BULTERIER

(Bull Terrier)

Poznamo dve vrsti Bulterirja, Standardni in Miniaturni. Miniaturni ima vse lastnosti svojega večjega brata.

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 3: Terierji tipa bull
št. FCI standarda: 11

Velikost: – Standardni od 51 do 61 cm
– Miniaturni (mini) od 25 do 33 cm
Teža: – Standardni od 20 do 36 kg
– Miniaturni (mini) od 11 do 15 kg
Življenjska doba: od 11 do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Anglija. Izvira iz 19. stoletja. Uporabljali so ga za lov na medvede, leve, divje konje, jazbece, tudi za pasje boje in kot vabo pri bikoborbah. V sedanjem času je Bulterier predvsem spremljevalec.

Opis pasme

Po izgledu je Bulterier srednje velik pes, s čvrstim, mišičastim, atraktivnim in skladno grajenim telesom. Tipična zanj je jajčasto oblikovana glava. Dlaka je kratka, nekoliko groba, sijoča. Nežna podlanka se lahko pojavi v zimskem času. Barva dlake: črna, rdeče pšenična, bela, tribarvna ali tigrasta. Nega ni zahtevna: redno krtačenje, uporaba mokre krpe in občasno kopanje.

Karakter pasme

Po naravi je Bulterier pogumen, samozavesten, učljiv, igriv, trmast, temperamenten, inteligenten, prijazen, rad se ljubkuje. Šolanje mora potekati brez prisile. Odsvetuje se šolanje obrambe. Otroke ima zelo rad, vendar pri igri ne smejo biti grobi, poleg tega je priporočljiv nadzor odrasle osebe. V odnosu do drugih živali ni težav, če je pravočasno in primerno socializiran. Najprimernejše bivalno okolje je stanovanje, možno je tudi bivanje v izoliranem pesjaku (do temperature 0 stopinj, kasneje ogrevan prostor). Primeren je lastnik, ki je psihično stabilen, dobro pozna značilnosti te pasme in ima z njo izkušnje. Pri vzgoji je potrebna odločnost, doslednost, discipliniranost, avtoritativnost, uporaba pozitivne stimulacije, saj ne mara prisile. Potrebuje veliko gibanja, pozornosti, pravočasno in pravilno socializacijo (priporoča se vsaj osnovno šolanje). Rad ima dolge sprehode, vodo, aktivnosti, prijaznosti. Pri nakupu mladiča je potrebno pridobiti podatke o značaju staršev, predvsem glede znakov agresivnosti.

Zdravje pasme

Možni zdravstveni problemi: bolezni srca (aortna stenoza, displazija ali stenoza mitralke, degeneracija atrioventrikularnih zaklopk), bolezni ledvic, paraliza laringisa, luksacija patele, kožne bolezni in alergije, podvrženost gluhosti.

BORDERSKI TERIER

(Border Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 1: Veliki in srednji terierji
št. FCI standarda: 10

Velikost: od 25 do 33 cm
Teža: od 5 do 7 kg
Življenjska doba: okoli 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Velika Britanija, območje Borders, ki se nahaja med Anglijo in Škotsko. Prvotno je bil Borderski terier prisoten na gričih Chevno na mejnem območju med Northumberlandom in Cumberlandom. Spada med stare pasme, saj seže njegov izvor, ki ni popolnoma poznan, v 18. stoletje. V tistem obdobju so ga uporabljali predvsem za lov in uničevanje podgan, jazbecev, kun, voluharjev in lisic. V sedanje času je poznan kot lovski in družinski pes.

Opis pasme

Borderski terier spada med srednje velike terierje. Telo je ozko, daljše z močnimi ledji in ozko glavo. Dlaka je dvojna in vodoodporna. Zunanja dlaka je kratka, ravna, groba, priležna telesu, podlanka gosta in kratka. Dlaka zelo malo odpada. Ob gobcu ima velik šop dlake, ki izgleda kot brki. Barva dlake: modra, melirano siva, modro siva s čreslovinastimi oznakami, rdeča, rumeno rjava, pšenično rumena. Potrebno je tedensko krtačenje in dvakrat letno striženje. Kopanje ni priporočljivo.

Karakter pasme

Po naravi je Borderski terier dober čuvaj, živahen, zelo energičen, prijateljski, sposoben samostojnega odločanja, samozavesten,vzdržljiv (pri teku je sposoben slediti konju), dobrosrčen, pozoren, učljiv (agility, lov, sledenje). Možne negativne lastnosti: veliko laja, rad skače na ljudi, grize predmete, koplje luknje, plahost, neposlušnost. Vse našteto je mogoče preprečiti s pravočasno in dosledno vzgojo. Z otroci se ponavadi dobro razume, predvsem s starejšimi, ki so mirnejši in razumejo, da potrebuje svoj prostor, ko si to zaželi. Do tujcev je nezaupljiv, ni pa agresiven. V odnosu do drugih psov ni težav, saj je bil vzgojen za življenje v tropu, ne priporoča se sobivanje z mačko ali drugimi malimi živalmi, saj mu lovski nagon tega ne dopušča. Najprimernejše bivalno okolje je hiša z ograjenim vrtom, prilagodi se tudi bivanju v stanovanju. Primeren je za lastnika, ki še nima posebnih izkušenj s psi, je aktiven, za družine s starejšimi otroki. Pomembno je, da ima lastnik veliko časa za psa, saj je le-ta zelo odvisen od človeške bližine in pozornosti. Rad ima sprehode, igre povezane s tekom, zaposlitve.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: displazija kolkov, nagnjenost h krčem, srčnim napakam, alergijam, nagnjenost k debelosti. Poudariti je potrebno, da imajo nizko toleranco za anastezijo, poleg tega imajo tudi visok bolečinski prag. Slednje zahteva od lastnika, da budno spremlja njegovo zdravstveno stanje, saj pes redko pokaže znake bolezni.

BEDLINGTONSKI TERIER

(Bedlington Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 1: Veliki in srednji terierji
št. FCI standarda: 9

Velikost: od 38 do 43 cm
Teža: od 8 do 10,5 kg
Življenjska doba: od 12 do 17 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Velika Britanija, rudarsko območje Rothbury Forest v grofiji Northumberland. Bedlingtonski terier spada med stare terierske pasme. Njegov izvor ni uradno potrjen. Po eni izmed variant naj bi prispel v Anglijo v 18. stoletju, skupaj s potujočimi cigani. Kasneje so te pse križali z različnimi vrstami terierjev, predvsem z lovskim psom vidrarjem, ki so ga uporabljali za lov na vidre, whippetom, dandie dinmontom, malim angleškim hrtom in verjetno tudi s kodrom. Uspeli so vzrediti psa, ki je v primerjavi z drugimi terierji višji, vitkejši in hitrejši, kljub temu pa je ohranil tipični značilnosti svojih sorodnikov: pogum in vzdržljivost. Prvi predstavnik pasme je bil pisno omenjen leta 1782. Njegova prvotna naloga je bila lov na podgane, jazbece in lisice. Še posebej je bila cenjena njegova hitrost in ostrina pri lovu. Prvi klub je bil ustanovljen leta 1877, uradno je bila pasma potrjena leta 1948. Pri nas je ta pasma malo poznana. V sedanjem času nastopajo v vlogi reševalcev in spremljevalnih psov.

Opis pasme

Njegovo telo je vitko, trdno grajeno, po višini in obliki spominja na hrta. Dlaka je dvojna – sestavljena iz trdih in mehkih dlak, kratka (strižena na 1 cm), drobno kodrasta. Na koncu ušes mora imeti nepostrižene rese. Po zunanjosti zaradi svoje dlake spominja na ovčko. Barva dlake: modra, jetrna, peščena. Nega dlake je zahtevna, saj je potrebno pogosto krtačenje in redno striženje na cca 6 tednov. Pogosto kopanje ni priporočljivo, ker postane dlaka premehka in ne ustreza standardu.

Karakter pasme

Po naravi je Bedlingtonski terier zelo čuječ, samozavesten, vztrajen, trmast, tipičen lovec, psihično trden, temperamenten, pogumen, inteligenten, zanesljiv, učljiv (primeren za agility, dogdancing, rally obedience in frizbi). Svojemu gospodarju in članom družine je zelo zvest. V odnosu do otrok je prijazen, kljub temu je priporočljiv nadzor pri igri, predvsem pri manjših otrocih. Bolje se ujame s starejšimi otroki, ki so mirnejši in mu pustijo, da se umakne, ko ima dovolj druženja. Z drugimi živalmi ima dober odnos, potrebna pa je primerna socializacija od vsega začetka, sicer zaradi svojega lovskega nagona rad lovi manjše živali (hrčki, morski prašički).

Pri vzgoji je potrebna pozitivna stimulacija, sicer postane plašen, neodziven, včasih celo agresiven. Možne negativne lastnosti: rad laja, lahko podivja in se spopade z drugimi psi, močno ugrizne, vendar je te težave mogoče preprečiti s primerno in pravočasno vzgojo. Primeren je lastnik, ki ima izkušnje z vzgojo, je dosleden, odločen, prijazen, aktiven in ima na razpolago dovolj prostega časa, ki ga posveti psu. Kadar se počuti osamljenega, postane uničevalen. Glede na to, da je pes po naravi lovec, mu je potrebno od vsega začetka privzgojiti omejitve, saj zelo rad lovi, predvsem ptice in domačo perutnino. Primerno bivališče je hiša z ograjenim vrtom, kjer lahko s tekom zadovolji svojo potrebo po gibanju. V primeru, da živi v stanovanju, so potrebni dolgi in redni sprehodi.

Zdravje pasme

Zdravstvene težave: urološke bolezni, bolezni jeter (kopičenje bakra), težave s srcem in očmi (siva mrena, solzenje).

AVSTRALSKI TERIER

(Australian Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 2: Majhni terierji
št. FCI standarda: 8

Velikost: od 22,5 do 25,5 cm
Teža: od 4 do 6 kg
Življenjska doba: okoli 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Avstralija, kamor je prispel s priseljenci. Spada med stare pasme, saj izvira že iz 19. stoletja. Avstralski terier je bil vzrejen za lov na podgane in druge škodljivce in za čuvaja. Standard pasme je bil uradno priznan leta 1933. V sodobnem času je predvsem družabnik. Pogost spremljevalec je v Avstraliji in angleško govorečih deželah.

Opis pasme

Po obliki je Avstralski terier krepak in mišičasto grajen. Dlaka je dolga (5 do 7 cm), trda ter grivasta po vratu in zatilju. Barva dlake: modra, jekleno modra, rdečkasto rjava ali rdeča. Nega ni zahtevna, saj zadošča redno krtačenje in česanje. Kopanje ni priporočljivo, kadar je potrebno, uporabimo suhi šampon.

Karakter pasme

Po naravi je Avstralski terier družaben, poslušen, učljiv, živahen, igriv, zvest, pogumen, neutruden, samostojen, aktiven. Še vedno ima izrazit lovski nagon zato rad lovi majhne živali. Na lastnika je zelo navezan, rad ima ostale družinske člane. Dobro se razume z otroki. Odnos do drugih živali: ne izogiba se srečanju z drugimi psi (včasih se tudi spopade), mačke rad lovi, razen v primeru pravočasne socializacije oziroma, če je odraščal skupaj z njimi. Primerno bivalno okolje je stanovanje. Primeren je lastnik, ki je dosleden, odločen, ljubezniv (pozitivna stimulacija), aktiven in ima dovolj prostega časa za druženje. Pes potrebuje dovolj sprehodov in drugih aktivnosti.

Zdravje pasme

Posebnih zdravstvenih težav pasma nima, razen nagnjenosti k debelosti (zadošča 200 g popolne hrane na dan).

AVSTRALSKI SVILNATI TERIER

(Australian Silky Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 4: Pritlikavi terierji
št. FCI standarda: 236

Velikost: od 23 do 26 cm
Teža: priporočljiva je od 3,5 do 4,5 kg
(teža mora biti skladna z višini in ni določena)
Življenjska doba: do 15 let, lahko tudi več

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Avstralija. Nastal je s križanjem ostrodlake terierke in dandie dinmont terierja ter kasneje še avstralskega in yorkshirskega terierja. Poznan je predvsem kot družni pes. Dobre rezultate dosega v agilitiju.

Opis pasme

Po izgledu je Avstralski svilnati terier majhen, skladno grajen pes, pokončne drže. Zaradi podobnega videza, ga velikokrat zamenjajo z Yorkshirskim terierjem. Dlaka je gladka, dolga in svilnata. Barva dlake: modro rumeno rjava. Nega obsega redno česanje in krtačenje.

Karakter pasme

Po naravi je Avstralski svilnati terier inteligenten, živahen, vesel, šaljiv, energičen, glasen, občasno trmast, rad vzbuja pozornost, pozoren na vsako spremembo v okolici, zaščitniški, pogumen, hitro se uči, zna poskrbeti za svojo varnost. Negativne lastnosti: glasno lajanje, istospolna agresija, trma, občasno neizvajanje ukazov (kadar se mu zdi, ne sliši). Lastniku je zelo vdan in zanj pripravljen izpolniti vsako željo, da si le pridobi njegovo pozornost. Ostale družinske člane ima zelo rad. Otroke obožuje in je srečen, kadar se družijo. Do tujcev je zadržan, vendar ni agresiven. V odnosu do drugih psov ni težav in se z njimi rad druži; glodalce, ptice in kače ima za plen in jih preganja. Primeren je lastnik, ki je odločen, dosleden, vztrajen, potrpežljiv in ljubezniv. Uporabljati mora pozitivno stimulacijo. Primerno je bivanje v stanovanju ali v hiši z dvoriščem (spati mora v hiši). Pes potrebuje varno družinsko zavetje, veliko druženja, aktivnosti in gibanja, ni pa zamerljiv, kadar lastnik ne utegne.

Zdravje pasme

Pasma nima posebnih zdravstvenih težav, možne so občasne težave, ki prizadenejo majhne pasme: luksacija pogačic, ledvični kamni, diabetes.

ANGLEŠKI TOY TERIER

(English Toy Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 4: Pritlikavi terierji
št. FCI standarda: 13

Velikost: od 25 do 30 cm
Teža: od 2,7 do 3,6 kg
Življenjska doba: okoli 14 let

Zgodovina pasme

Domovina te pasme je Velika Britanija. Angleški toy terier izvira iz začetka 20. stoletja. Vzrejen je bil s križanjem kratkodlakega foksterierja z angleškim toy terierjem in čivavo. Uporabljali so ga predvsem pri lovu na podgane. Standard pasme je bil uradno priznan leta 1936. V sodobnem času je predvsem poznan kot pes družabnik. Dobre rezultate dosega kot pomočnik gluhih.

Opis pasme

Po izgledu je Angleški toy terier majhen, kompakten, eleganten in skladno grajen. Dlaka je kratka, gosta, ravna in svetleča. Barva dlake: črno rjava, ebenovinasto črna, tan, kostanjevo rdeča. Nega ni zahtevna in obsega redno česanje in krtačenje ter striženje nohtov.

Karakter pasme

Po naravi je Angleški toy terier inteligenten, šaljiv, trmast, radoveden, prijeten, občutljiv, hiter, pozoren, aktiven, učljiv, podjeten, samozavesten, ima ohranjen lovski nagon. Negativna lastnost: velikokrat pozabi na svojo velikost in se obnaša kot večji psi. Na lastnika je izredno navezan in stori vse, da je le-ta zadovoljen in srečen. Zelo rad ima ljubkovanja. Otroke ima rad, vendar pa jih je potrebno podučiti, da ni igrača. Glede na to, da je zelo aktiven, potrebuje redne sprehode, igro in primerno vadbo. V hladnih dneh ga moramo zaščiti s plaščkom.

Zdravje pasme

Spada med zdrave pasme, možne pa so nekatere alergije, predvsem na hrano. Pozorni moramo biti, da zaradi svoje radovednosti, ne zaužije majhnih predmetov, ker se hitro zadušijo. Primerno bivalno okolje je stanovanje.