Reševalni psi – Intervju –>
Reševalni psi – Intervju z g.Agrež Jernejem iz Kinološkega društva Izar
Danes v svoji družbi pozdravljamo g. Agrež Jerneja iz Kinološkega društva za iskanje, zaščito in reševanje Izar iz Brežic. Zaprosili smo ga, da nam predstavi dejavnost reševalnih psov in njihovih vodnikov. Povedal nam je marsikaj zanimivega, zato vas lepo vabimo, da si preberete intervju z njim.
Smrček: Pozdravljeni, Jernej. Najprej se vam lepo zahvaljujemo, da ste si vzeli čas, da nam malo pobližje predstavite delo vodnikov in reševalnih psov.
Smrček: Ali nam, prosim, za začetek lahko predstavite vaše društvo in kako je pravzaprav organiziran sistem reševanja, v katerega ste vključeni vodniki z reševalnimi psi?
Jernej Agrež: V Kinološkem društvu za iskanje, zaščito in reševanje Izar smo združeni Simona Potočar, ki je vodja regijske enote, Mojca Kogoj, Tina Vehovar in Alenka Kučič, kot vodnice reševalnih psov ter jaz, Jernej Agrež, vodnik reševalnega psa. Naše društvo pokriva dve regiji: regijo Posavje, ki spada pod Regijski center za obveščanje Brežice in regijo Dolenjska – Bela Krajina, ki spada pod Regijski center za obveščanje Novo mesto. Na vsaki regiji pokrivamo eno enoto.
V Sloveniji sta dve krovni organizaciji, dve zvezi: Kinološka zveza Slovenije in Zveza vodnikov reševalnih psov Slovenije, ki imata vsaka svojo organizacijsko strukturo. Ti dve krovni organizaciji pokrivata celo Slovenijo in združujeta veliko število vodnikov z reševalnimi psi.
Smrček: Kakšne značilnosti – značajske, psihične, fizične – mora imeti pes, da je primeren za delo reševalnega psa oziroma kakšne psihične in fizične lastnosti mora imeti sam vodnik?
Jernej Agrež: Mogoče bo lažje, če pričnem najprej s psom. Pes mora biti zdrav fizično in psihično. Kaj to pomeni fizično zdrav. Pomeni, da se je sposoben normalno premikati po zelo zahtevnem terenu. V primeru, da pes šepa ali na primer ne more skakati ali, če je z njim kar koli narobe telesno, da ga zelo ovira pri dejavnostih, je manj primeren oziroma tudi neprimeren za to delo. Ravno tako je za psa lahko ovira deformacija smrčka ali gobca, kar imajo nekatere pasme že po selekciji. Takšni psi niso primerni, ker imajo že tako težave z dihanjem, zato težje iščejo vonj na terenu. Še nekaj besed glede psihičnega zdravja: pes ne sme imeti fobij, ne sme biti plah, ne sme se bati teme, pokov, hrupa, drugega psa, ne sme se bati neznancev – načeloma se ne sme ničesar bati. In to je tisto, kar je najbolj poglavitno. Pes mora biti stabilen, da se ne bo ustrašil, ko se bo znašel v novi situaciji. Ravno tako pes ne sme biti agresiven. Nekateri ne ločijo med nagonskostjo in agresivnostjo. V redu je, če ima pes dobro izražene nagone, zato ker bo potem tudi lažje delati z njim. Kar mi počnemo, je za njega igra. V igro vpleta svoje nagone. Ne bomo sicer iskali nagon ubijanja, nagon samoohranitve … Če pa je pes agresiven zato, ker je imel slabo izkušnjo v mladosti, ali zato, ker so ga zlorabljali, ali pa v primeru, da je že po naravi takšen, bo grizel, še preden se bo sploh karkoli zgodilo, takšen pes vsekakor ni primeren oziroma je neprimeren.
Glede vodnika bi omenil naslednje. V Sloveniji imamo veliko ljudi, ki so vključeni v našo dejavnost. Nekateri so zgolj vključeni v sistem reševanja in niso preveč aktivni. Imamo ljudi, ki jim to pomeni res veliko. To je njihov način življenja, zato vlagajo v to čas in denar in še vse drugo, kar sodi poleg. Največ pa je takšnih, ki so verjetno nekje vmes.
Vodnik mora biti potrpežljiv, strpen do sebe, do psa, do vseh ostalih. Sposoben mora biti prenašati situacije, ki so zahtevne tako fizično kot psihično. Včasih je potrebno dva, tri dni iskati po terenu, slabo vreme je, enkrat ekstremno vroče, spet drugič bo deževalo, blatno bo, vendar je kljub temu potrebno opraviti delo. Poleg tega se srečujemo tudi z neželenimi zaključki intervencij, ko iskano osebo najdemo mrtvo ali hudo poškodovano. Svojci pogrešanih imajo vedno upanje, vsaj kanček upanja in pričakujejo najboljši izid. Včasih je potrebno biti zelo pazljiv, kaj jim boš povedal. Lahko se ti zelo hitro zgodi, da na neprimeren način posreduješ informacijo, včasih lahko izpadeš kriv, za to, kar se je zgodilo, čeprav v resnici nisi. Torej, s tem je potrebno živeti, to je potrebno sprejeti. Odvisno je od posameznika, kako sprejema – marsikdo tega ne zmore, marsikdo lahko, odvisno od posameznika.
Smrček: Ali se za reševalne pse primerni psi določenih pasem ali so lahko reševalni psi tudi mešančki, mogoče psi iz zavetišč?
Jernej Agrež: Tudi mešanci so primerni, vendar je tako, da imajo psi iz zavetišč zelo specifično socializacijo. Ne moreš vedeti, kaj se je s psom dogajalo. Pes ima lahko skrito hibo, ki jo ne boš prepoznal, ne vem, npr. tri leta, dokler se pes ne bo znašel v določeni situaciji in se bo ta hiba pokazala, ko bo najmanj primerno. Ni pa nujno, da se bo to zgodilo, saj je lahko tudi pes iz zavetišča vrhunski. Načeloma je tako, da človek, ki se odloči za psa,mogoče na začetku niti ne ve, kaj bi psom počel. Ima torej psa, včlani se v kinološko društvo, opravi malo šolo in različne tečaje in tam opazi skupino, ki se ukvarja z reševanjem. Postane mu všeč, se pridruži, ostane. In večina ljudi ob tem še ne razmišlja o drugem psu, imaš pač psa, ki ga imaš, všeč ti je bil, ne vem, zaradi različnih značilnosti in si si tega psa vzel. Vendar pa ni nujno, da je to pes, ki je primeren za reševanje. Kljub temu poizkusiš s tem psom narediti vse tisto, kar se najbolj da. Izbira drugega psa, ko si enkrat v reševanju, je potem bolj specifična. Nabor se zelo zoži, nabor pasem med katerimi izbiraš.
Sprašujete, kateri pes je primeren in kateri ne. Ogromni psi, kot je na primer nemška doga – neprimerna, zato ker ne bo mogla premoščati terena, tako kot ga lahko kakšna srednje velika pasma. Majhne pasme, kot na primer pekinčan – ne bo šlo, zato ker je pes premajhen. Ali pa čivava in podobni psi – ne bo šlo, ker enostavno pes ne more niti skočiti na stol ali na mizo, zato tudi ne bo uspešen pri iskanju na ruševini. Izbira mešanec ali čistokrvni pes pri tem ne igra velike vloge, predvsem je važno to, da je pes že v osnovi zdrav – psihično in fizično. Poleg tega je pomembno, da je po plečni višini nekako srednje velik pes, da ni pretežak, da se lahko znajde na zelo težkem terenu. In to je to.
Katera pasemska skupina in izmed skupin, katera pasma ja, katera ne, to je lahko zelo nehvaležno odločanje. Načeloma se ve, katere pasme so bolj učljive, katere pasme se uporablja v službene namene, katere za delo in katere se bolje obnesejo kot družinski psi. Vendar lahko tudi s psom takšne pasme, ki v osnovi ni namenjena za službeno udejstvovanje ali za delo, veliko naredimo. Tako, da je pa pri tem najpomembneje, ali bo vodnik sposoben psa določene pasme pravilno vzgojiti in voditi.
Smrček: Katera preverjanja morata opraviti tako pes kakor vodnik, da sta izbrana kot primerna za to delo? Ali obstajajo kakšni izpiti, ki jih je potrebno opraviti?
Jernej Agrež: Najprej kar se tiče psa. Obstaja mednarodni pravilnik, ki se imenuje IPO-R 2012. Sestavila in sprejela ga je Mednarodna organizacija reševalnih psov in je usklajen tudi z Mednarodno kinološko zvezo (FCI). Po tem pravilniku se izvajajo preizkušnje oziroma izpiti in tudi vsakoletno svetovno prvenstvo reševalnih psov. Poleg tega imajo lahko države, v katerih delujejo organizacije z reševalnimi psi, tudi nacionalne pravilnike. Ponekod so nacionalni pravilniki usklajeni z mednarodnim pravilnikom, drugod niso. In to so tiste preizkušnje, ki naj bi jih pes opravil, da pridobi naziv reševalni pes. Se pravi, imamo preizkušnje iskanja pogrešanega v naravi, iskanja zasutih v ruševinah, iskanja zasutih v plazovini in reševanje iz vode. Potem se to kategorizira še po težavnostnih stopnjah. Kot mi je znano obstajata kategoriji A in B, s tem, da je kategorija A lažja, kategorija B pa težja. Včasih je obstajala še kategorija C – lavina.
Glede usposabljanja vodnika pa je čisto odvisno od organizacije. Recimo, Kinološka zveza Slovenije ima lepo kategorizirane stopnje: vodnik začetnik, vodnik pripravnik in potem opravljaš določena usposabljanja in določene izpite in, ko to narediš, šele takrat lahko greš s psom na izpit. In, če pes izpit naredi, potem greš lahko na regijsko preizkušnjo. Ko uspešno opraviš regijsko preizkušnjo, si razporejen v regijsko enoto. Zveza vodnikov reševalnih psov Slovenije nima takšnega sistema in se v bistvu pričakuje od vsake organizacije in od vsakega društva, da usposablja vodnike v skladu z znanji, ki jih vodnik mora imeti, da pravilno ravna oziroma odreagira v vsakem primeru, ko je nekje na intervenciji. Splošna znanja, ki jih mora obvladati vodnik reševalnega psa so: prva medicinska pomoč, prva veterinarska pomoč, orientacija s karto, orientacija s pomočjo GPS sprejemnika, uporaba vrvne tehnike za premagovanje višinskih razlik in različna teoretična znanja, od določenih mednarodnih smernic za primere mednarodnega posredovanja, pa vse do varnostnih smernic, ki opredeljujejo, kako se ravna v ruševinah, kako v gorah in tako naprej.
Smrček: Ali je potrdilo o usposobljenosti, ki ga pridobita vodnik in njegov pes za opravljanje navedene dejavnosti mednarodno priznano? Lahko reševalni pari opravljajo reševanje tudi v tujini?
Jernej Agrež: Pogoj za udeležbo na mednarodnem posredovanju (International Deployment) je, zdaj govorim izključno o ruševinah, o ruševinskih situacijah, da imaš uspešno opravljen mednarodni ruševinski izpit nivoja B, se pravi t.i. težjo varianto in izpit, ki se imenuje Mission Readiness Test. Izpit organizira mednarodna organizacija in obsega preizkus pripravljenosti vodnika in psa za mednarodno posredovanje. In, ko imaš ta dva izpita uspešno narejena, lahko v Sloveniji opravljaš licenco MRT, ki je pogoj za članstvo v DEIRP. DEIRP je državna enota v sklopu Enote za hitre intervencije pri Upravi za zaščito in reševanje. DEIRP oziroma Enota za hitre intervencije se bo odzvala na klic oziroma na prošnjo za mednarodno intervencijo in na podlagi navedenega odide reševalna ekipa na mednarodno posredovanje.
Smrček: Ali je potrebno licence oziroma izpite nadgrajevati in obnavljati ves čas aktivnosti? Ali se opravijo enkrat in potem vodnik in pes na terenu zgolj pridobivata izkušnje?
Jernej Agrež: Za Mission Readiness Test imamo kvalifikacijo in rekvalifikacije. V primeru, če rekvalifikacije ne narediš, nimaš več licence. Za delovanje na območju Republike Slovenije je vsaka krovna organizacija, se pravi vsaka zveza, dolžna na letni ravni izvesti regijske preizkušnje, kjer se preizkuša delo in usposobljenost reševalnih ekip. To je pogoj, ki je urejen z zakonodajo. Usposabljanje in preverjanje potekata ves čas in nista opravljena enkrat za vse čase.
Smrček: Koliko mora biti star pes, da lahko prične z usposabljanjem za reševalnega psa in do katere starosti lahko opravlja to delo?
Jernej Agrež: Aktivna doba je odvisna od pripravljenosti psa. Nekateri psi to zmorejo do desetega leta, lahko tudi preko desetega leta starosti. V primeru, če je pes poškodovan ali bolan, pa se upokoji že prej. Odvisno od psa. Kar se tiče spodnje meje starosti, je pa tako, da lahko rečemo, da je pes v redu, da je stabilen in se lahko nanj zanesemo, mora pač dozoreti. Mora odrasti telesno in mentalno. Kdaj dopolni navedene kriterije, je čisto odvisno od posameznega psa. Načeloma bi bil pes lahko pripravljen že pri enem letu starosti opraviti izpite,vendar marsikateri pes takrat še ni mentalno dozorel. V praksi je tako, da pes opravi izpit, regijsko preizkušnjo in je razporejen, čeprav je še majčken otroka, potem pa na terenu nabira kilometre, on in vodnik skupaj zorita, eden z drugim.
Smrček: Ali lahko navedete različne vrste reševanj, ki jih opravljajo psi – plazovi, ruševine, jame, morda še kaj?
Jernej Agrež: Povem lahko konkretno za našo enoto. Mi do sedaj nismo imeli drugega, razen iskanja pogrešanih oseb na terenu. Iskanje je obsegalo tudi preiskavo objektov, za katere sicer ne moremo reči, da so ruševine, ker so pač stari, razpadli objekti, tako da to ni tipična ruševina in to je v bistvu, lahko rečem, kar petdeset ali še več odstotkov tistega, kar reševalci s psi v Sloveniji počnemo.
Ruševinskih primerov je zelo malo. Mogoče opišem en takšen specifičen primer. Pred kratkim je nekje v Beli Krajini iztiril vlak. Vlak so preiskali reševalci s psi. Preiskali so tudi ožje območje, če bi slučajno bila kakšna oseba na primer pod vagoni oziroma, če bi slučajno koga, ko je vlak iztiril, vrglo v bližnjo okolico. Drugače pa, kar se tiče ruševine, je bilo v Sloveniji sicer nekaj primerov, vendar so zelo redki. Slovenski reševalci so se, med drugim, udeležili tudi reševanja na Sumatri.
Kar se tiče reševanja izpod plazovine oziroma iskanja v primeru snežnega plazu, je to predvsem domena Gorske reševalne službe z njihovimi psi. Je pa res, da so, ne vem točno ali predlansko ali lansko leto, posredovali tudi kranjski oziroma gorenjski vodniki reševalnih psov.
Reševanja iz vode oziroma reševanja utapljajočih oseb v Sloveniji ne prakticiramo, vsaj ne poznam nikogar, da bi bil razporejen nekam, da bi to dejansko počel kot reševalec.
Načeloma so to naloge, ki jih opravljamo.
Smrček: Ali pes reševalec opravlja svoje delo v vseh situacijah in na vseh terenih (jame, ruševine, plazovi, iskanje pogrešanih oseb) ali so posamezni psi specializirani za iskanje na določenem terenu oz. v določenih situacijah?
Jernej Agrež: Predvsem je odvisno od posameznega psa. Eni psi veliko bolje delajo na nekem specifičnem področju, na primer v ruševini, kakor kje drugje. Lahko se zgodi tudi tako, da pes, recimo, zelo rad potegne za divjadjo in je s tem velik problem v naravi, v ruševini pa sledi divjadi, ki bi ga premotila ni in bo pes svoj posel zelo dobro opravil. Lahko je tudi obratno. Pes se lahko boji premikanja po odkruških, po nekem gibajočem se materialu in je na ruševini neuporaben, bo pa vrhunsko delal v naravi.
Obstaja praksa, da se psa, ki ima opravljen izpit in pridobljeno licenco, uporabi na tisti situaciji, za katero je izpit naredil. Večina naših psov ima narejene izpite za ruševino in za naravo. Tako, da načeloma ne grupiramo na način, da je ena skupina za eno vrsto reševanja, druga skupina spet za drugo. Vsekakor pa naše pse poznamo tako dobro, da vemo, na katerem področju oziroma v kakšni situaciji se določen pes najbolje obnese in skladno s tem oblikujemo skupino.
Omenil sem že, da iskanja v ruševinah pri nas naše društvo še ni doživelo. Do sedaj smo opravljali le iskanje pogrešanih oseb v naravi.
Smrček: Ali je delo reševalca prostovoljno ali je to redna zaposlitev?
Jernej Agrež: Ne, to ni polna zaposlitev, sploh ne, tudi ni honorarna zaposlitev, niti ni redna zaposlitev. Financiranje reševanja je urejeno tako, da zveza, skladno s pogodbo, dobi od Uprave za zaščito in reševanje določeno kvoto denarja. Dobljena sredstva potem razdeli po določenem sistemu med društva in potem posamezno društvo razpolaga s tem denarjem. Društvo iz pridobljenih sredstev svojim članom krije predvsem potne stroške, ki nastanejo pri intervencijah. Prav tako se iz navedenih sredstev krijejo preostali stroški, ki nastanejo ob našem delu, seveda, če višina le-teh zadošča.
Smrček: Ali obstajajo kakšna tekmovanja reševalnih parov v Sloveniji ali v tujini?
Jernej Agrež: Obstajajo različna tekmovanja, tako v Sloveniji, kot tudi v tujini. Lansko leto smo imeli v Sloveniji, v Novi Gorici, svetovno prvenstvo reševalnih psov. Svetovno prvenstvo se organizira vsako leto v sodelovanju z nacionalno organizacijo določene države in Mednarodno organizacijo reševalnih psov. Kot rečeno, imamo tudi v Sloveniji različna tekmovanja – državno prvenstvo in določena tekmovanja bolj lokalnega značaja, kot nekakšni memoriali. Namenjena so tako tekmovanju, kot tudi druženju.
Smrček: Kakšen trening potrebuje reševalni pes in kako pogosto poteka?
Jernej Agrež: Glede treningov bom najlažje povedal iz svojih izkušenj. S psom delam od prvega dne, ko ga pripeljem domov in vse do zadnjega dne, ko je še sposoben aktivnosti. To pomeni vsak dan. Vsak dan vadiva poslušnost, navajanje na različne situacije in različne podlage in materialne. Navedeni treningi so kratki, saj trajajo od tri do pet minut, toliko da pes nekaj naredi, da si zasluži za jesti, kot v šali pravimo. Skupinski treningi, ko se zberemo skupaj vsi člani, potekajo enkrat tedensko in obsegajo trening iskanja. Poleg tega tedenskega treninga, večkrat na teden še sam vadim s psom tako, da išče igrače doma na dvorišču, oblaja mene ali koga drugega, vadiva plenski nagon na način, da se pes igra, se cuka, bori za igračo in podobno. V bistvu s psom vadiva oziroma delava vsak dan.
Smrček: Ali mora reševalni pes opravljati periodične veterinarske preglede? Ali so zdravniški pregledi predpisani tudi za vodnika psa?
Jernej Agrež: Ne, žal to pri nas še ni povsem urejeno. Za vodnika psa ni predpisanih zdravniških pregledov. Sicer je za udeležbo v DEIRP, se pravi v sklopu državne enote, treba narediti preizkus fizičnih sposobnosti po naših standardih, ampak vse ostalo je neregulirano. Kar se tiče psa, razen obveznega cepljenja proti steklini, ni potrebno opravljati nobenih posebnih veterinarskih pregledov, je pa potrebno narediti veterinarski pregled, ko greš na svetovno prvenstvo. Se pravi, ko prideš na prvenstvo, oddaš prijavo in takrat se opravi veterinarski pregled vsakega psa. Ampak to je, bomo rekli zelo specifično, saj se opravlja le na svetovnem prvenstvu. Drugače se periodičnih veterinarskih pregledov psa ne izvaja. Mogoče edino potem, ko gre za opravljanje Mission Readiness Test, ampak drugače v Sloveniji pa ne.
Smrček: Ali lahko navedete nekaj reševalnih akcij, v katerih ste bili sami udeleženi?
Jernej Agrež: Kolikor se spomnim, smo bili nazadnje v Črnomlju. Policija je dobila prijavo o pogrešanem moškem. Odšli smo tja, prejeli dodatne informacije in se na podlagi tega odločili za terensko taktiko. Takoj, ko smo pričeli z iskanjem, smo dobili obvestilo, da se je moški sam vrnil domov.
Udeležili smo se tudi iskanja v Brežicah. Okoli polnoči smo prejeli klic iz regijskega centra, da je pogrešan moški. Policija je posredovala informacije, kje se je oseba nazadnje nahajala in kaj je počela. Preiskovali smo urbano okolico, to je mestno jedro. Akcija se je zaključila, ko je eden izmed reševalcev naslednje jutro dobil informacijo, da je bil moški viden nekje v mestu. Šel je preveriti na navedeni kraj in moški se je dejansko nahajal tam. Odpeljal ga je nazaj v dom za ostarele.
Poleti smo imeli tudi dvodnevno reševalno akcijo na Vrbini. Iskali smo starejšo gospo, ki je odtavala od doma, prijavo pa so posredovali njeni domači. Po dveh dneh iskanja smo jo našli živo.
Smrček: Nam lahko zaupate kakšen zanimiv, morda vesel dogodek, ki ste ga doživeli ob svojem delu?
Jernej Agrež: Najbolj vesel dogodek je, ko vidiš solze sreče. To je predvsem s strani staršev, ko jim posreduješ informacijo, ki si jo sprejel po postaji, da je otrok najden, da je živ in zdrav, da je vse v redu. Ko jim poveš to informacijo vidiš, da jim to ogromno pomeni. To je tisto največ, kar lahko dosežeš.
Smrček: Ali bi želeli povedati še kaj, po čemer vas nismo povprašali, pa je pomembno oziroma zanimivo?
Jernej Agrež: Veliko bi še lahko povedali na to temo. Morda bi omenil še, da področje reševanja s psi še ni urejeno v takšni meri, kot bi bilo lahko. Stanje ni idealno, vendar tudi ni katastrofalno. Veliko stvari bi se dalo še izboljšati. Kako se bo to področje uredilo in kdaj, nam bo povedal čas. Reševalci se, ne glede na to, kakšna je situacija na tem področju, trudimo, da dobro opravljamo svojo primarno nalogo, to je reševanje človeških življenj. In to bomo počeli tudi vnaprej. Marsikdaj dobimo tudi kakšno poleno pod noge. Poudariti pa moram, da od ljudi, ki smo jim pomagali, vedno dobimo pohvale. Te pohvale pomenijo veliko več, kot morebitna graja s strani tistih, ki zadeve ne poznajo dovolj dobro.
Smrček: V imenu portala Smrček.si se vam najlepše zahvaljujem, da ste si vzeli čas in nam predstavili dejavnost, ki jo opravljate vodniki in reševalni psi. Prepričani smo, da je o navedeni temi mogoče še veliko povedati, zato upamo, da se kmalu spet srečamo.
Kontaktne informacije Društva:
KD IZAR
Čateška ulica 6
8250 Brežice
Tel.: +386 (0)51 318 885
Spletna stran: http://www.izar.si
Intervju izvedla: Natalija Černelič, 03.12.2014
Ljubljana, 28. september 2013 – na Prešernovem trgu v Ljubljani se je pod okriljem marketinške agencije ESA odvijal že tretji dobrodelni dogodek »Šapice sreče«.
Vsi poslovni partnerji dobrodelnega dogodka »Šapice sreče« so bili dobrodelni, saj so del sobotnega izkupička namenili Lajki. S strani Butika za male živali Zootic so Lajki podarili pasje ter mačje brikete Hill’s Science Plan, obiskovalce dogodka pa so razvajali s popustom.
Tara, pasja trenerka in sprehajalka psov iz Red Deera, Alberte je prišla do odlične ideje, o načinu, kako opozoriti druge o psu, ki potrebuje svoj “osebni prostor” pred drugimi psi oziroma ljudmi. Odločila se je, da ustvari projekt, ki ga je imenovala Yellow Dog Project. Kot vemo, obstaja kar nekaj razlogov, zakaj bi pes na povodcu potreboval varno distanco pred drugimi psi – zdravstvene ali vedenjske težave so seveda glavni razlogi, lahko pa obstajajo tudi kakšne druge težave pri psu, zato je pomembno, da se upošteva ter spoštuje želje skrbnika (lastnika) psa. Če vidimo rumeni trakec na povodcu, se psu ne približamo ter ne dovolimo svojemu kosmatinčku v njegovo bližino. Bodimo odgovorni ter spoštujmo želje skrbnika (lastnika) psa z rumenim trakcem, saj on najbolje pozna svojega kužka ter njegove potrebe!