOTSKI OVČAR

(Collie Smooth)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 296

Velikost: – samec meri od 56 do 61 cm
– samica meri od 51 do 56 cm
Teža: – samec okoli 34 kg
– samica doseže težo do 20 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let

Zgodovina pasme

Kratkodlaki škotski ovčar izvira iz Velike Britanije, Škotske. O njegovem izvoru je več teorij, ki nimajo potrebne znanstvene osnove. Še najbližje resnici je verjetno teorija, da so ga na Škotsko pripeljali Rimljani okoli 5. stoletja. Uporabljali so ga kot delovnega kmečkega psa. Njegova popularnost se je povečala z vladanjem kraljice Viktorije, ki je kupila nekaj teh psov za lastno psarno (leta 1860). Po tem času se je njegova vloga spremenila, saj so ga vzgajali za hišnega ljubljenčka in šport. Uporabljajo ga tudi za spremljevalca invalidnih oseb.

Opis pasme

Po videzu je Kratkodlaki škotski ovčar srednje visok, skladno grajen pes. Podoben je dolgodlakemu škotskemu ovčarju, z izjemo dolžine dlake. Dlaka je kratka, priležna in trda, podlanka je gosta in mehka. Okoli vratu in na zadnji strani stegen je daljša. Barva dlake je lahko: soboljevo bela, tribarvna (črno-rjava-bela), blue merle (pisana ali marmornata). Na predelu prsi, vratu, stopal in konice repa je dovoljena bela barva. Potrebno je zmerno krtačenje in kopanje samo v nujnih primerih.

Karakter pasme

Po značaju je Kratkodlaki škotski ovčar izredno inteligenten, družaben, spreten, živahen, ljubeč, zaščitniški, učljiv (brez prisile) ter dober čuvaj domačega okolja. Ni agresiven, vendar se odzove na hrup. Do domačih je prijateljski, do tujcev pa zadržan. Primeren je za ljubeče lastnike, družine z otroci in za začetnike. Potrebuje redno vadbo, ki mora biti strpna in brez kaznovanja. Do drugih živali ima dober odnos.

Zdravje pasme

Posebnih zdravstvenih težav ni zaznati, kljub temu pa se pojavljajo nekatere dedne bolezni: težave z očmi, nekatere oblike alergij, torzija želodca, epilepsija.

KOMONDOR

(Komondor)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 53

Velikost: od 65 do 90 cm
Teža: od 36 do 61 kg
Življenjska doba: do 12 let

Zgodovina pasme

Njegov izvor ni popolnoma jasen, veliko dejstev pa kaže na to, da izvira iz Rusije, od koder je ob preseljevanju ljudstev, prišel na Madžarsko. Po nekaterih predvidevanjih je bil Komondor spremljevalec plemena Hun. Njegovo ime je bilo prvič omenjeno leta 1544. V preteklosti ga niso križali z drugimi pasmami, zato je ohranil prvotni videz. Na Madžarskem so ga več kot tisoč let uporabljajo za čuvaja drobnice in ostale živine. Slovi kot dober čuvaj in se postavi v bran tudi proti volku in medvedu. Danes se uporablja predvsem kot pastirski pes, spremljevalec in predvsem družinski pes.

Opis pasme

Njegovo telo je mogočno in kaže izjemno moč. Značilnost te pasme je bel kožuh z dolgo klobučevinasto, vozlasto in razmršeno dlako. V šali jo nekateri primerjajo z dread locksi oziroma »špago«. Ima gosto in volnato podlanko, ki se sprime, s prav tako gosto krovno dlako – zato tudi nastanejo vozli. Njegova glava je mogočna in široka, gobec pa je precej tope oblike. Oči so vedno temno rjave, uhlji spuščeni, bogat rep povešen, z zgoraj zavihano konico. Nega je zahtevna in zamudna. Kadar živi v stanovanju, ga lahko postrižemo, s tem pa izgubi najpomembnejšo značilnost.

Karakter pasme

Po naravi Komondor slovi kot miren, pogumen, vztrajen, precej svojeglav in močno navezan na gospodarja. Do tujcev je nezaupljiv in ne dovoli poseganja v svoj teritorij. Pri njegovi vzgoji je potrebna vztrajnost in potrpežljivost. Potrebuje veliko prostora, zato je priporočljivo, da živi zunaj. Pred mrazom je s svojim kožuhom dobro zavarovan, mora pa čutiti, da pripada družini, zato se moramo veliko ukvarjati z njim.