FCI 7
Pasma BURGOŠKI JEREBIČAR –>
BURGOŠKI JEREBIČAR
(Perdiguero de Burgos – Burgos Pointing Dog)
7. FCI skupina: Ptičarji
Sekcija 1: Kontinentalni ptičarji
– 1.1 Tipični kontinentalni ptičarji
št. FCI standarda: 90
Velikost: od 52 do 64 cm
Teža: od 22,5 do 32 kg
Življenjska doba: od 10 do 14 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Španija, pokrajina Burgos. Pasma Burgoški jerebičar je stara, saj obstaja že od leta 1500. Njegov prednik je verjetno stari španski Pointer. Uporabljali so ga za lov na jelene. Prilagojen je za lov na težko prehodnem terenu in v različnih vremenskih razmerah. V začetku 20. stoletja je bila pasma na robu izumrtja, vendar so jo z načrtno vzrejo uspeli ohraniti. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1982. V sedanjem času je predvsem prinašalec manjše divjadi (zajec, prepelice, jerebice) in družinski pes.
Opis pasme
Po obliki je Burgoški jerebičar srednje velik, mišičast, kvadraten, skladno grajen pes. Zaradi obilice kože deluje krepkejše. Dlaka je kratka, gladka in gosta. Barva dlake: osnovni sta bela in jetrna – marmorirano, sivkasto jetrna, jetrno pegasta. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno.
Karakter pasme
Po naravi je Burgoški jerebičar inteligenten, učljiv, vztrajen, hiter, dober lovec in sledilec, vzdržljiv, poslušen, ubogljiv, močan, uravnovešen, vodljiv, umirjen, samozavesten, vdan, zvest, dobro plava, pogumen. Ima močno izostren voh, potrpežljiv, prilagodljiv, plemenit. Na lastnika je zelo navezan, družinske člane ima rad. Otroke ima rad in je do njih zelo potrpežljiv. Do tujcev je zadržan. S primerno socializacijo dobro sprejema poznane živali, ostale mu pomenijo plen. Možne negativne lastnosti: destruktivno vedenje – povezano s preveliko osamljenostjo in premalo aktivnosti. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven, dosleden, odločen, prijazen, potrpežljiv, iznajdljiv, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za fizične aktivnosti in druženje. Primerno bivalno okolje je hiša z ograjenim vrtom na podeželju. Potrebuje veliko dnevnega gibanja, igre in zaposlitev.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.
FCI 7
Pasma BURBONEŠKI PTIČAR –>
BURBONEŠKI PTIČAR
(Braque du Bourbonnais – Bourbonnais Pointing Dog)
7. FCI skupina: Ptičarji
Sekcija 1: Kontinentalni ptičarji
– 1.1 Tipični kontinentalni ptičarji
št. FCI standarda: 179
Velikost: – samec meri od 51 do 57 cm
– samica meri od 48 do 55 cm
Teža: – samec od 18 do 25 kg
– samica od 16 do 22 kg
Življenjska doba: od 10 do 13 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Francija, pokrajina Burbone. Pasma Burboneški ptičar je stara, saj je poznana že od leta 1598. Uradni standard FCI je bil sprejet leta 1998. Uporabljali so ga za lov na prepelice. Pasma je v 70. letih 20. stoletja skoraj izumrla, načrtno vzrejo pa so jo uspeli ohraniti. Dobro je prilagojen za lov na zahtevnih terenih. V sedanjem času je lovski, športni in družinski pes.
Opis pasme
Po obliki je Burboneški ptičar srednje velik, močan, čvrst, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je kratka, fina in mehka, po hrbtu nekoliko daljša.
Barva dlake:
rumeno rjava z lisami (zelo ali rahlo pikasto): daje izgled barve breskovih cvetom (Peach Blossom)
kostanjevo rjava z lisami (močno do zmerno pikasto): lahko izgleda bledo vijolična
rumeno rjava z lisami (močno ali rahlo pikasto): lahko izgleda kot barva breskovih cvetov (Peach Blossom). Dovoljene so manjše lise na glavi, ki ne smejo obsegati oči.
Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno.
Karakter pasme
Po naravi je Burboneški ptičar inteligenten, dobro učljiv, vodljiv, prijeten, družaben, dober lovec in sledilec, prijazen, vdan, zvest, dober lovec, vztrajen, vzdržljiv, previden, pozoren na dogajanje v okolici, uravnovešen, sodelujoč, prilagodljiv, eleganten, doma miren, družaben. Čut za voh ima zelo razvit. Slabo prenaša osamljenost. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad. Domače živali dobro sprejema, ostale mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven, dosleden, odločen, prijazen, potrpežljiv, iznajdljiv, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za fizične aktivnosti in druženje. Primerno bivalno okolje je hiša z ograjenim vrtom na podeželju. Potrebuje veliko dnevnega gibanja, igre in zaposlitev.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava, lahko pa se pojavijo določene bolezenske težave: displazija kolkov, težave z očmi, stenoza srca, težave s pljuči.
FCI 7
Pasma BRETONSKI PTIČAR –>
BRETONSKI PTIČAR
(Epagneul Breton – Brittany)
7. FCI skupina: Ptičarji
Sekcija 1: Kontinentalni ptičarji
– 1.2 Tip španjela
št. FCI standarda: 95
Velikost: – samec meri od 47 do 52 cm
– samica meri od 46 do 51cm
Teža: od 22 do 25 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Francija, pokrajina Bretonija. Bretonski ptičar spada med avtohtone francoske pasme psov. Njegovi predniki so verjetno različni setri in valižanski springer. Uporabljali so za lov na perjad. Uradni standard FCI je bil potrjen leta 2003. V sedanjem času je lovski in družinski pes.
Opis pasme
Dlaka je srednje dolga, ravna ali valovita, mehka in gosta. Barva dlake: belo črna, belo oranžna, belo rjava, tribarvna. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno. Slabo prenaša mraz.
Karakter pasme
Po naravi je Bretonski ptičar inteligenten, zelo učljiv, dober lovec, sodelujoč, ubogljiv, vodljiv, ljubezniv, ljubeč, nežen, živahen, občutljiv, samostojen, razmišljujoč, prijazen, družaben, raziskovalen, radoveden. Možne negativne lastnosti: hiperaktivnost, zdolgočasenost, tesnobnost, stres (lajanje, cviljenje), plašnost, destruktivno vedenje – pogojeno z značajem in nepravilno vzgojo. Potrebna je zgodnja socializacija, da ne pride do teh težav. Slabo prenaša osamljenost. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Dobro se razume s starejšimi otroci. Do tujcev je zadržan. S pravočasno socializacijo sprejema domače živali, nepoznane in prostoživeče mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven, dosleden, odločen, prijazen, potrpežljiv, iznajdljiv, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za fizične aktivnosti in druženje. Primerno bivalno okolje je hiša z ograjenim vrtom na podeželju. Potrebuje veliko dnevnega gibanja, igre in zaposlitev.
Zdravje pasme
Pasma je ima nekatere gensko pogojene bolezni: glavkom, paraliza hrbtenice, epilepsija, displazija kolkov.
FCI 7
Pasma AUVERNJSKI PTIČAR –>
AUVERNJSKI PTIČAR
(Braque d’Auvergne – Auvergne Pointing Dog)
7. FCI skupina: Ptičarji
Sekcija 1: Kontinentalni ptičarji
– 1.1 Tipični kontinentalni ptičarji
št. FCI standarda: 180
Velikost: – samec meri od 57 do 63 cm
– samica meri od 55 do 60 cm
Teža: od 22 do 25 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Francija. Pasma Auvernjski ptičar je zelo stara. Predniki te pasme niso natančno določeni, po eni izmed teorij naj bi bili to psi, ki so na to področje prišli z malteškimi križarji; po drugi varianti pa naj bi bila pasma avtohtona. V 19. stoletju so pri nadaljnji vzreji uporabili tudi poenterja. Uradni standard FCI je bil potrjen leta 2004. Pasma je razširjena tudi izven matične domovine. Uporabljajo ga za lov, predvsem na jerebice in kot spremljevalca.
Opis pasme
Po obliki je Auvernjski ptičar krepak, mišičast, lahek, skladno grajen pes. Dlaka je kratka, gosta, sijoča in mehka. Barva dlake: bela s črnimi lisami, prisotne so lahko pike. Dovoljeni sta tudi črno siva in bela z modro črnimi lisami. Očesi morata biti obdani s črno barvo. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno.
Karakter pasme
Po naravi je Auvernjski ptičar inteligenten, prizadeven, dober lovec, vztrajen, vzdržljiv, zvest, vdan, ljubeč, družaben, pogumen, delaven, prilagodljiv. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad. Do tujcev je zadržan. S pravočasno socializacijo sprejema domače živali, nepoznane in prostoživeče mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven, dosleden, odločen, prijazen, potrpežljiv, iznajdljiv, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za fizične aktivnosti in druženje. Primerno bivalno okolje je hiša z ograjenim vrtom na podeželju. Potrebuje veliko dnevnega gibanja, igre in zaposlitev.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.
FCI 7
Pasma ARIEŠKI PTIČAR –>
ARIEŠKI PTIČAR
(Braque de l’Ariege – Ariege Pointing Dog)
7. FCI skupina: Ptičarji
Sekcija 1: Kontinentalni ptičarji
– 1.1 Tipični kontinentalni ptičarji
št. FCI standarda: 177
Velikost: – samec meri od 60 do 67 cm
– samica meri od 56 do 65 cm
Teža: od 25 do 30 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Francija, pokrajina Ariege. Pasma Arieški ptičar je bila, po znanih podatkih, vzrejena v 19. stoletju. Njegovi predniki so bili različni francoski ptičarji. Pasma je bila potrjena leta 1905. Najbolj priljubljena je bila okoli leta 1937, v šestdesetih letih pa je skoraj izumrla. Z načrtno vzrejo so pričeli leta 1987 s križanjem preostalih psov. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1996. Prilagojen je za lov na gorskem terenu ob vročem vremenu. Izven domovine je slabo poznan. Uporabljajo ga za lov na različno divjad, spremljevalca in reševalnega psa. Dobre rezultate dosega tudi pri drugih kinoloških športih.
Opis pasme
Po obliki je Arieški ptičar močan, lahek, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je kratka, gladka in fina. Barva dlake: bela s svetlo oranžnimi ali rjavimi madeži. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno. Slabo prenaša hladno vreme.
Karakter pasme
Po naravi je Arieški ptičar inteligenten, učljiv, igriv, delaven, vztrajen, vzdržljiv, gibčen, odličen lovec in iskalec, delaven, odporen, ubogljiv, vodljiv, prilagodljiv, delaven, energičen, hiter, vdan, zvest, neodvisen, samostojen, srednje prijazen. Na lastnika je izredno navezan, družinske člane ima rad. S primerno vzgojo se razume s starejšimi otroci. Do tujcev je zadržan. Ob pravočasni socializaciji se razume z domačimi živalmi, ostale mu pomenijo plen. Možne negativne lastnosti: trmoglavost, neposlušnost, agresivnost – pogojeno z značajem in nepravilno vzgojo. Voh ima močno razvit. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven, dosleden, odločen, prijazen, potrpežljiv, iznajdljiv, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za fizične aktivnosti in druženje. Primerno bivalno okolje je stanovanje ali hiša z ograjenim vrtom na podeželju. Potrebuje veliko dnevnega gibanja, igre in zaposlitev.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.
FCI 7
Pasma ANGLEŠKI SETER –>
ANGLEŠKI SETER
(English Setter)
7. FCI skupina: Ptičarji
Sekcija 2: Britanski in irski ptičarji in setri
– 2.2 Setri
št. FCI standarda: 2
Velikost: – samec meri od 65 do 68 cm
– samica meri od 61 do 65 cm
Teža: od 20 do 36 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Velika Britanija. Pasma Angleški seter je stara, saj izvira iz 16. stoletja. Predniki sta bila španski in francoski pointer. Nadaljnja vzreja se je nadaljevala v Angliji, vzreditelja Sir Edward Lawerack in Richard Purcell Llawellin. Pri nadaljnjem križanju je verjetno uporabil različne francoske ptičarje. Uporabljali so ga za lov na vse vrste divjadi. Prilagojen je za lov na vseh vrstah terenov in ob različnih vremenskih razmerah. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1996. Pasma je zelo priljubljena in razširjena po vsem svetu. V sedanjem času je Angleški seter lovski in družinski pes. Dobre rezultate dosega tudi kot razstavni pes, kakor tudi pri drugih kinoloških športih.
Opis pasme
Po obliki je Angleški seter srednje velik, kvadraten, elegantno grajen pes. Dlaka je srednje dolga (5 do 6 cm), rahlo valovita, mehka in svilnata. Podlanka je gosta in volnata. Barva dlake: črno bela, citronasto bela, jetrno bela, oranžno bela, lahko tudi tribarvna (črn z belimi in rdečimi pikami). Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno.
Karakter pasme
Po naravi je Angleški seter inteligenten, hitro učljiv, hiter, vztrajen, vzdržljiv, dober tekač, dober lovec, poslušen, živahen, igriv, energičen, doma miren, prijazen, zadržan, močan, prilagodljiv, delaven, družaben, zvest, nežen, tolažeč, srednje dober čuvaj, radoveden, avanturističen, ustrežljiv. Možne negativne lastnosti: vznemirjenost zaradi grobe vzgoje; destruktivno vedenje zaradi prevelike osamljenosti; trmoglavost, neposlušnost – pogojeno z značajem in nepravilno vzgojo. Pes se pogosto slini. Ima izredno razvit voh, poleg tega ima tudi zmožnost, da zazna človekovo razpoloženje. Na lastnika je močno navezan, družinske člane ima rad. Otroke ima zelo rad in je z njimi nežen. Do tujcev je zadržan in z lajanjem opozori na njihovo prisotnost. Ob pravočasni socializaciji se dobro razume z domačimi psi in mačkami, manjše in prostoživeče živali mu pomenijo plen. Osamljenost slabo prenaša, zato želi biti enakopraven član družine. Lastnik mora biti izkušen, odločen, dosleden, fizično aktiven (športnik, lovec), iznajdljiv, potrpežljiv, prijazen, pri vzgoji mora uporabljati izključno pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za fizične aktivnosti in druženje. Pes dozori okoli drugega leta starosti. Primerno bivalno okolje je hiša z ograjenim vrtom. Potrebuje veliko dnevnega gibanja, zaposlitev in ostalih fizičnih ter umskih dejavnosti. Na sprehodu je priporočljiv povodec, saj rad odide po svojih poteh.
Zdravje pasme
Pasma je občutljiva, zato so možne naslednje zdravstvene težave: displazija kolkov in komolcev, progresivna atrofija mrežnice, kožne alergije, rak, dedna gluhost, težave s ščitnico. Pri samici je možna namišljena brejost. Prehrana mora biti uravnotežena, saj je pasma nagnjene k debelosti. Pri mladiču vzgoja ne sme biti predolgotrajna (cca ½ ure na dan) in prezahtevna, saj lahko pride do težav s sklepi in kostmi.
