NEMŠKI LOVSKI TERIER

(Deutscher Jagdterrier – German Hunting Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 1: Veliki in srednji terierji
št. FCI standarda: 103

Velikost: od 33 do 40 cm
Teža: – samec od 9 do 10 kg
– samica od 7,5 do 8 kg
Življenjska doba: do 18 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija. Nemški lovski terier spada med stare pasme psov, saj izvira iz 18. stoletja. Uporabljali so ga predvsem za lov. V sedanjem času ga uporabljajo za lov, šport in kot družinskega psa.

Opis pasme

Po izgledu je Nemški lovski terier majhen, kompaktno in skladno grajen. Dlaka je resasta, priležna in gosta. Podlanka je gosta, priležna, gladka. Dlaka skoraj ne izpada. Barva dlake: črna z rjavimi ožigi, rjava ali črno sivo melirana z ožigi. Nega ni zahtevna, saj zadošča tedensko krtačenje. Pri resastih je potrebno občasno trimanje.

Karakter pasme

Po naravi je Nemški lovski terier inteligenten, dober čuvaj, uporaben za zaščito, pogumen, živahen, zvest, vztrajen, ima izrazit lovski nagon, učljiv, močan, hud, aktiven, vzdržljiv, trmast. Možne težave: agresivnost do drugih psov, napadanje avtomobilov, kopanje lukenj. Lastniku je zelo vdan, ostale družinske člane ima rad. Odnos do otrok je dober, saj uživa v igri z njimi in ima visok prag potrpežljivosti. Vseeno je pri druženju z njimi potreben nadzor odrasle osebe. Poudariti je potrebno, da imajo nekateri predstavniki pasme izrazit nagon pri čuvanju hrane in predmetov, zato je potrebna previdnost. Do drugih živali kaže močan lovski nagon, razen v primeru, ko je pravočasno vzgojen za sobivanje z drugimi živalmi. Odnos do tujcev se razlikuje od primera do primera, predstavniki novejših vzrejnih linij so do tujcev strpnejši. Primerno je katerokoli bivalno okolje, priporočljivo je bivanje v hiši z ograjenim vrtom. Primeren je lastnik, ki ima izkušnje, ima veliko časa za druženje s psom in so mu blizu psi, ki imajo močan karakter. Pri vzgoji je potrebna avtoritativnost, doslednost, odločnost, potrpljenje in pozitivna stimulacija. Potrebuje dovolj gibanja in različnih aktivnosti (vlečenje, prinašanje, iskanje, frizbi). Dokler pes ni dobro socializiran, so nujni sprehodi na povodcu.

Zdravje pasme

Posebni zdravstveni problemi niso prisotni in spada med zelo zdrave pasme. Obstaja možnost odstopanja očesne leče.

MANCHESTERSKI TERIER

(Manchester Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 1: Veliki in srednji terierji
št. FCI standarda: 71

Velikost: – samec okoli 40 cm
– samica okoli 39 cm
Teža: od 7 do 10 kg
Življenjska doba: okoli 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Velika Britanija. Manchesterski terier spada med stare pasme psov. Uporabljali so ga za lov na podgane in lisice. V današnjem času ga uporabljajo za lov, sledenje, čuvanje in kot družinskega psa. Uspešen je v športnih aktivnostih (agility) in kot razstavni pes.

Opis pasme

Po izgledu je Manchesterski terier srednje velik, čvrsto grajen, energičen pes. Njegovo gibanje je eksplozivno in elegantno. Dlaka je kratka, trda, gosta in sijoča. Barva: črna z ožigi. Nega dlake je nezahtevna, saj obsega redno česanje, čiščenje oči in po potrebi kopanje. Pogostejše česanje je potrebno ob menjavi dlake – dvakrat letno.

Karakter pasme

Po naravi je Manchesterski terier inteligenten, vzdržljiv, prijeten, hiperaktiven, živahen, prijazen, pozoren na dogajanje v okolici, predan, miren v zaprtem prostoru, aktiven, hitro in rad se uči, zavzet za zaposlitev, zvest. Na tujo osebo opozori z lajanjem. Možne negativne lastnosti: pretirano plašen. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in uživa v njihovi družbi, čeprav se zna tudi sam zamotiti. V odnosu do otrok je prijazen, previden in se umakne, če so preveč vsiljivi. Do tujcev je nezaupljiv in nanje renči in laja. Glede na to, da ima lovski nagon, je potreben nadzor pri druženju z drugimi živalmi, saj rad lovi divjad in ptice. Druge pse načeloma prenaša, razen v času gonitve, brejosti in v času, ko varuje svoje mladiče. Priporočljivo je bivanje v zaprtem prostoru. Potrebuje sprehod s tekom in aktivnostmi, da sprosti odvečno energijo. Primeren je lastnik, ki je aktiven in uživa v gibanju na prostem. Pri vzgoji je potrebna doslednost in pozitivna stimulacija, saj je psihično občutljiv.

Zdravje pasme

Pasma ni gensko pogojenih bolezni in sodi med zdrave pasme.

LAKELANDSKI TERIER

(Lakeland Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 1: Veliki in srednji terierji
št. FCI standarda: 70

Velikost: od 36 do 36,5 cm
Teža: od 6,8 do 7,7 kg
Življenjska doba: od 12 do 16 let

Zgodovina pasme

Prvotna domovina je Anglija, področje Lake District v grofijah Cumberland in Westmorland. Lakelandski terier je bil vzrejen za varovanje velikih kmetij pred lisicami, jazbeci, vidrami in podganami. Spada med potomce Staroangleškega resastega terierja, Bedlingtonskega terierja, Mejnega ovčarja (Border Collie), Border terierja in Dandie Dinmont terierja. Pri križanju so verjetno uporabili tudi predstavnike pasem Ostrodlakega Fox terierja in Welsh terierja.

Pasma je bila priznana v 19. stoletju. Sprva so ga poimenovali Patterdalski terier, leta 1920 je dobil sedanje ime, napisan pa je bil tudi standard pasme. Zaradi majhne postave je škodljivce lahko zalezoval in lovil v globokih rovih. Uporabljali so ga tudi kot čuvaja in pri športnem lovu na lisice. Pasma je izven domovine manj poznana, izjema so ZDA, kjer je zelo priljubljena. V Sloveniji je v rodovno knjigo vpisanih okoli 50 predstavnikov te pasme. Poudariti je potrebno, da so pri tej pasmi z načrtno vzrejo zmanjšali lovski nagon, s čimer je značaj psa postal milejši. V sedanjem času je predvsem priljubljen družinski pes, ki navdušuje s svojo prijaznostjo in vdanostjo. Dobre rezultate dosega v različnih kinoloških športih (agillty, razstave).

Opis pasme

Po obliki je Lakelandski terier majhen, kompaktno in skladno grajen pes, elegantnega videza. Dobro je prilagojen za bivanje in delo na zahtevnih terenih.

Dlaka je srednje dolga, enakomerna, trda, resasta, gosta in rahlo valovita. Koren nosu je poraščen z bujno dlako. Podlanka je gosta, mehka, položna in omogoča dobro zaščito pred različnimi vremenskimi vplivi. Barva dlake: črna z ožigi, rdeče mahagonijeva, črno rumeno rjava, modra z rumeno rjavo, rdeče siva, pšenična, jetrna, modra, črna. Po stopalih in prsih so dovoljene manjše bele lise, vendar niso zaželene. Dlaka nima posebnega vonja in skoraj ne izpada. Nega dlake: redno krtačenje, trimanje trikrat letno, odstranjevanje odvečnih dlak v ušesih, redno čiščenje in krtačenje daljše dlake na bradi in nogah. Kopamo ga največ trikrat letno, saj prepogosto kopanje ni priporočljivo.

Karakter pasme

Po naravi je Lakelandski terier izredno inteligenten, zelo učljiv, samozavesten, gibčen, energičen, hiter, pustolovski, zelo zaščitniški (teritorij in osebe), pogumen, radoveden, družaben, prijazen, zabaven, nežen, željan pozornosti, ki jo v veliki meri tudi vrača, ljubezniv, spreten, vztrajen, odločen, vzdržljiv, prilagodljiv, odporen, zvest, igriv ves čas svojega življenja. Pri pasmi je v določeni meri še vedno prisoten lovski nagon. Zelo rad ima plavanje in igre v vodi. Možne negativne lastnosti: destruktivno vedenje, agresija, neposlušnost, dominantnost, ki so večinoma posledica neprimerne in prepozne socializacije, prevelike osamljenosti in neprimerne vzgoje. Ob primerni vzgoji in socializaciji teh težav ni. Zelo rad je v družbi družinskih članov, na katere je zelo navezan. Navadno si izbere enega družinskega člana, ki mu je še posebej pri srcu. Zelo uživa v igri z otroki, vsekakor pa je pri tem priporočljiv nadzor odrasle osebe. Do tujcev je sprva zadržan, njihov prihod oznani s kratkim laježem, kasneje pa je do njih prijateljsko razpoložen in pripravljen na druženje. V odnosu do drugih živali ni težav, če je primerno in pravočasno socializiran. Primeren je lastnik, ki ima izkušnje pri vzgoji psov, prav tako pa tudi lastnik začetnik, ki upošteva vzrediteljeva navodila glede vzgoje. Lastnik mora biti fizično aktiven, vztrajen, dosleden, potrpežljiv, prijazen, spoštljiv, na razpolago mora imeti veliko časa za druženje in različne vrste aktivnosti. Priporočljiv je obisk pasje šole. Pri vzgoji so priporočljive metode na podlagi pozitivne stimulacije in igre. Najprimernejše bivalno okolje je stanovanje oziroma hiša, saj je zelo navezan na svojo družino in osamljenost slabo vpliva na njegov značaj. Potrebuje veliko aktivnosti na prostem (sprehod, tek, igre z žogo, plavanje). Zaposliti ga je potrebno fizično in umsko. Na sprehodu mora biti vedno na povodcu.

Zdravje pasme

Pasma je zelo zdrava, dedne bolezni niso znane. Redko se pojavijo nekatere zdravstvene težave: izpah očesne leče, motnje strjevanja krvi, težave s kolki pri rojstvu mladičkov, vnetje ušes, ki je večinoma posledica neprimerne nege.

KRATKODLAKI FOKSTERIER

(Fox Terrier – Smooth)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 1: Veliki in srednji terierji
št. FCI standarda: 12

Velikost: – samec meri od 36 do 41 cm
– samica meri od 33 do 38 cm
Teža: – samec od 7,3 do 8,2 kg
– samica od 6,7 do 7,7 kg
Življenjska doba: okoli 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Velika Britanija. Kratkodlaki Foksterier spada med stare pasme. Ime Foksterier v bistvu uporabljamo za dve različni pasmi: za kratkodlakega foksterierja (Smooth) in resastega foksterierja (Wire). Vzrejena sta bila neodvisno drug od drugega. Po videzu sta si zelo podobni, bistvena razlika je v kožuhu. Uradni standard je bil priznan leta 1876 prvi. V 18. stoletju so ga uporabljali za lov na podgane in lisice (od tod tudi njegovo ime Fox). V današnjem času je uporabljen za lov, sledenje in kot družinski pes. Visoke rezultate dosega tudi pri aktivnostih, kot so flyball in agility.

Opis pasme

Njegovo telo je kompaktno, dolgo in elegantno grajeno. Glava je dolga, z močnim gobcem. Kljub majhnosti razpolaga s koncentrirano močjo. Dlaka je kratka, ravna in gosta. Barva dlake: popolnoma bela, bela z rumeno rdečkastimi, rjavimi, rjavimi in črnimi ali črnimi ožigi. Tigrasta barva ni zaželena. Nega dlake ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.

Karakter pasme

Po naravi je Kratkodlaki Foksterier inteligenten, energičen, pozoren na okolico, spreten, pogumen, prijazen, živahen, psihično močan, ljubek, zvest, učljiv, vesel, bojevit, zaščitniški. Možne negativne lastnosti: dominantnost, lovljenje živali (predvsem mačk), prevelika želja po raziskovanju (kopanje lukenj), popadljivost, izzivanje drugih psov, ljubosumnost, trma, neubogljivost, rad laja. Lastniku je zelo vdan, rad ima tudi ostale družinske člane. Do otrok je prijazen in se z njimi rad igra. Do tujcev je zadržan in nezaupljiv ter njihov prihod vedno naznani z laježem. Poudariti je potrebno, da ima izrazit lovski nagon, zato je v odnosu do drugih živali potrebna pozornost in pravilna ter pravočasna socializacija. Primerno bivalno okolje je hiša z ograjenim vrtom, prilagodi se tudi bivanju v stanovanju. V tem primeru potrebuje veliko aktivnosti in sprehodov. Primeren je lastnik, ki ima že nekaj izkušenj z vzgojo podobnih psov, je odločen, dosleden nepopustljiv in ima na razpolago dovolj prostega časa za aktivnosti.

Zdravje pasme

Pasma nima posebnih težav z zdravjem, lahko pa se pojavijo nekatere težave, npr. problemi s sluhom.

KERRYSKI MODRI TERIER

(Kerry Blue Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 1: Veliki in srednji terierji
št. FCI standarda: 3

Velikost: – samec meri od 46 do 48 cm
– samica meri od 43 do 48 cm
Teža: od 13 do 18 kg
Življenjska doba: od 12 do 18 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Irska, in sicer gorovje Kerry na jugozahodu države. Zaščiten je kot irski nacionalni pes. Njegov izvor ni popolnoma dokumentiran, spada pa med stare pasme. Po eni izmed variant naj bi bil Kerryski modri terier potomec španskih psov, ki so bili pripeljani na Irsko leta 1588. Druga varianta nakazuje, da izvira iz irskega volčjaka. V zgodovini so ga uporabljali kot čuvaja, prinašalca, ovčarja in lovskega psa. Kasneje je bil, kot kaže, s križanjem dinmontovega in bedlingtonskega terierja, vzrejen pes, ki je primeren za lov na jazbece. Prvič je bil javno prikazan na razstavi leta 1922. V sodobnem času je predvsem družinski pes.

Opis pasme

Po izgledu je Kerryski modri terier velik, močan, čvrsto grajen, mišičast pes, vendar vseeno skladnega in elegantnega videza, ki je zelo gibčen. Spada med srednje velike terierje. Največjo pozornost vzbuja njegov značilen kožuh. Dlaka je zelo gosta, kodrasta, svilnata in mehka na otip. Barve: dovoljeni so vsi odtenki modre barve, vključno s temnejšimi pasovi. Zanimivo je, da so mladički ob izkotitvi črni, med devetim in štiriindvajsetim mesecem pa se barva spremeni v modro. Nega je srednje zahtevna, saj zadošča redno tedensko krtačenje in kopanje nekajkrat mesečno. Do dvakrat na mesec ga je potrebno postriči. Značilno zanj je, da je rad urejen in čist, poleg tega dlaka nima vonja in ne izpada.

Karakter pasme

Po naravi je Kerryski modri terier živahen, prisrčen, vesel, zvest, malo svojeglav, ponosen, nagel, vihrav, prilagodljiv, radoveden, odločen, inteligenten, dobro učljiv, prijazen, pogumen, odličen čuvaj, občutljiv na krivice in grobo ravnanje. Zelo redko laja. Negativni lastnosti sta, da se rad spopade z drugimi psi in, da se ob neprimerni socializaciji lahko razvije agresivnost. Na lastnika je in družinske člane je zelo navezan, včasih pa preveč zaščitniški. Otroke ima rad in ima do njih dober odnos. Do tujcev je prijazen, vendar zadržan. Pri njegovi vzgoji je potrebna odločnost. Zaradi svoje potrebe, da je večino čas s svojimi lastniki, je priporočljivo, da biva v stanovanju. Potrebuje veliko gibanja. Priporočljivo je, da ima lastnik izkušnje z vzgojo, saj mora biti le-ta dosledna, mirna, odločna in nežna.

Zdravje pasme

Zdravstvene težave niso izrazite, lahko pa se pojavijo gensko in okoljsko pogojene težave, kot so: kožne alergije, tumorji, kurja očesa, bolezni oči in srca, displazija kolkov in komolcev. Zato je priporočljivo kupiti psa pri preverjenem vzreditelju.

JAPONSKI TERIER

(Nihon Teria – Japanese Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 2: Majhni terierji
št. FCI standarda: 259

Velikost: od 32,5 do 35 cm
Teža: od 4,5 do 6 kg
Življenjska doba: od 9 do 11 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Japonska (Nagasaki), kamor je v 17. stoletju prispel iz Nizozemske. Njegovi predniki so bili kratkodlaki foksterierji, angleški beli terier (že izumrl) in mali črno čreslastki terierji. Z načrtno vzrejo so pričeli okoli leta 1920. Japonski terier je bil vzrejen predvsem za ljubljenčka. Uradni standard pasme je bil priznan leta 1930. V sedanjem času je predvsem družinski pes in spremljevalec. Izven Japonske je redko prisoten, saj ni preveč poznan.

Opis pasme

Po obliki je Japonski terier majhen, kompaktno raščen pes, ki izgleda zelo elegantno. Dlaka je kratka, gladka, svetleča. Barva dlake: tribarvna, glava mora biti črna ali črna z rjavimi predeli. Po naravi je zelo čist, zato ne potrebuje posebne nege, razen rednega krtačenja, saj mu dlake odpadajo. V hladnih dneh ga je potrebno zaščiti s plaščkom, saj ga dlaka ne varuje pred mrazom.

Karakter pasme

Po naravi je Japonski terier živahen, vesel, inteligenten, učljiv, zvest, hiter, aktiven, temperamenten, zaščitniški, pogumen, močan, vzdržljiv, vztrajen, ima dober vid in voh, igriv, zabaven, samostojen, prilagodljiv. Možne negativne lastnosti: sramežljivost, glasno lajanje ob najmanjšem šumu. Zelo je navezan na lastnika in družinske člane. Otroke ima zelo rad in uživa v njihovi družbi. Do tujcev je zadržan in njihov prihod oznani z glasnim lajanjem. V odnosu do drugih psov ni problematičen, izjema so male živali, ki mu pomenijo plen in jih zato lovi. Na sprehodu naj bo obvezno na povodcu. Rad ima učenje novih trikov in igre z žogo. Primerno bivalno okolje je stanovanje. Potrebuje dovolj gibanja in zabavnih aktivnosti. Primeren je lastnik, ki vzgaja nežno, brez prisile, ki sploh ni potrebno, saj je pes zelo učljiv in poslušen.

Zdravje pasme

Pasma je zelo zdrava, možne so le težave z dihali, tako kot pri vseh malih pasmah. Priporočljivo je, da se v njegovi družbi ne kadi.