PODHALANSKI PASTIRSKI PES

(Polski Owczarek Podhalanski – Tatra Shepherd Dog)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 252

Velikost: – samec meri od 65 do 70 cm
– samica meri od 60 do 65 cm
Teža: od 45 do 60 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Podhalanski pastirski pes izvira iz Poljske, kjer so ga uporabljali kot ovčarskega psa, psa čuvaja in hišnega psa.

Opis pasme

Dlaka je po glavi in prednjem delu šap kratka, ostalo telo je pokrito z dolgo, trdo in debelo dlako. Dovoljena je gladka ali kodrasta dlaka. Barva dlake je vedno bela in brez lis. Ne potrebuje posebne nege. Dlaka pa nima vonja.

Karakter pasme

Po naravi je Podhalanski pastirski pes miren, požrtvovalen, družaben, uravnotežen, pogumen, poslušen, inteligenten, zvest, pozoren, neodvisen, kljub temu pa izredno navezan na lastnika. Vzgoja mora biti dosledna in prijateljska, ker ne prenese prisile. Dobro se razume z otroci, drugimi psi in ostalimi živalmi. Vseeno je domače otroke potrebno opozoriti, da se v njegovi bližini ne smejo prerekati z drugimi otroci, ker bo to imel za napad in jih bo začel braniti. Njegovo življenjsko okolje je narava, zato ni primeren za bivanje v stanovanju. Poleg tega mu njegova gosta dlaka daje vso potrebno zaščito pred vremenom. Potrebuje veliko vsakodnevnega sprehajanja, še posebej je vesel iger z žogo.

Zdravje pasme

Z zdravjem nima posebnih težav.

PIRENEJSKI OVČAR – S KRATKO DLAKO NA OBRAZU

(Berger des Pyrénées ŕ face rase / Pyrenean Sheepdog – smooth faced)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 138

Velikost: – samec meri od 40 do 50 cm
– samica meri od 38 do 48 cm
Življenjska doba: do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je francoski del Pirenejev, kjer so ga vzredili za potrebe pastirjev. Uporabljajo ga predvsem kot ovčarja. V času I. svetovne vojne so ga uporabljali kot kurirja. Obstajata dve vrsti tega ovčarja: kratkodlaki in dolgodlaki, ki sta si različna le po gobcu. Kratkodlaki ovčar ima gobec daljši, bolj koničast in poraščen s kratko dlako.

Opis pasme

Pirenejski ovčar – s kratkodlako na obrazu je po obliki precej robusten. Dlaka je srednje dolga do dolga, dokaj trda in žimasta. Barva dlake: zlata, lahko tudi siva, črna ali bluemerle; prepovedana je bela, čokoladno rjava in redmerle. Nega ni preveč zahtevna, krtačimo ga dvakrat tedensko, kopanje ni priporočljivo in ga opravimo le ob izjemnih okoliščinah.

Karakter pasme

Po naravi je Pirenejski ovčar inteligenten, učljiv, energičen, hiter, hiperaktiven, vesten, vzdržljiv, odporen, oster, glasen, prebrisan, samostojen, trmast, ima izreden spomin, zna lenariti, rad se crklja in pestuje ter je vedno pripravljen za akcijo. Tako pestro vedenje je primerno za pašnike, sicer pa ga je potrebno čim bolj zaposliti in od malega socializirati, da ne postane preveč nediscipliniran. Pri učenju potrebuje doslednost, vztrajnost in vaditelja z veliko izkušnjami, sicer so rezultati slabi. Do tujcev je nezaupljiv. Zelo je občutljiv in izredno dobro zaznava razpoloženja in želje lastnika, na katerega je zelo navezan.

Zdravje pasme

Sodijo med najbolj zdrave pasme psov, kljub temu pa je prisotnih nekaj dednih bolezni: srčna napaka, epilepsija, kolaps sapnika.

PIRENEJSKI DOLGODLAKI OVČAR

(Berger des Pyrénées ŕ poil long / Long-haired Pyrenean Sheepdog)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 141

Velikost: – samec meri od 40 do 50 cm
– samica meri od 38 do 48 cm
Življenjska doba: do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je francoski del Pirenejev, kjer so ga vzredili za potrebe pastirjev. Uporabljajo ga predvsem kot ovčarja. V času I. svetovne vojne so ga uporabljali kot kurirja. Obstajata dve vrsti tega ovčarja: kratkodlaki in dolgodlaki, ki sta si različna le po gobcu. Kratkodlaki ovčar ima gobec daljši, bolj koničast in poraščen s kratko dlako.

Opis pasme

Pirenejski dolgodlaki ovčar je po obliki precej robusten. Dlaka je srednje dolga do dolga, dokaj trda in žimasta. Barva dlake: zlata, lahko tudi siva, črna ali bluemerle; prepovedana je bela, čokoladno rjava in redmerle. Nega ni preveč zahtevna, krtačimo ga dvakrat tedensko, kopanje ni priporočljivo in ga opravimo le ob izjemnih okoliščinah.

Karakter pasme

Po naravi je Pirenejski dolgodlaki ovčar inteligenten, učljiv, energičen, hiter, hiperaktiven, vesten, vzdržljiv, odporen, oster, glasen, prebrisan, samostojen, trmast, ima izreden spomin, zna lenariti, rad se crklja in pestuje ter je vedno pripravljen za akcijo. Tako pestro vedenje je primerno za pašnike, sicer pa ga je potrebno čim bolj zaposliti in od malega socializirati, da ne postane preveč nediscipliniran. Pri učenju potrebuje doslednost, vztrajnost in vaditelja z veliko izkušnjami, sicer so rezultati slabi. Do tujcev je nezaupljiv. Zelo je občutljiv in izredno dobro zaznava razpoloženja in želje lastnika, na katerega je zelo navezan.

Zdravje pasme

Sodijo med najbolj zdrave pasme psov, kljub temu pa je prisotnih nekaj dednih bolezni: srčna napaka, epilepsija, kolaps sapnika.

PIKARDIJSKI OVČAR

(Berger de Picardie – Berger Picard)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 176

Velikost: – samec meri od od 55 do 66 cm
– samica meri od 55 do 60 cm
Teža: – samec od 23 do 32 kg
– samica od 20 do 30 kg
Življenjska doba: do 14 let

Zgodovina pasme

Po znanih podatkih je Pikardijski ovčar najstarejša francoska pasma ovčarjev. Izhaja iz Francije, kamor naj bi prispel v 9. stoletju ob preseljevanju Frankov. Vzrejen naj bi bil s križanjem Nizozemskih in Belgijskih ovčarjev. Predstavnik te pasme je prvič nastopil na razstavi psov leta 1863, vendar ni doživel velike priljubljenosti. V preteklosti so ga v Franciji uporabljali predvsem kot kmečkega delovnega psa, kasneje pa se je izkazal v I. svetovni vojni, kar je imelo za posledico, da je njegova vrsta skoraj izumrla. Tudi v današnjem času spada med redke predstavnike (Nemčija cca 500 psov, Francija cca 3.500, ZDA in Kanada cca 300).

Opis pasme

Pikardijski ovčar spada med srednje velike pasme. Telo je zelo mišičasto, po dolžini večje od višine. Ima eleganten izgled, pokončna in visoko nastavljena ušesa. Dlaka je trda, srednje dolga s slabo podlanko. Barva dlake je rumeno rjava, s posameznimi manjšimi lisami. Nega dlake ni zahtevna, zadošča tedensko krtačenje, ne pogosto kopanje. Dlaka nima vonja.

Karakter pasme

Po naravi je Pikardijski ovčar inteligenten, živahen, energičen, deloven, zvest, občutljiv, samozavesten, učljiv, poslušen, prijazen do otrok, dober čuvaj in prijeten spremljevalec. Do tujcev je nezaupljiv. Potrebna je dobra socializacija od samega začetka, predvsem v prvih dveh letih njegovega življenja. Najbolj zadovoljen je, kadar ga zaposlimo, potrebuje pa tudi veliko gibanja. Kadar je osamljen, postane njegovo vedenje destruktivno, celo anksiozno. Nekateri predstavniki te vrste so izredno izbirčni pri jedi. Od gospodarja pričakuje veliko ljubezni in pozornosti. Pri učenju se potrudi, kadar je deležen pohvale. Primeren je za treninge različnih disciplin. Najprimernejše je, da živi zunaj, dobro pa se prilagodi tudi na življenje v stanovanju, kjer je zelo miren.

Zdravje pasme

Z zdravjem nima posebnih težav, prisotna je displazija kolkov in morebitne težave z očmi.

NIZOZEMSKI OVČAR

(Hollandse Herdershond – Dutch Shepherd Dog)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 223

Velikost: – samec meri od 57 do 62 cm
– samica meri od 55 do 60 cm
Teža: – samec do 28 kg
– samica do 23 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let

Zgodovina pasme

Pasma izvira iz Norveške, kjer so pastirji s križanjem različnih ovčarskih psov, želeli dobiti popolnega ovčarja za varstvo svojih čred. Danes je pasma poznana pod imenom Nizozemski ovčar. Uporabljali so ga za čuvaja ovac in lastnine. Konec 19. stoletja je pasma skoraj izumrla, saj so se zaradi industrializacije črede ovac močno zmanjšale. Leta 1898 so ljubitelji te pasme dosegli, da so ga priznali kot pasmo. Nizozemski ovčarji so še vedno delavni psi. V sedanjem času jih uporabljajo pri policiji, kot reševalne pse in še vedno tudi kot ovčarje.

Opis pasme

Obstajajo 3 vrste Nizozemskih ovčarjev, ki se razlikujejo po dlaki, kratkodlaki, dolgodlaki in resasti. Ne potrebujejo posebne nege, zadostuje tedensko krtačenje, razen ob menjavi dlake, takrat ga je potrebno krtačiti pogosteje. Resasta vrsta potrebje strokovno oskrbo vsaj dvakrat letno. Barva dlake: črna z zlatimi in/ali srebrnimi lisami, tigrasta; resasti so lahko tudi modro sivi. Občasno so prisotne bele lise na prsih.Po obliki je velik, srednje težak, mišičast in enakomerno raščen pes.

Karakter pasme

Po naravi je Nizozemski ovčar (Holandski ovčar) popolnoma predan lastniku in družini, pameten, živahen, samostojen, zanesljiv, močan, vzdržljiv, zelo učljiv, družaben in prijazen do otrok. Negativna lastnost je trmoglavost, poleg tega je zelo občutljiv in ne prenese prisile in prestrogega ravnanja zato potrebuje lastnika, ki ves čas nadgrajuje njegovo poslušnost. Potrebuje veliko ljubezni in gibanja. Zanj najprimernejše okolje je hiša z ograjenji vrtom.

NEMŠKI OVČAR

(Deutscher Schäferhund – German Shepherd Dog)

1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 166

Velikost: – samec meri od 60 do 65 cm
– samica meri od 55 do 60 cm
Teža: – samec od 30 do 40 kg
– samica od 22 do 32 kg
Življenjska doba: od 10 do 14 let

Zgodovina pasme

Nemški ovčar izvira iz Nemčije, prvi podatki o njem so znani že v 17. stoletju. Načrtna vzreja je evidentirana od leta 1880, leta 1899 pa je bil sprejet standard pasme, ki velja še danes. Sprva so ga uporabljali kot kmečkega psa za varovanje in zganjanje živine in obrambo kmetije. Svoje odlike je še nadgradil v času I. svetovne vojne, ko je opravljal delo reševalnega in vojaškega psa. Razširil se je po vsej Evropi, kasneje po vsem svetu. Po nekaterih podatkih jih je sedaj okoli 1,5 milijona.

Opis pasme

Nemški ovčar spada med značilne predstavnike lupidne pasme: ima spotegnjeno, močno in mišičasto telo. Dlaka je srednje dolga. Nega ni zahtevna, potrebno je redno krtačenje in kopanje vsaka dva meseca, če živi v stanovanju. Zanimivo je, da ima lahko tri različne vrste dlake: čisto kratko, srednje dolgo ali dolgo. Barvne kombinacije so številne: črna z rjavimi ožigi, črna s svetlo rumenimi ožigi, črna z rdeče rjavimi ožigi, čisto bel, čisto črn ali železno siv.

Karakter pasme

Po naravi je Nemški ovčar inteligenten, zvest, ubogljiv, vdan, poslušen, pogumen, čuječ, prizadeven, aktiven in izvrsten čuvaj. Zelo je dojemljiv za šolanje. Ob primerni vzgoji se razvije v uravnovešenega in zanesljivega spremljevalca. Največkrat se ga uporablja kot delovnega psa: reševanje, pes-terapevt, spremljevalec invalidnih, v vojski in policiji. Poznan je kot izredno zvest in prijazen družinski pes. Družba ljudi in drugih živali mu je dobrodošla. Do njega moramo biti zelo pozorni, kadar se družini pridruži nov družinski član ali ljubljenec, sicer postane ljubosumen. Pozornosti svojega gospodarja ne želi deliti. Potrebuje veliko gibanja, zato je najbolje, če ima na razpolago velik vrt, saj potrebuje veliko gibanja in zaposlitve. Ni primeren za lastnika, ki ne uživa v gibanju.