SREDNJEAZIJSKI OVČAR

(Sredneasiatskaďa Ovtcharka – Central Asia Shepherd Dog)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.2 Gorski tip psov
št. FCI standarda: 335

Velikost: – samec meri najmanj 65 cm
– samica meri najmanj 60 cm
(višina pri tej pasmi ni omejena)
Teža: ni posebej določena
Življenjska doba: od 10 do 14 let

Zgodovina pasme

Domovina tega psa je območje Srednje Azije, Turkmenija in Uzbekistan. Njegova prvotna vloga je bila čuvanje čred pred zvermi. V sodobnem času se Srednjeazijski ovčar uporablja kot ovčar in delovni pes pri policiji in vojski ter kot družinski pes. Na žalost ga v domovini, zaradi njegove nepremagljivosti, uporabljajo tudi za pasje borbe.

Opis pasme

Po izgledu Srednjeazijski ovčar je močan, vzdržljiv, energičen pes, dostojanstvenega izgleda. Deluje zelo resno, značaj pa mu daje izgled divje zveri. Dlaka je groba, z bogato podlanko. Po dolžini dlake obstajata dva tipa: dolgodlaki in kratkodlaki z gladko dlako. Barva dlake obsega širok spekter: bela, črna, slamnata, siva, kombinacija črno-bele ali belo-rjave. Nega ni zahtevna, potrebno je redno krtačenje.

Karakter pasme

Po naravi je Srednjeazijski ovčar miren, uravnotežen, zelo aktiven, samostojen pri ukrepanju, dober teritorialni čuvaj, neustrašen, inteligenten, zamerljiv ob krivicah, učljiv, uporaben za različne namene. Lastniku je zelo vdan. Otroke ima rad in je do njih zelo zaščitniški. Do tujcev je nezaupljiv, sprejme jih, če je lastnik z njimi v dobrem odnosu, sicer jim ne dovoli vstopa na svoj teritorij. V odnosu do drugih psov počaka na njihovo reakcijo, načeloma ni problematičen. Na sprehodih je poslušen, na svojem ozemlju pa lahko tudi agresiven. Očitna je razlika med spoloma: samec je neustrašen, aktiven čuvaj, ki neslišno krene v napad, kadar kdo stopi na njegovo ozemlje; samica je previdna in z laježem opozori na nevarnost. Primeren lastnik je tisti, ki ima dovolj znanja pri vzgoji psov, je umirjen, dosleden, vztrajen, fizično močan, potrpežljiv in ne uporablja prisile. Ob nepravilni vzgoji lahko postane trmast in celo agresiven. Z učenjem je potrebno začeti s prvim dnem. Primerno bivalno okolje je velik ograjen prostor, v zaprtih prostorih se ne prilagodi.

Zdravje pasme

Posebni problemi z zdravjem niso prisotni.

ŠPANSKI MASTIF

(Mastín espańol – Spanish Mastiff)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.2 Gorski tip psov
št. FCI standarda: 91

Velikost: – samec meri najmanj 77 cm
– samica meri najmanj 72 cm
(višina navzgor ni omejena)
Teža: od 55 do 100 kg, nekateri samci tudi do 120 kg
Življenjska doba: do 10 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina so hriboviti predeli Severne in Severozahodne Španije. Prvotno so ga uporabljali kot čuvaja čred pred zvermi, saj ima močno razvit nagon varovanja svojega teritorija. Dandanes je Španski mastif poznan kot družinski pes.

Opis pasme

Španski mastif spada med velike pasme. Njegovo telo je zelo visoko, mišičasto, robustno, vendar skladnih mer. Dlaka je gosta, žimnata in kratka. Daljša je vzdolž hrbta in na repu. Po glavi in ušesih je svilnata. Dovoljene so skoraj vse barvne kombinacije: od volčje sive, zlato rumene, črne, svetlo drap do progaste. Zaželena je čim bolj enakomerna barva in temnejša maska; bela barva ne sme prevladovati. Nega dlake ni zahtevna, potrebno je redno krtačenje in brisanje dlake z vlažno krpo. Pogostejše krtačenje je potrebno ob menjavi dlake – dvakrat letno.

Karakter pasme

Po naravi je Španski mastif tipičen čuvaj, zelo samostojen, preko dneva miren, lenoben, v mraku postane zelo čuječ. Njegove reakcije so bliskovite, še posebno, kadar začuti ogroženost svojih lastnikov ali teritorija. Razpolaga z visokim pragom vzdraženosti, saj se zaveda svoje moči in ne napada brez opozorila. Zelo je inteligenten, rad ignorira ukaze, ki se mu ne zdijo smiselni, občutljiv na krivice, zamerljiv, vdan in zvest. Na gospodarja je zelo navezan. Otroke ima rad in je zelo potrpežljiv do njih, obenem pa jih ves čas varuje. Paziti pa je potrebno, da otroci niso sami z njim, saj bi jih pri igri zaradi svoje velikosti in teže lahko nehote poškodoval. V odnosu do drugih živali ni problematičen, če jih je navajen od mladosti. Do tujcev je nezaupljiv, nanje opozori z glasnim lajanjem in jih nikakor ne spusti na svoje ozemlje. Ko zazna, da jih gospodar sprejema, ni nobenih problemov. Primerno okolje za bivanje je hiša z velikim vrtom. Prebiva lahko tudi v pesjaku, vendar potrebuje veliko rednega gibanja. Potrebuje veliko pozornosti in bližine svojih ljudi, ne mara pa preveč crkljanja. Njegov lastnik mora biti dosleden, vztrajen, umirjen, potrpežljiv in fizično močen. Vzgoja ne sme biti groba, saj ob uporabi prisile postane trmast in celo agresiven.

Zdravje pasme

Pasma nima posebnih zdravstvenih težav, razen možne displazije kolkov in komolcev. Poskrbeti pa je potrebno tudi za primerno prehrano.

ŠARPLANINEC

(Jugoslovenski Ovcarski Pas – Sarplaninac – Yugoslavian Shepherd Dog – Sharplanina)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.2 Gorski tip psov
št. FCI standarda: 41

Velikost: – samec meri od 56 do 62 cm
– samica meri od 54 do 58 cm
(pasma dosega tudi večjo višino, zato obstajajo predlogi po spremembi tega standarda)
Teža: – samec od 35 do 45 kg
– samica od 30 do 40 kg
Življenjska doba: od 10 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Makedonija. Po nekaterih znanih podatkih je Šarplaninec potomec starih molosov stare Grčije in Turčije. Največje število te pasme je bilo zaslediti v pogorjih Šar Planine v Makedoniji in Srbiji. Prisoten je tudi v ZDA, kjer ga kot delovnega psa uporabljajo na rančih. Standard pasme je bil potrjen leta 1939, leta 1957 pa priznan kot jugoslovanski ovčarski pes. Uporabljajo ga izključno za čuvaja domačih živali, domačij in podjetij.

Opis pasme

Po obliki je Šarplaninec srednje velik, močan pes, močne konstitucije, z močno in težko glavo. Dlaka je gosta, dolga in trda, z gosto podlanko. Samci imajo podobno grivo kot levi. Barva dlake obsega širok spekter: od železno sive do skoraj bele, skoraj črne ali barve čreslovine. Nega ni preveč zahtevna, potrebno je krtačenje tedensko, večkrat v času menjave dlake. Poleg tega je potrebno redno zatiranje zajedalcev in krajšanje krempljev.

Karakter pasme

Po naravi je Šarplaninec oster, dominanten, vzvišen, miren, pozoren, deloven, vztrajen, zanesljiv, samosvoj, nezaupljiv, nepodkupljiv, neustrašen, inteligenten, teže učljiv. Negativne lastnost: agresivnost, neobvladljivost, ob neprimerni vzgoji nevaren tudi gospodarju. Svoje ozemlje varuje tudi za ceno svojega življenja; spopade se tudi z medvedi in volkovi. Lastnika priznava kot edinega gospodarja in ga ljubosumno čuva, kot svojo lastnino. Ostale družinske člane obravnava sebi enakopravne, zelo jim je vdan in do njih zaščitniški. Nepoznane otroke ocenjuje kot vsiljivce, zato je potrebna velika pazljivost. Ravno tako ima negativen odnos do ostalih živali in je pogosto agresiven. Priporoča se lastniku, ki ima veliko izkušenj, potrpljenja, iznajdljivosti pri treningih in je značajsko močna in uravnotežena oseba. Pri vzgoji je potrebno veliko odločnosti, avtoritativnosti in zmanjševanje njegove agresije. Primerno je bivanje zunaj, saj ima gosto dlako, ki ga dobro varuje pred vremenskimi spremembami.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: displazija kolkov.

SMOUSHOND

(Hollandse Smoushond)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 1: Pinči in šnavcerji
– 1.3 Smoushond
št. FCI standarda: 308

Velikost: – samec meri od 37 do 42 cm
– samica meri od 35 do 40,5 cm
Teža: od 9 do 10 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nizozemska, kjer na svojo avtohtono pasmo niso kaj preveč ponosni, saj je tik pred izumrtjem. Smoushond izvira iz družine šnavcerjev, njegovo ime v prevodu pomeni »nizozemski podganar«. Prvi vzreditelj teh psov je Abraas, trgovec s psi. Uporabljali so jih kot čuvaje hlevov in hiš, pri lovu na podgane in ostalih škodljivcev. Najprej so jih imenovali »holandski šnavcerji«, kasneje so začeli z načrtno vzrejo in vzgojili novo pasmo. Zaradi svojega trdnega, samosvojega, zvestega in pogumnega obnašanja so bili najbolj priljubljeni so bili med gospodi. Med drugo svetovno vojno se je njihovo število kritično zmanjšalo, zato so jih leta 1949 izbrisali iz registra pasem – proglašeni so bili za izumrlo pasmo. Leta 1972 je H. M. Barkman zbrala vse razpoložljive podatke o tej pasmi in svojo vztrajnostjo dosegla rekonstrukcijo in ponovno vzrejo teh psov. V današnjem času so ti psi maloštevilni in ne dosegajo velike priljubljenosti. Standard te pasme je bil registriran leta 2000.

Opis pasme

Telo je robustno, po obliki je Smoushond kvadratičen in mišičast. Samice imajo nekoliko daljše telo. Zaradi zgradbe telesa je zelo vzdržljiv. Dlaka je trda, resasta, ravna in dolga od 4 do 7 cm, z gosto podlanko. Barva dlake: rumena v vseh odtenkih, najpriljubljenejša temno slamnato rumena. Zaželeno je, da so ušesa, brki, brada in obrvi temnejše barve. Zadošča redno krtačenje in dvakrat na leto trimanje (trimanje pomeni odstranjevanje odmrle dlake s posebnimi škarjicami). Trimanje je nujno opraviti v za to usposobljenih salonih, saj lahko pri neprofesionalni obravnavi pride do poškodbe kože.

Karakter pasme

Po naravi je Smoushond prijazen, pogumen, stabilen, prijazen, vesel in živahen, aktiven,vdan, odkrit, miren, vodljiv, zvit, inteligenten, ljubeč, prijeten, prilagodljiv, občutljiv, pozoren, šaljiv in poslušen. Včasih je lahko malo plašen in nervozen. Do svojega lastnika in družine je zelo prijazen in velja za dobrega družinskega psa. Dobro se razume z drugimi živalmi, tudi mačkami. Primeren je za bivanje v stanovanju, čeprav mu različne vremenske razmere na predstavljajo težav, ker ima gosto podlanko. Potrebuje veliko gibanja.

Zdravje pasme

Posebnih težav z zdravjem nima.

SHAR PEI

(Shar Pei)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.1 Mastifi
št. FCI standarda: 309

Velikost: od 44 do 51 cm
Teža: od 18 do 30 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Shar Pei izvira z juga Kitajske. Uporabljali so ga kot goniča pri lovu na merjasce, pasje borbe, čuvaja in družinskega psa. Njegovo ime v prevodu pomeni »kožušček peščene barve«. V sodobnem času je znan kot družinski pes.

Opis pasme

Njegovo telo je kvadratno, kompaktno, kratko, srednje velikosti in teže. Glava je v primerjavi s trupom velika in spominja na nilskega konja. Potopljene oči in gube, ki zajemajo sprednji del čela, povečujejo asketsko izražanje psa. Ušesa so majhna, precej debela in v obliki enakostraničnega trikotnika, z rahlo zaokroženo konico. Nahajajo se zelo visoko. Lobanja je ravna in široka, precej velika v primerjavi s telesom. Čelo in lica so prekrita z obilico drobnih gubic, ki segajo do težkega podbradka. Gobec je srednje dolg. Posebnost pasme sta jezik in ustna votlina, ki sta modro obarvana. Koža je zelo nagubana in spominja na prevelik pulover. S starostjo se gube zmanjšajo in so prisotne na glavi in po vratu. Dlaka je kratka, ostra in trda. Barve obsegajo širok spekter: krem, rjava, soboljevinasta, rdeča, peščena, čokoladno rjava, marelična, modra, črna in druge. Potrebno je dnevno krtačenje z gumijasto rokavico ali mehko krtačo, ne prepogosto kopanje.

Karakter pasme

Po naravi je Shar Pei zelo pozoren na okolico, vedno na preži, aktiven, živahen, vesel, čist, družaben, zvest, nadpovprečno inteligenten, zmerno učljiv (primeren le za t.i. malo šolo), ni zamerljiv. Potrebuje veliko pozornosti, nagnjen je k pretiravanju. Negativne lastnosti: trmast, občasno neposlušen, svojeglav, nepredvidljiv, njegov značaj je težko dojemljiv, saj mu razpoloženje zelo niha, hitro izgubi interes za stvari, ki mu niso zanimive. Zanimivo je, da se mu razpoloženje odraža na obrazu. Lastniku je zelo vdan in mu želi v vsem ustreči, zelo rad ima otroke. V odnosu do drugih živali je nepredvidljiv, sicer pa se dobro ujame s predstavniki svoje pasme, mačkami in pticami. Do neznanih ljudi je zelo zadržan. Primeren je samo za bivanje v stanovanju. V odnosu do lastnika želi imeti enakovreden status. Njegovo šolanje mora potekati na prijazen način, brez prisile. Potrebuje dnevne, krajše sprehode.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: problemi s kožo in dlako (posledica neprimerne prehrane), pogosto odpoved ledvic (gensko pogojeno), displazija kolkov, kolen.

RUSKI ČRNI TERIER

(Tchiorny Terrier – Black Terrier)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 1: Pinči in šnavcerji
– 1.4 Črni ruski terier
št. FCI standarda: 327

Velikost: – samec meri od 68 do 74 cm
– samica meri od 66 do 72 cm
Teža: od 45 do 55 kg
Življenjska doba: do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je nekdanja Sovjetska zveza (sedaj Rusija). Vzredili so ga na državnem zavodu za vzrejo psov »Rdeča zvezda«, s križanjem velikega šnavcerja s psicami Rottweilerja, Aerdalskega terierja in Novofundlandca. Želeli so vzgojiti zanesljivega in vzdržljivega psa. Uporabljali so ga predvsem za namene vojske. V Rusiji je bila pasma Ruski črni terier priznana leta 1981, FCI pa jo je priznala leta 1985. Uporablja se ga za spremljevalca, čuvaja, družinskega psa in za šolanje.

Opis pasme

Po videzu je Ruski črni terier močan, velik, skladen, eleganten, skoraj kvadratičen. Dlaka je gosta in rahla, na okončinah daljša in valovita, na glavi obvezen dolg čop in dolga brada. Barva dlake je lahko samo črna. Dlaka nima vonja in ne izpada. Potrebuje enkrat tedensko krtačenje, po potrebi kopanje in obvezno striženje 2 do 3 x letno.

Karakter pasme

Po značaju je Črni ruski terier umirjen, samozavesten, družaben, bliskovit ob nevarnosti, odličen čuvaj, zanesljiv, požrtvovalen, zaščitniški, inteligenten, socialen, ustrežljiv do gospodarja, tankočuten, izredno učljiv, uravnotežen. Možne negativne lastnosti so trma in zamerljivost, pri odnosu do drugih psov dominantnost. Lastniku je neizmerno vdan, sledi mu kamorkoli in zanj stori vse. Do otrok so predvsem samice zelo zaščitniške in ustvarijo topel odnos, samci jih raje ignorirajo in se umaknejo. V domačem okolju je miren, neopazen, neškodljiv; na sprehodih živahen, vzdržljiv. Do ostalih živali je toleranten, po nekaterih podatkih se zelo dobro razume s konji. Do tujcev je zadržan, umika se njihovemu božanju, čeprav se sicer rad boža. Po naravi se zelo rad in uspešno šola, čeprav je potrebna motivacija in doslednost pri treningu. Potrebuje aktivnega, sproščenega, odločnega lastnika, ki ima na razpolago veliko časa in znanja o vzgoji in negi psov in zna uporabljati pozitivno motivacijo.