Mreža Šolski pes je v Sloveniji nov projekt. Z ustanovitvijo Mreže želijo pobudniki in koordinatorji povezati tiste vzgojno-izobraževalne ustanove, ki v svoje delo redno vključujejo delovanje terapevtskega psa in njegovega vodnika. Ta je lahko učitelj oz. strokovni delavec, zaposlen v ustanovi, ali pa zunanji obiskovalec, prostovoljec. Zasnovo mreže predstavlja Mojca Trampuš, profesorica matematike (svetnica) na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana, ki skupaj s svojo Šapo že od jeseni 2012 prakticira poučevanje s pomočjo oziroma ob prisotnosti psa. Mojca in Šapa sta tudi terapevtski par pri Slovenskem društvu za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. Poleg navedenega je Mojca Trampuš avtorica dveh knjig: Tačke v šoli in Šapa se predstavi. Knjigi, ki predstavljata delo terapevtskega psa v šoli in izven nje, sta izšli v založbi Zavoda RS za šolstvo. Prva je namenjena odraslim, druga pa mladim bralcem.

 

Šapa in pozdravni servus (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)

Smrček: Pozdravljeni. Nam za uvod lahko, prosim, najprej poveste nekaj besed o tem, kaj je pravzaprav Mreža Šolski pes?

Mojca T.: Mreža Šolski pes je v tem trenutku še nebogljen, sramežljiv mladiček, saj se je komaj prejšnji teden pokazala javnosti. Vemo, kako je z mladički: so prikupni, ukradejo nam srce. Da odrastejo, pa je potrebnega veliko dela, skrbi in srčnosti. Verjamemo, da bo tako odraščala tudi Mreža Šolski pes in da bo kmalu polno zaživela kot skupnost vzgojno-izobraževalnih ustanov (v nadaljevanju: šol), v katerih redno deluje terapevtski pes s svojim vodnikom.

Smrček: Zakaj ste se odločili ustanoviti mrežo?

Mojca T.: V zadnjih letih se je izrazito povečalo število psov, ki s svojimi vodniki delujejo v slovenskem šolskem prostoru. Čeprav gre za zelo različne ustanove (vrtce, osnovne in srednje šole, šole z nižjimi izobrazbenimi standardi, ustanove, kjer delajo z otroki z izrazitimi posebnimi potrebami…), posamezniki izmenjujemo izkušnje o tovrstnem delu. Prav želja po sistematičnem povezovanju je vodila k ideji o ustanovitvi mreže šol. Hkrati smo pripravljeni ponuditi roko posameznikom, ki želijo na novo vzpostaviti delo s psom v šoli. Pot, ki smo jo nekateri že prehodili, jim lahko olajša začetne korake.

Alvin v službi razveseljuje otroke (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)

Smrček: Kdo so ustanovitelji oziroma koordinatorji mreže in od kdaj mreža obstaja?

Mojca T.: O vzpostavitvi mreže smo se začeli pogovarjati v okviru Inovacijskih projektov, ki potekajo na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo (v nadaljevanju: ZRSŠ). Pri projektih že več let tesno sodelujemo Irma Golob z Alvinom (zaposlena na CIRIUS Kamnik), Mateja Slapnik s Kity (zaposlena na OŠ Pod Goro v Slovenskih Konjicah) in Mojca Trampuš s Šapo (zaposlena na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana). Vse tri imamo podporo pri vodstvu matičnih šol, ta je nepogrešljiva. Ključno je tudi zaupanje dr. Natalije Komljanc, ki na ZRSŠ vodi inovacijske projekte. Naše delo vsa leta spremlja z naklonjenostjo in je aktivno sodelovala pri vzpostavitvi Mreže.
Šole, navedene v zgornjem odstavku, so hkrati ustanovne članice Mreže. Koordinatorke smo Irma, Mateja in Mojca – v letih sodelovanja smo razvile prave prijateljske vezi. Zaupamo si, prisluhnemo druga drugi in skupaj iščemo nove poti. Alvin, Kity in Šapa pa medtem dremajo pod mizo, si svoje mislijo in nas občasno s smrčkom dregnejo pod roko. Ob njih je vse lažje – tudi nam, ne samo našim učencem.

Smrček: Kdo se lahko včlani v Mrežo in pod kakšnimi pogoji?

Mojca T.: Mreži Šolski pes se lahko pridruži vzgojno-izobraževalna ustanova, v kateri redno deluje terapevtski pes s svojim vodnikom. Vodnik je lahko na šoli zaposlen, lahko pa je zunanji obiskovalec, prostovoljec. Za včlanitev v Mrežo Šolski pes ravnatelj šole podpiše pristopno izjavo in s tem potrdi, da šola, pes in njegov vodnik izpolnjujejo pogoje, ki jih Mreža postavlja. Ključni pogoji so:
– vključen je terapevtski pes s certifikatom enega od društev, ki se s tem ukvarjajo,
– vodnik psa, učitelj (oboje je lahko ista oseba) in vodstvo šole načrtujejo redno delo in sodelujejo,
– s psom v šoli soglašajo starši otrok,
– delo s psom je zapisano v Letnem delovnem načrtu šole,
– delo s psom je predstavljeno na spletni strani šole,
– delo s psom je, je bilo ali bo (v naslednjem šolskem letu) vsaj eno leto sodelovalo v inovacijskih projektih Zavoda za šolstvo,
– šola bo prispevala k delu Mreže.
Ustanove, ki jih priključitev Mreži zanima, najdejo natančne pogoje na spletni strani Mreža Šolski pes.
Našteti so le formalni pogoji. Ob teh pa so bistveni tudi neformalni, vsebinski pogoji. Delu s psom mora biti naklonjeno vodstvo in drugi zaposleni. Šola mora omogočiti psu dobre pogoje za delo: primeren urnik, miren kotiček v učilnici, zračen prostor, možnost umika in še kaj. Delo v šoli je za psa naporno, zato je pomembno, da prisluhnemo njegovim potrebam. Skrb za kužka se zdi sicer samoumevna, pa vendar vodniki terapevtskih psov nenehno opozarjamo nanjo. K primernemu ravnanju s psom spodbujamo tudi učence. Spoštljiv odnos do drugih živih bitij pa je že ena od bistvenih vsebin, ki jih želimo s prisotnostjo psa v razredu posredovati mladim.

Kity: “še mi beri, zanimivo je!” (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)

Smrček: Kakšne lastnosti mora imeti pes, da lahko pridobi naziv šolski pes?

Mojca T.: Pes, ki prihaja med otroke, mora biti seveda zdrav, ubogljiv, obvladan. Naklonjen mora biti otrokom. Mirno se mora odzivati na okoliščine, ki so v šoli običajne – gneča, občasen hrup, nepričakovani odzivi posameznikov… Vse te zahteve izpolnjujejo terapevtski psi, običajni družinski kužki, ki pa so za svoje delo dodatno usposobljeni.
Morda kratko pojasnilo za bralce, ki dela terapevtskih psov ne poznajo. Ti psi skupaj s svojimi vodniki obiskujejo različne ustanove, npr. šole, vrtce, bolnišnice, varstveno-delovne centre, rehabilitacijske centre in še in še. Tam (pogosto v sodelovanju s strokovnjaki, kot so pedagoški delavci, fizioterapevti, delovni terapevti, logopedi…) delajo s posamezniki in skupinami. Delo terapevtskega psa je lahko vnaprej načrtovano, z natančno določenimi cilji, lahko pa gre preprosto za druženje, ki omogoča prijetne izkušnje. Psa pred začetkom usposabljanja opazuje kinološki strokovnjak, ki presodi, če je značaj psa primeren za tako delo. Sledi usposabljanje psa in njegovega vodnika, pri tem sodelujejo številni strokovnjaki – kinologi, veterinarji, izkušeni vodniki terapevtskih psov in strokovni delavci, ki jim tovrstno delo ni novo. Vodniki teh psov smo prostovoljci. Psi redno obiskujejo pooblaščenega veterinarja, ki spremlja njihovo zdravstveno stanje. Druženje in delo s psom prinese uporabnikom številne koristi. Največ pa zagotovo šteje veselje, nežnost, mehka taca v naročju nekoga, ki je morda žalosten, osamljen, prestrašen. Delo terapevtskih psov je podprto s številnimi strokovnimi raziskavami in je razširjeno in priznano v mnogih državah širom po svetu.

Smrček: Zakaj lahko v Mreži sodelujejo le terapevtski psi? Ali boste v prihodnje razširili delo v šoli tudi na druge pse (pomočniki, reševalni psi …)?

Mojca T.: Da bi v največji možni meri zagotavljali varnost pri delu s psi v šolah, smo postavili zahtevo, da lahko le terapevtski pes postane tudi šolski pes. Vemo sicer, da so tudi drugi psi ubogljivi, šolani, marsikateri celo bistveno bolj kot terapevtski psi. Vendar je osnovni namen njihovega delovanja drugačen. Med procesom usposabljanja se terapevtski pes sreča z različnimi situacijami, ki so podobne tistim v šolah. Njegov vodnik se nauči natančno opazovati telesno govorico svojega pasjega prijatelja, še posebej prepoznavati miritvene in svarilne znake. Spozna vedenje svojega psa v različnih situacijah in se prepriča, kako se njegov pes odziva na množico otrok/mladine.
Ko v šolski prostor stopita terapevtski pes in njegov vodnik, imamo torej zagotovilo, da je pes po presoji različnih strokovnjakov primeren za zahtevne naloge, njegov vodnik pa ga je sposoben za te naloge motivirati in poskrbeti za varno in prijetno druženje z otroki.

Smrček: Katere pogoje pa mora izpolnjevati vodnik šolskega psa?

Mojca T.: Kot rečeno, mora biti usposobljen vodnik terapevtskega psa. Seveda mora biti iskreno naklonjen mladini. Če je v šoli obiskovalec, mora dobro sodelovati z učiteljem ali drugim strokovnim delavcem. Kot poznavalec znakov pasje telesne govorice nanje opozarja tudi otroke. Spodbuja jih k spoštljivemu, ljubečemu, nežnemu ravnanju s psom – ne le z besedami, predvsem z dejanji. Poskrbeti mora, da se tudi kuža pri delu dobro počuti.

Spoznavajmo črke, ki jih skrivajo kužki v rutkah (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)

Smrček: Kakšne so glavne naloge mreže Šolski pes oziroma sodelujočih?

Mojca T.: Mreža želi predvsem širiti kakovostno delo s šolskimi psi, povezovati posameznike, ki s psi že delajo v šolah, posredovati znanja o tovrstnem delu. Ob tem pa informirati strokovno javnost in opozarjati, da ne gre za kaprico nekaj posameznikov, ampak za resen, strokovno podprt pristop, ki zasluži tudi formalno priznanje pristojnih krovnih ustanov.
Ob poudarjanju formalnosti ne smemo spregledati osnovne ideje, zakaj bi kužki sploh tačkali po šolah. Opora tisti Metki, ki zaradi stika s toplim pasjim kožuhom rajši prihaja v šolo, je glavna naloga sodelujočega v Mreži. Prav tako pomoč tistemu Tinetu, ki s prijaznim psom ob strani laže spregovori o svojih strahovih in uspešneje dosega cilje, tako učne kot druge. Tinetov in Metk je v razredih veliko; pravzaprav je vsak od naših učencev malo Tine in malo Metka. Kuža marsikaterega od njih opogumlja, razveseljuje. To je srčika delovanja vsakega člana novonastale Mreže.

Smrček: Katera društva, ki se pri nas ukvarjajo z delom terapevtskih psov, so že pristopila? Koliko članov imate trenutno?

Mojca T.: Ustanovne članice smo tri. Pripadamo Društvu Tačke pomagačke in Ambasadorjem nasmeha. Tudi če ustanova izpolnjuje vse pogoje za priključitev Mreži, potrebuje nekaj časa, da uredi formalnosti in se včlani. V samo nekaj dneh od vzpostavitve Mreže je to uspelo dvema šolama, še tri urejajo zadnje podrobnosti. Tako se bo stanje (trenutno pet članic Mreže) verjetno hitro spreminjalo.

Smrček: Katera soglasja so potrebna in kdo jih izda, da lahko pes prične delati v šoli?

Mojca T.: Delo s psom v šoli je zaenkrat predmet dogovora med vodstvom šole, učiteljem, vodnikom psa in starši. Zato na formalnem nivoju niso potrebna številna soglasja. Vseeno menimo, da je smiselno pridobiti soglasja vseh staršev, kateri otroci prihajajo v, več kot mimobežen, stik s psom.

Kužki, sestavljanke in geometrija (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)

Smrček: Ali želite v prihodnosti vplivati tudi na to, da bi se navedeno področje uredilo na takšen način, da bi bila pravila bolj usklajena in bi veljala za vse organizacije pri nas, ki se ukvarjajo s tem in podobnim delom?

Mojca T.: Seveda. Zavedamo pa se, da so naše možnosti omejene. Menimo, da smo v zadnjih letih dosegli ogromen napredek – še pred nekaj leti je bila ideja o psih v šoli videti povsem neresna. Vodi nas navdušenje nad druženjem in delom s psi, vodi nas veselje do našega poklicnega dela z mladimi, ki jih imamo radi. Delu namenjamo velik del svojega prostega časa. Tudi Mreža je nastala na prostovoljni osnovi, ob našem siceršnjem rednem delu v šolah. Ocenjujemo, da je prav vzpostavitev Mreže pomemben korak k urejanju tega področja. Vsekakor pa bodo slej ko prej na potezi pristojne ustanove, ki imajo moč, da delo s psi v vzgoji in izobraževanju umestijo v krovne dokumente.

Smrček: Glede na to, da je koncept takšnega dela pri nas nov in manj poznan, verjetno pri njegovi realizaciji sodelujejo strokovnjaki z različnih področij. Katerih?

Mojca T.: Glede na to, da govorimo o delu v vzgoji in izobraževanju, je samoumevno, da so prvi v tej vrsti pedagoški delavci – učitelji, vzgojitelji, socialni pedagogi, specialni pedagogi… Ko pride v šolo Runo, pa je seveda potrebno, da pri tem sodelujemo s strokovnjaki, ki razumejo in poznajo pse. To so kinologi in veterinarji. Sicer pa vsak dobronameren posameznik, ne glede na svoje strokovno področje, lahko doda kamenček v pisan mozaik dela, ki ga koordiniramo.

Šapina tačka v naročju polepša odmor (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)

Smrček: Katerim načelom sledite pri delu s psom v šolskem okolju?

Mojca T.: Najprej vsem tistim, ki tudi sicer vodijo delo pedagoških delavcev – predvsem stavimo na strokovno delo in na spoštljiv, dobronameren odnos med vsemi udeleženci. Kuža v šolo prinese nove možnosti, pa tudi nove omejitve, splošnim načelom dodamo še specifična. Najprej zagotovilo, da je stik s psom za vsakogar prostovoljen. In še, da nenehno skrb namenjamo prijetnemu počutju vseh udeležencev (tudi kužku) in zagotavljanju varnosti. Naši psi so sicer šolani, a vedno znova opozarjamo, da ostajajo psi.

Smrček: Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana je bila prva šola, ki je uvedla prisotnost psa, vaše Šape, pri pouku. Zakaj ste se odločili za ta korak in kako po skoraj petih letih vajinega sodelovanja z učenci, starši, kolegi učitelji in vodstvom šole ocenjujete vajino delo?

Mojca T.: Res ne vem za nobeno šolo, v kateri bi bil kuža »redno zaposlen« že prej, kot je to veljalo za našo Šapo. Dopuščam pa možnost, da je kak primer meni neznan. S Šapo sva pred šestimi leti postali aktivni članici Društva Tačke pomagačke. Vrata naše šole so se Šapi odprla, ker se pri nas izobražujejo tudi dijaki po programu predšolska vzgoja. Utemeljiti, da je zanje delo s psom smiselno, res ni bilo težko. Očitno je namreč, da znanje, kako psa predstaviti predšolskim otrokom, kako jih učiti pravilnega ravnanja s psi, kako jih navdušiti za živali, morebitnim bodočim vzgojiteljem koristi. No, ker sicer učim večinoma gimnazijske oddelke, smo pomislili, da bi en priden kuža za katedrom med poukom matematike pravzaprav ne bil odveč. Ta misel je bila, priznam, razmeroma drzna. Tako se je začelo.
Na šoli smo spomladi 2012 pripravili vse potrebno za izvajanje inovacijskega projekta v sodelovanju z ZRSŠ. Priprave so bile natančne in obsežne, vloženega je bilo veliko dela.
Potem ko je Šapa v avgustu spoznala prazne učilnice, hodnike in stopnišča naše šole, je septembra prišla med dijake. In kar takoj osvojila srca – ne samo mladine, ampak tudi mojih sodelavcev. Šapina prisotnost na šoli je v vseh ozirih zgodba o uspehu, za katero je ta prispevek prekratek.
Seveda bi ta zgodba ne bila mogoča, če me pri delu od vsega začetka ne bi podpiral ravnatelj šole in če Šapi ne bili naklonjeni moji sodelavci. In seveda, če ne bi imeli zaslombe pri najinih Tačkah pomagačkah.

Ambasador nasmeha Alvin s prijateljem (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)

Smrček: Kakšno pomoč nudi Šapa dijakom pri učenju in kakšno podporo nudi vam, da skupaj z dijaki lažje osvajate določena znanja? Katere so največje koristi, ki jih po vaših izkušnjah zaznavate ob prisotnosti psa med poukom (biološke, psihološke, socialne)?

Mojca T.: Šapa prihaja z mano v šolo okvirno dvakrat tedensko. Ure matematike mirno predremlje na svoji blazini ob katedru. Zgodi se, da med uro zasmrči, kar povzroči nekaj muzanja. Sicer je povsem nemoteča. Med odmori pa je »cel žur« – dijaki se z njo poigrajo, ji dajo priboljšek, ob njej se družijo, poklepetajo med sabo in z mano. Na tekmovanju za največkrat pobožanega kužka bi Šapo le stežka kdo premagal.
Dijaki povedo, da jih prisotnost psa v razredu pomirja, razveseljuje. »Rajši prihajamo k matematiki, odkar je Šapa v razredu.« To je le eden izmed številnih zapisov mojih dijakov. In še: »Če ob nas ne bi bilo Šape, bi že v prvem letniku obupala in nehala hoditi v šolo.« Vsi vemo, kako pomembno je, da se počutimo sprejete, varne. Prav te občutke, poleg zabavnih vragolij, v razred prinaša kuža.
Seveda tudi meni veliko pomeni, da me sme Šapa spremljati na delo. Prepričana sem, da vsak ljubitelj psov to zlahka razume. Zavedam se, da je šolski vsakdan za Šapo zahteven. A kako prijazno, kljub temu, ta izjemen kuža vsakomur ponudi tačko. In kako potrpežljivo počaka, da se ob njej zvrstijo vsi pasji navdušenci. Res, od psov se lahko marsičesa naučimo. Zaupanje, ki velja med nama, presega vse pravilnike in črke zakona. Šapi sem hvaležna, da tako zvesto stopa ob meni. Je moja nezamenljiva sodelavka, ki naredi toliko dobrega… Glavni nosilec projekta je v resnici ona, ne jaz.

Smrček: Ali šolski pes le občasno obiskuje posamezne razrede s svojim vodnikom, kjer se predstavi ali redno prisostvuje šolskim uram skupaj s svojim vodnikom, ki je tudi učitelj prisotnih učencev? Kaj pa dijaki, ki jih vi ne učite – ali tudi oni dobijo priložnost za stik s Šapo?

Mojca T.: Vsekakor. Ko jo ogovorijo na hodnikih, jih povabiva k Šapa krožku, pa k sodelovanju pri obiskih prostovoljcev, članov Društva Tačk pomagačk. Kadar le uspeva, v prosti uri obiščeva kakšen oddelek. Na primer med uro angleščine, dijaki pa potem doma pripravijo zapis o terapevtskih psih, seveda v angleščini. Ali pri biologiji, kjer mimogrede iščemo podobnosti in razlike med pasjo in človeško anatomijo.

Šapa s svojo igračko poskrbi za smeh med odmorom (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)

Smrček: Kako Šapa sodeluje z dijaki, ki se šolajo po programu predšolska vzgoja?

Mojca T.: V teh oddelkih je Šapin prispevek še posebej pomemben. Skupaj z dijaki, četrtošolci, pripravljamo didaktična gradiva z matematično vsebino, ki jih je mogoče otrokom ponuditi v sodelovanju s psom. Potem preizkusimo, kako ta gradiva sprejmejo otroci – naši mali pomočniki so fantki in punčke iz bližnjega vrtca Jelka. Želja po pogostih stikih s kužkom je v vrtcu tako močna, da letos v sodelovanju z našimi dijaki otroke obiskujeta tudi Jana in Oli, še en par Društva Tačke pomagačke. Obiski s psom so za dijake dragocena izkušnja. Šapa na svoj seznam spet vpiše nove prijatelje, tokrat so to malčki – prisrčni, radovedni, klepetavi, navihani, vsi po vrsti pa nežni in željni druženja s kužkom. Da ne omenjam vzgojiteljev in vodstva vrtca – Šapa ima polne tace dela, ko tudi njim vrača izraze naklonjenosti.

Smrček: Pri katerih učnih urah lahko pes sodeluje, so to vsi predmeti, ali obstajajo kakšne omejitve?

Mojca T.: Primerno vzgojen pes je lahko prisoten prav pri vseh urah, saj nesporno vpliva na spodbudno učno klimo. Njegovo aktivno sodelovanje je laže zagotoviti pri delu z mlajšimi učenci in pri delu z otroki s posebnimi potrebami. Tudi predmetno področje in vsebina obravnavane snovi narekujeta, če in v kakšnem obsegu je aktivno delo psa smiselno.

Smrček: Morda razpolagate s podatkom, koliko je trenutno pri nas psov, ki pri pouku pomagajo svojim vodnikom-učiteljem?

Mojca T.: Žal tega seznama na nivoju države po mojem mnenju nima nihče. Pričakujemo, da bo Mreža odigrala svojo vlogo tudi na tem področju in omogočila vsaj okviren pregled o delu s psi v šolah.
Poudariti velja, da je vsaka šolska situacija, v katero je vključen pes, zgodba zase. Razmeroma dobro poznam delo Irme in Alvina v CIRIUS-u in delo Mateje in Kity v OŠ Pod Goro. Oba para opravljata izjemno pionirsko delo, vsak na svojem področju. Koliko idej, predanosti, mehkobe, zaupanja, poguma, pripravljenosti za dodatno delo! In seveda – Alvin in Kity sta, vsak med »svojimi« učenci, oboževana podobno kot Šapa med »svojimi«.

Smrček: Boste člani mreže delovali le v Sloveniji ali bo vaše sodelovanje potekalo širše, načrtujete sodelovanje s podobnimi institucijami v tujini? Kako imajo delo psa pri šolskih urah urejeno v drugih državah?

Mojca T.: Zaenkrat smo veseli, da smo uspeli vzpostaviti Mrežo v Sloveniji. Ostajamo pa odprti za pobude, mednarodno sodelovanje je zagotovo zanimivo in privlačno.
Marsikje po svetu so psi v šolah dobrodošli. Ponekod kot občasni obiskovalci, drugod so redno vključeni v delo in življenje na šoli. Veliko izkušenj izhaja iz nemškega govornega področja, kjer poteka projekt Schulhund. Vanj je vključeno presenetljivo veliko število psov in njihovih vodnikov, učiteljev.

Smrček: Na kakšen način boste člani mreže v prihodnje nadgrajevali svoje delo in katerim ciljem boste sledili?

Mojca T.: Nismo neučakani. Mreža želi najti pot do šol, v katerih že delujejo psi. Načrtujemo še, da bo informacija o Mreži dosegla in navdušila posameznike, ki bi bili v bodoče pripravljeni s svojimi psi hoditi po podobni poti. Veselimo se povezovanja in izmenjave izkušenj, o svojem delu želimo informirati strokovno javnost.
Verjamemo, da bodo naše delo sčasoma zaznale in tudi formalno priznale pristojne ustanove.

Smrček: Najlepša hvala za zelo zanimiv pogovor, v katerem ste nam posredovali množico zanimivh informacij. Želim vam veliko uspehov pri vašem obširnem delu in seveda čim več zadovoljnih uporabnikov.

Mojca T.: Hvala vam – za izkazano zanimanje, zaupanje in dobre želje. Tudi medve s Šapo želiva vse dobro ustvarjalcem portala, bralcem in vsem kosmatincem na in ob njihovih kavčih.

 

Akupunktura pri psih je dopolnilna oblika zdravljenja bolezni in bolezenskih stanj, ki je še vedno manj poznana terapija. O postopkih, učinkih in rezultatih metode, ki se v kitajskem jeziku imenuje zhen jiu, nam bo podala veliko informacij Ajda Konjedic, doktorica veterinarske medicine in akupunkturistka iz AcusVet, oskrba in nega hišnih živali.

 

 

Smrček: Poznani ste kot velika ljubiteljica živali, pri čemer psi zasedajo še posebno mesto. Od kod izvira vaša želja, da jim pomagate pri premagovanju zdravstvenih težav?

Ajda Konjedic: Že v otroštvu so mi družbo delale živali – psi in mačke. Po končani splošni gimnaziji sem se prav zaradi ljubezni do živali in želje, da bi jim lahko pomagala, ko zbolijo, odločila za študij veterine na Veterinarski fakulteti v Ljubljani.

Smrček: Po izobrazbi ste doktorica veterinarske medicine. Zakaj ste se odločili za izvajanje akupunkture in na kakšen način ste pridobili potrebno izobrazbo in znanja?

Ajda Konjedic: Po diplomiranju na Veterinarski fakulteti v Ljubljani in opravljenem strokovnem izpitu na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), sem se odločila za študij veterinarske akupunkture v Belgiji, ki sem ga obiskovala 2 leti, in sicer pod okriljem organizacije IVAS (svetovna organizacija veterinarskih akupunkturistov) ter pridobila naziv CVA (certificiran veterinarski akupunkturist). Vedno sem si želela pomagati živalim celoviteje, po možnosti brez stranskih učinkov, zato sem se tudi odločila, da poklicno pot nadaljujem v veterinarski akupunkturi.

Smrček: Kaj pravzaprav je akupunktura in pri katerih živalih se izvaja? Nam lahko poveste nekaj besed o tem, kaj je Tradicionalna kitajska veterinarska medicina (TKVM)?

Ajda Konjedic: Tradicionalna veterinarska kitajska medicina je sestavljena iz akupunkture, terapije s kitajskimi zelišči, terapije s pomočjo hrane in masaže akupresurnih točk (Tui-na). Po tradicionalni kitajski medicini je bolezen posledica energijskega neravnovesja v telesu. Z akupunkturo – vstavljanjem akupunkturnih iglic v posebne točke na telesu živali (akupunkturne točke), sprožimo pretok energije Qi in s tem omogočimo, da se žival zopet povrne v energijsko ravnovesje in doseže samoozdravitev. Veterinarska akupunktura se lahko izvaja na vseh živalih. Najpogosteje z akupunkturo zdravim pse, konje, mačke in kunce.

 

akupunktura je primerna tudi za mačke (foto:Ajda Konjedic)

Smrček: Obstaja le osnovna oblika akupunkture, ali se kombinira še s kakšno drugo metodo, pripravki in podobno?

Ajda Konjedic: Poznamo več tehnik akupunkture. Če akupunkturist uporablja samo akupunkturne iglice, to metodo imenujemo »dry needle tehnika«. Včasih uporabljam za segrevanje akupunkturnih iglic zelišče moxo (Artemisia Vulgaris). Pri paralizah, parezah ter kroničnih bolečinah velikokrat uporabljam elektroakupunkturo. Včasih živalim predpišem tudi kitajska zelišča. Pomembno je, da žival zauživa čim bolj naravno hrano, primerno svoji vrsti, zato lastnike spodbujam, da za svojo žival začnejo, po mojih navodilih, sami pripravljati hrano.

Smrček: Na kakšen način se po vašem mnenju dopolnjujeta komplementarna (alternativna, dopolnilna) in konvencionalna (uradna) veterina?

Ajda Konjedic: Tako klasična kot tradicionalna kitajska medicina imata svoje prednosti in pomanjkljivosti. Klasična veterinarska medicina razpolaga s sodobnimi laboratorijskimi preiskavami krvi ter urina, RTG, CT, MRI, ki so za vsakega veterinarja pomembne. Nedvomno je nepogrešljiva pametna uporaba antibiotikov, zdravljenje akutnih obolenj in urgentnih primerov. Tradicionalna kitajska medicina pa je odlična pri zdravljenju kroničnih obolenj (muskuloskeletnih obolenj, avtoimunih obolenj, alergij…), saj išče vzrok obolenja in ne zdravi samo simptomov bolezni, kot klasična veterinarska medicina. Pri kroničnih obolenjih lahko s pomočjo tradicionalne kitajske medicine živalim ukinemo ali znatno zmanjšamo dozo zdravil, ki jih prejemajo (analgetiki, kortikosteroidi) ter jim tako omogočimo kvalitetnejše življenje brez stranskih učinkov, ki jih prinaša dolgotrajno jemanje zdravil.

Smrček: Zakaj je pomembno, da ima oseba, ki izvaja akupunkturo, dovolj obsežno znanje s področja veterinarske medicine oziroma diagnosticiranja bolezni?

Ajda Konjedic: Vpis na študij tradicionalne veterinarske kitajske medicine je omogočen le veterinarjem. Pomembno je, da ima vsak akupunkturist tudi znanje iz klasične veterinarske medicine, saj le tako lahko oceni, pri katerih boleznih lahko živalim pomaga in pri katerih je bolje, če se lastniki odločijo za klasično veterinarsko medicino.

Smrček: S katerimi informacijami morate razpolagati pred pričetkom zdravljenja psa? Potrebujete tudi morebitne izvide laboratorijskih in drugih preiskav, ki razkrivajo njegove zdravstvene težave? Kako pomembna je dobra komunikacija med terapevtom in skrbnikom psa? Kaj vse mora skrbnik predhodno vedeti o terapiji, pozitivnih učinkih, pa tudi o ostalih možnih situacijah in na kaj mora biti pozoren, ko izbira terapevta?

Ajda Konjedic: Prva terapija obsega temeljit pogovor z lastnikom. Dobrodošlo je, da lastnik prinese s sabo vse izvide morebitnih preiskav – laboratorijskih, RTG, MRI ….  Pomembno je, da veterinar akupunkturist opravi temeljito diagnostiko po tradicionalni kitajski medicini (diagnostika pulza, jezika, diagnostičnih točk, dlake …). Na osnovi tega lahko postavi diagnozo po tradicionalni kitajski medicini in si pripravi načrt dela. Sama pri posamezni terapiji uporabljam maksimalno 10 akupunkturnih iglic. Dobra komunikacija med lastniki živali in med akupunkturistom je zelo pomembna.

Smrček: Poznano je, da se različna razpoloženja in posamezni strahovi skrbnika prenašajo na psa. V kolikšni meri je, glede na to pomembno, da skrbnik zaupa v zdravljenje in nima prevelikih strahov oziroma pomislekov pred njim?

Ajda Konjedic: Pomembno je, da je lastnik, ko pripelje svojo žival na akupunkturo, čim bolj sproščen, posledično je potem sproščen tudi pes.  Seveda je bolje, da lastnik zaupa v samo zdravljenje. Nekatere moje stranke zase uporabljajo takšne oblike zdravljenja, zato niso skeptične. Nekateri lastniki imajo pomisleke, vendar se njihovo prepričanje ponavadi zelo spremeni po nekaj terapijah, ko vidijo rezultate zdravljenja pri svojih živalih.

 

Zadovoljna Lami po opravljeni terapiji (foto:Ajda Konjedic)

Smrček: Na kakšen način, koliko časa in kje poteka akupunkturna terapija? Pes morda čuti bolečine ob zabadanju iglic? Ali je skrbnik psa prisoten, ko se terapija izvaja?                         

Ajda Konjedic: Terapije akupunkture potekajo v mirnem okolju v prostoru AcusVet v Novi Gorici. Veliko živali med terapijami zaspi. Terapije na konjih izvajam v konjskih hlevih oz. tam kjer se konji dobro počutijo. Terapij na domu strank ne izvajam, izjema so le živali, ki težje hodijo in je za lastnike živali prevoz k meni zaradi same logistike otežen. Lastnik živali in jaz sva med terapijo ves čas prisotna ob živali. Terapije trajajo približno 60 min, saj želim, da se vsaka žival pred terapijo maksimalno sprosti. Vstavljanje akupunkturnih iglic za živali ni boleče.

Smrček: Koliko terapij akupunkture je navadno potrebno opraviti, da se stanje psa izboljša?

Ajda Konjedic: Število terapij je zelo individualno in je odvisno od bolezenskega stanja živali. Pri nevroloških boleznih se terapije izvajajo do izboljšanja. Pri npr. artritičnih živalih ali živalih z avtoimunimi obolenji, se učinki terapij ponavadi pokažejo po nekaj terapijah (dveh ali treh). Veliko živali odreagira na prvo terapijo in lastniki sami opazijo spremembe.

Smrček: Pri katerih boleznih oziroma skupinah obolenj, poškodbah in psihičnih težavah se uporablja navedena metoda?

Ajda Konjedic:

– bolezni mišic in sklepov (artritis, artroza, spondiloza, komolčna in kolčna displazija …)

– bolezni dihal (mačja astma …)

– bolezni živčnega sistema (paralize in pareze živcev prednje in zadnje okončine, paraliza n. facialisa, vestibularni sindrom, epilepsija, encefalitis, poliradiculonevritis, miastenia gravis, hernija diska, inkontinenca urina in blata, kapi hrbtenjače …)

– avtoimuna obolenja (avtoimuna hemolitična anemija, suhi konjuktivitis, mastikatorni miositis …)

– bolezni kože (alergije, ponavljajoča vnetja ušes …)

– bolezni prebavil (gingivitis, gastritis, barborigizem, anoreksija, zaprtost …)

– urološka obolenja (kronična ledvična odpoved, ponavljajoča vnetja mehurja, ledvični in sečni kamni ter kristali …)

– endokrinološka obolenja (obolenja ščitnice, sladkorna bolezen, hiperadrenokorticizem …)

– rane, ki se težje celijo

– težave starejših živali (nespečnost, oteženo vstajanje ter hoja po stopnicah, inkontinenca blata in urina …)

– deluje preventivno.

 

segrevanje akupunkturnih iglic z moxo (foto: Tanja Zrinsky)

Smrček: Ali lahko v obdobju zdravljenja z akupunkturo pride do stranskih učinkov? Katerih?

Ajda Konjedic: Akupunktura je, v kolikor jo izvaja certificiran veterinar akupunkturist, brez stranskih učinkov. Včasih se pri živalih, ki imajo težave že dlje časa zgodi, da se njihovo stanje poslabša prva dva dni po prvi akupunkturi, vendar temu vedno sledi izboljšanje. Kasneje po terapijah pa ne prihaja do poslabšanj.

Smrček: Zanima me, ali je v času, ko pes obiskuje terapije, potrebna posebna prehrana, morda dieta? Kako je z uživanjem zdravil, ki jih je psu predhodno predpisal veterinar? Ali so akupunktura in nekatera zdravila, ki jih pes morda uživa, kontradiktorna, se izključujejo?

Ajda Konjedic: Vsem lastnikom svetujem, da začnejo svojega psa hraniti z doma pripravljeno hrano, ki jo predpišem vsakemu psu posebej. Akupunktura se izključuje z jemanjem kortikosteroidov in nekaterih drugih zdravil. Z akupunkturo poskušamo dozo zdravil, npr. analgetikov, zmanjšati ali v celoti ukiniti.

 

terapevtska psička Bella med terapijo akupunkture (foto:Ajda Konjedic)

Smrček: Prejmete od skrbnikov psov kakšne povratne informacije (feedback??) o učinkih terapije in o tem, koliko se zdravstveno, psihično in fizično stanje psa izboljša?

Ajda Konjedic: Od lastnikov živali prejmem informacije kako je z živaljo, kako se je odzvala na akupunkturo običajno pri naslednji terapiji.

Smrček: Ali mora terapevt svoje znanje ves čas nadgrajevati in dopolnjevati?

Ajda Konjedic: Akupunkturist mora ves čas nadgrajevati svoje znanje tako z izobraževanji, kot tudi z razvijanjem svojega pogleda na akupunkturo, ki s časom in različnimi primeri postaja boljše.

Smrček: Ob svojem delu verjetno doživite veliko posebnih trenutkov. Zaupajte nam kakšnega, ki vam je ostal v trajnem spominu.

Ajda Konjedic: Zelo rada imam delo veterinarskega akupunkturista in pri tem zelo uživam. Primerov je bilo veliko, težko bi izpostavila samo enega. Zame so posebni trenutki, ko artritična, šepajoča žival po nekaj terapijah ne šepa več in ji lahko ukinemo protibolečinska sredstva. Živali z avtoimunimi obolenji so me zelo presenetile, saj se super odzivajo na zdravljenje z akupunkturo. Zelo pozitivno je tudi delo z živalmi, ki imajo nevrološke težave (hernije diska, pareze, paralize živcev, kapi hrbtenjače …).

Smrček: Večino dneva ste obkroženi z živalmi. Ali vas po opravljenih obveznostih tudi doma pričaka kakšen smrček?

Ajda Konjedic: Doma mi družbo delata dva posvojena španska hrta Nando in Isabel, s katerima mi ni nikoli dolgčas.

Smrček: Zahvaljujem se vam za razgovor, v katerem ste nam odkrili veliko novih informacij. Pri vašem delu vam želim veliko uspehov in čim več kužkov in drugih živali, ki bodo z vašo pomočjo premagali zdravstvene težave.

Ajda Konjedic: Hvala Vam, da ste mi omogočili predstavitev. Želim vam veliko ustvarjalnih prispevkov za vaš spletni portal.

 

 

V pasji šoli Blazno blatno izvajajo različne izobraževalne tečaje za pse in njihove lastnike. Imajo pester nabor individualnih in skupinskih tečajev za različne starosti psov, kot tudi začetne in nadaljevalne tečaje agilitya. Na poligonu je urejen pasji park, ponujajo pa tudi sprehajanje psov. Vabimo vas, da si preberete, kaj nam je o izobraževanju psov v svoji šoli Blazno blatno šolanje in še marsičem drugem povedala ga. Alenka Gorjan.

 

Foto: Neja Česnik

Smrček: Pozdravljeni, ga. Alenka Gorjan. Zahvaljujem se vam, da ste si ob obilici dela, ki ga imate, vzeli čas, da nam poveste kaj več o vaši šoli in drugih dejavnostih, s katerimi se ukvarjate.

Alenka Gorjan: Lep pozdrav tudi vam in najlepša hvala za povabilo na intervju.

 

Pasja šola

Foto: Neja Česnik

Smrček: Za začetek našega razgovora bi prosil, če poveste nekaj besed o vas in vaši povezanosti s psi. Ali se s psi srečujete že vse od otroštva?

Alenka Gorjan: Kot ste že sami sklepali, so psi del mojega življenja že od otroštva, prav tako športna disciplina agility, saj sta moja starša mednarodna agility sodnika in sta na tem področju aktivna že dobrih 25 let. Doma imamo psarno Sunday Glow, namenjeno vzreji borderskih ovčarjev, tako da sem že od malega obdana s psi. Navdušena sem bila nad tem, kaj lahko dosežemo z vzgojo psov in kako raznolike aktivnosti lahko obiskujemo z njimi, zato sem si zaželela svojega psa.

Če se posvetimo kinološki poti, sem vodja osnovne vrste in sodniška pripravnica za pašno zbiralni način, tekmovalka v pasjem športu agility in pašno zbiralnem načinu (paša ovc) ter občasna razstavljavka. Z mojim psom Fjodorjem opravljava tudi prostovoljno delo kot terapevtski par pri Zavodu PET.

Poleg kinologije me zanima svet raziskovalne biologije, saj sem po izobrazbi univ. dipl. biologinja. Diplomirala sem na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, na temo talnih pajkov. Za strokovne in poljudne revije sem napisala več člankov o pajkih in svoje delo predstavila tudi v tujini na konferencah, kjer sem bila s strani žirij odlično ocenjena.

Smrček: Ime vaše šole – Blazno blatno šolanje – je zelo simpatično. Prepričan sem, da ste že velikokrat povedali, od kod ideja za poimenovanje, verjamem pa, da bi to zanimalo tudi naše uporabnike.

Alenka Gorjan: Ime sem izbrala, ker sem želela nekaj igrivega in drugačnega. Seveda si vsi želimo pridnega psa, ampak sama sem želela opisati pot do cilja. Če s svojim psom dobro delamo, ne bomo nikoli prišli s treninga čisti, temveč vsaj malo blatni, v nekaterih primerih celo blazno blatni. Blazno blatni vodniki aktivno preživljajo čas s svojim psom.

Smrček: Od kod izvira vaša želja, da ustanovite pasjo šolo in kako ste si pridobili bogato znanje, s katerim razpolagate? Ali imate opravljena kakšna posebna izobraževanja in licence?

Alenka Gorjan: Moja prva želja je bila najti zaposlitev kot biologinja, ker pa sem si diplomo zastavila zelo obširno, je pot do zaključka študija trajala malo dlje. Med pripravo diplomskega dela sem pregledala okrog 2500 pajkov in odkrila osem novih vrst pajkov za Slovenijo. Na zaposlitev nisem želela predolgo čakati, zato sem se vrnila k temu, kar mi je bilo blizu – delu s psi. Imam dva borderska ovčarja. Z njima sem se udeleževala raznih aktivnosti, od pasjih razstav, poslušnosti, paše. Poizkusila sem skoraj vse in ugotovila, da mi agility predstavlja največji izziv. Pri agilityu je pomembno, da si s psom usklajen, potrebno je dobro premisliti, kako boš odtekel progo in psa uspešno vodil čez ovire.

Glede na to, kakšen pes je Fjodor, sem pri njegovi vzgoji in nadaljnjem izobraževanju dobila veliko izkušenj, ki bi jih rada delila z drugimi ter tako še komu pomagala s tem, kar sem se naučila.

Izobražujem se ves čas na različnih področjih, od socializacije psov, do agilityja, dela z ovcami, terapije s pomočjo psa in drugih pasjih športih. Osvajanje novih znanj je zame zelo pomembno. Zato se vsako leto potrudim, da se posvetim različnim temam in nato osvojeno znanje prenesem v prakso, tako s svojimi psi, kot tudi pri delu s tečajniki.

Pridobila sem licenco Kinološke zveze Slovenije za vodjo osnovne vrste. Ravnokar zaključujem z obveznostmi, ki jih imam kot sodniška pripravnica pašno zbiralnega načina. Po zaključku izobraževanja bom lahko opravljala delo sodnice za omenjeno disciplino.

Veliko se udeležujem tudi seminarjev. Želela bi izpostaviti seminar Polone Bonač, slovenske svetovno uspešne agility tekmovalke (http://polonabonac.com/), na temo motivacije pri pripravah psov na izpite poslušnosti. Udeležila sem se več agility seminarjev. Naj omenim seminar, ki ga je vodil mednarodni agility sodnik, David Powell, ki je bil leta 2011 uradni sodnik svetovnega prvenstva v agilityju, ki je potekalo v Franciji. V Italiji sem se udeležila agility seminarja z madžarsko agility tekmovalko in mednarodno agility sodnico Zsofi Bíró (http://www.birozsofi.eu/en/).

V okviru izobraževanj, ki jih pripravljam v Blazno blatni pasji šoli, sem v tem letu s strani predavateljice Tee Bašin, dr. vet. med., fizioterapevtke psov in mačk, izvedela veliko novega o Pasjih atletih. Novo znanje o agilityju je z nami delila tudi Anabella Kokalj, mednarodna agility sodnica. Le-ta, bo letos zastopala slovenske barve na evropskem in svetovnem agility prvenstvu. O pripravah na poletje so nas podučili zaposleni v Veterinarski bolnici Vipava. Posredovali so nam veliko praktičnih nasvetov, ki bodo poletje z našimi štirinožci naredili še lepše. Več o izvedenih dogodkih seveda lahko preberete na blogu spletne strani Blazno blatno (http://www.blaznoblatno.si).

 

Vrste in oblike izobraževanj

Foto: Neja Česnik

Smrček: Katere vrste oziroma oblike izobraževanj so na voljo uporabnikom v vaši šoli in katere starostne skupine psov se lahko vključijo vanje? Kako velike so skupine tečajnikov?

Alenka Gorjan: Tečaji so tako individualni kot skupinski. Skupinski tečaji se pričnejo z osnovami socializacije. Razdeljeni so v dve skupini – Blazno mladi, za najmlajše pse do 5. meseca starosti in Blazno najstniški, za tiste, ki so starejši od pet mesecev in tudi za odrasle pse. Naj omenim zanimivost: najstarejša pasja udeleženka začetnega tečaja je štela častitljivih 9 let. Napredovala je prav tako dobro kot njeni mlajši sošolci. Po končanem začetnem tečaju se lahko tečajniki vključijo v nadaljevalni tečaj Blazno zagnani. Nato sledijo usmerjeni tečaji kot so Blazno prijazni, Blazno učeni in agility tečaj.

Skupine tečajnikov so v Blazno blatni pasji šoli zelo majhne. Običajno štejejo od tri do šest udeležencev, na agility urah največ štiri tečajnike, saj se želim tečajnikom popolnoma posvetiti.

Seveda je za druženje vedno na voljo tudi pasji park in preko celega leta kopica izobraževanj, ki jih pripravljam z različnimi gosti.

Na spletni strani pasje šole Blazno blatno so predstavljeni tečaji in dogodki, ki jih organiziram za tečajnike, kot tudi za splošno javnost, seveda pa se zainteresirani lahko preko spletne strani prijavijo tudi na e-novice (http://www.blaznoblatno.si/e-novice/), tako da bodo obveščeni o vseh dogodkih.

Smrček: Ali vaši tečaji oziroma izobraževanja potekajo tudi pozimi?

Alenka Gorjan: Tečaji potekajo preko celega leta, saj nam klima na našem območju to omogoča. Urniki so prilagojeni posameznemu letnemu času.

Smrček: Kako pomembno se vam zdi, da pes in njegov skrbnik obiščeta vsaj osnovno izobraževanje?

Alenka Gorjan: Za nekoga, ki ima prvič psa, se mi zdi zelo pomembno, da obiskuje pasjo šolo vsaj do enega leta, saj je potrebno psa zaposliti tudi v odrasli dobi. V nasprotnem primeru se bo pes zaposlil sam – mogoče nam njegovi hobiji, kot so vrtnarjenje in preganjanje ptičev, ne bodo preveč všeč.

Sčasoma malo pozabimo, kako poteka odraščanje mladička, zato je tudi za izkušene vodnike psov dobro, da obiščejo vsaj osnovni tečaj, kjer lahko obnovijo svoje znanje o psih. Obenem po tej poti mladičku omogočijo tudi socializacijo s pasjimi sošolci.

Smrček: Kaj se vam zdi najpomembneje pri vzgoji in socializaciji psa in kdaj naj bi se pričela? Kakšen naj bi bil pristop pri izobraževanju psa?

Alenka Gorjan: Vzgoja in socializacija bi se morali začeti že pri vzreditelju in nato nadaljevati pri lastniku psa. Odgovoren vzreditelj lahko vzpostavi urnike, navaja mladiče na sobno čistočo in jih spozna z različnimi dražljaji. K izobraževanju psa je potrebno pristopiti pozitivno in delo prilagoditi starosti in sposobnostim psa.

Smrček: Ali poleg naštetih izobraževanj ponujate skrbnikom psov še kakšno drugo obliko pomoči, npr. varstvo, sprehajanje?

Alenka Gorjan: Varstva psov nimam, saj v naši hiši trenutno domuje kar pet psov. V ponudbi je sprehajanje psov, za katero je vsako leto več povpraševanja.

 

Pasji park oziroma pasji poligon

Foto: Neja Česnik

Smrček: Ideja o ustanovitvi lastnega pasjega parka oziroma poligona je bila pogumna odločitev. Kaj vse ste upoštevali ob izgradnji oziroma vzpostavitvi tega parka? Morda še beseda ali dve o tem, kakšne materiale in pripomočke ste pri tem uporabili ter o pravilih, ki veljajo za udeležence ali obiskovalce parka.

Alenka Gorjan: Pasji park je bil logično nadaljevanje pasje šole, saj sem želela, da se psi na urah socializacije varno spoznajo z različnimi zvoki, reliefi, materiali… Vsa igrala pasjega parka so na voljo tudi izven tečaja. Pasja igrala so izdelana iz recikliranih materialov, tako da je pasji park okolju prijazna učilnica na prostem. Pravila za uporabnike pasjega parka so podobna kot pri tujih parkih in objavljena na spletni strani pasje šole Blazno blatno. Napisana niso zato, da bi uporabnike omejevala, ampak, da bi vsem omogočila varno in prijetno izkušnjo v pasjem parku. Blazno blatni pasji center je dovolj prostoren za različne aktivnosti, saj je pregrajen v več manjših poligonov in eden od njih je pasji park. Namenjen je tečajnikom pasje šole Blazno blatno, po predhodnem dogovoru pa tudi ostalim obiskovalcem.

 

Frizbi

Smrček: Večkrat sem že opazil, s kakšnim navdušenjem psi lovijo frizbi. Kaj menite o tej kinološki športni panogi, ki je pri nas še malo znana in na katere posebnosti oziroma nevarnosti naj bodo pozorni skrbniki, ki jo prakticirajo pri svojih psih?

Alenka Gorjan: Frizbi je zelo lepa in dinamična pasja disciplina, pri kateri je potrebno nameniti veliko pozornosti varnosti psa. Vsi smo prepričani, da znamo metati frizbi, vendar varno metanje frizbija psu, ni tako preprosto. Vsem s primorskega konca bi zato priporočila obisk seminarja, ali še bolje tečaja na temo pasjega frizbija, pri Jean McCollister. S tem športom se ukvarja že vrsto let. Njen tečaj je osnovan na varnem delu psa.

 

Terapevtski par, agility, paša zbiralnega načina – zganjanje ovac

Foto: Neja Česnik

Smrček: Poznano mi je, da imate tudi sami psa, borderska ovčarja (Border Collie), s katerima ste vsi skupaj zelo aktivni in uspešni na različnih področjih. S čim vse se ukvarjata Vitjan in Fjodor?

Alenka Gorjan: Res je, smo zelo aktivna druščina. Rada imam različne športe, tako da naši dnevi nikoli niso monotoni.

Fjodor, moj prvi borderski ovčar, ima šest let in temu primeren nabor nazivov. Opravljen ima izpit poslušnosti B-BH, tekmuje v najtežji stopnji agilityja – A3, je terapevtski pes pri Zavodu PET in ima opravljen izpit iz pašno zbiralnega načina – zna delati z ovcami. Lani je Državno prvenstvo v agilityju zaključil na stopničkah, v kategoriji A2 large je zasedel tretje mesto, zimski pokal sezone 2015/2016 je prav tako zaključil kot tretji v kategoriji A2 large.

Vitjan je moj mlajši pes. Dopolnil je tri leta in ga čaka še veliko izzivov. Zaenkrat je opravil izpit poslušnosti B-B. Ima slovenski in srbski mladinski šampionat, tekmuje v agilityju in se pripravlja na izpit iz zganjanja ovc (paše ovc).

 

Pes in ples

Smrček: Pri vas tudi plešete, kaj ne?

Alenka Gorjan: Pri nas tudi plešemo. Naš ples je prirejena različica in ne športna tekmovalna disciplina. Smo manjša skupina, v kateri se individualno učimo trike in vaje, ki jih potem združimo v celostno koreografijo za skupinski nastop. Zahtevnost vaj vedno prilagodimo skupini in glede na to, kam smo povabljeni. Naša želja je, da se vedno naučimo kaj novega. Če bi nas radi videli v živo, lepo vabljeni na Dan odprtih vrat Blazno blatne pasje šole, kjer bodo Blazno plesni prikazali več plesnih nastopov, tako skupinskih kot tudi individualnih.

 

Sprostitev po delu

Foto: Neja Česnik

Smrček: Vaše delo se zdi zelo energično, raznovrstno, ustvarjalno, lepo, vendar tudi naporno, saj zahteva celega človeka. Veliko je fizičnih aktivnostih, psihičnih obremenitev, priprav programov in drugih zadolžitev. Na kakšen način se sprostite in si oddahnete po napornem dnevu?

Alenka Gorjan: Najraje grem v naravo, na sprehod po gozdu ali na tek po solkanskem polju, kar mi vedno pomaga, da se lažje sprostim. Seveda fizična kondicija ni pomembna samo zame, ampak tudi za Fjodorja in Vitjana, zato ju vedno vzamem s seboj.

Smrček: Prav gotovo ste ob delu s psi doživeli mnogo simpatičnih dogodkov ali prav posebnih izkušenj. Nam zaupate kakšno, prosim.

Alenka Gorjan: Pri svojem delu doživim veliko simpatičnih in zabavnih trenutkov. S humorjem in pozitivnim odnosom je lažje rešiti zagate, ki nastanejo pri delu s psi. Najbolj sem vesela za vse, ki pridejo v šolo z malimi kepicami in ko pes odraste, z njim opravijo katerega od izpitov poslušnosti, so aktivni agility tekmovalci ali delujejo kot terapevtski pari. Taki vodniki mi dajo zagon za nadaljnje delo.

Smrček: Posredovali ste nam veliko novih informacij. Želite dodati še kaj, kar je pomembno, pa tega še nisva omenila?

Alenka Gorjan: Letošnje poletje bo zame še posebej aktivno, saj na poligonu pripravljam vrsto različnih dogodkov. Vse, ki ste z goriškega, pa tudi ostale zainteresirane, bi najprej rada povabila na predavanje, ki bo na sporedu v torek, 23. 08. 2016 ob 20:00, na Poletni sceni, naslov pa je Pasji bonton v mestu in psi terapevti (http://www.nova-gorica.si/v-srediscu/2016062113591107/). Nato se bomo iz mesta preselili na Blazno blatni poligon, kjer bo v nedeljo, 28. 08. 2016 ob 18:00 dogodek z naslovom Rekreacija s psom, odpravili se bomo na sprehod po solkanskem polju in spoznali pasji šport agility. Poletno dogajanje se bo zaključilo prvo nedeljo v mesecu septembru, 04. 09. 2016 ob 18:00, z Dnevom odprtih vrat s pestrim pasjim dogajanjem.

Vse informacije glede dogodkov in tečajev, ki jih ponujam, ter moje kontaktne podatke, lahko najdete na spletni strani Blazno blatno.

Smrček: Lepo se vam zahvaljujem za zanimiv in pester pogovor. Želim vam veliko poslovnih in osebnih uspehov ter čim več zadovoljnih skrbnikov in njihovih smrčkov.

Alenka Gorjan: Najlepša hvala za prijeten pogovor in lepe misli. Vašemu portalu želim veliko zanimivih pasjih vsebin in zadovoljnih uporabnikov.

Terapevtski psi in njihovi vodniki opravljajo pomembno delo pri različnih terapijah oseb s posebnimi potrebami, razveseljujejo starostnike in otroke ter jim pomagajo pri preseganju njihovih težav.

O vsem tem in še več boste izvedeli iz pogovora, ki smo ga pripravili skupaj z go. Andrejo Lenassi in njenim Pikićem, terapevtskim parom iz Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke.

 

Smrček: Pozdravljena, ga. Andreja Lenassi in, seveda, Pikić. Najprej se vam lepo zahvaljujem, da ste si vzeli čas za predstavitev vajinega dela v vlogi terapevtskega para.

Andreja: Tudi vam hvala za povabilo.

Smrček: Koliko časa sta že terapevtski par in v katerem društvu oziroma organizaciji opravljata svoje delo?

Andreja: Terapevtski par v Slovenskem društvu za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke sva približno tri leta in pol, vključno s pripravništvom.

Smisel našega dela je našim uporabnikom pomagati lajšati različne težave, osmisliti ter nadgraditi naporne in ponavljajoče terapije, pridobivati, utrjevati in osvajati nova ali obuditi stara znanja, se ob naši pomoči razgibati ter ob vsem tem privabiti kakšen nasmeh na obraz. Poleg tega tudi osveščamo o pravilnem pristopu in odnosu do psa, no, verjetno sem še kaj pozabila, saj je naše delo res pestro.

Obiskujemo vrtce, šole, varstveno delovne centre, domove starejših, bolnišnice, knjižnice, rehabilitacijske centre, različne prireditve. Prisotni smo v različnih ustanovah in z veseljem se odzovemo novim povabilom.

Smrček: Kakšne karakterne, psihične in fizične sposobnosti mora imeti pes, da je primeren za delo terapevtskega psa in kakšne osebnostne lastnosti mora imeti njegov vodnik?

Andreja: Pes mora biti stabilen, čuječ, a umirjen, radoveden, toda ne vsiljiv, poslušen, povezan s svojim vodnikom, pripravljen delati. Najpomembnejše pri vsem pa je, da ima rad ljudi.

Lahko bi rekla, da tudi za vodnika veljajo podobne lastnosti. Mora biti stabilen, a vendar umirjen, razsoden, močno povezan s svojim psom, vendar vodja in, seveda, tudi vodnik mora imeti ljudi rad. Ko se odločiš za to obliko prostovoljstva, se moraš zavedati, da to ni igračkanje, razkazovanje psa, ni postavljanja pred drugimi, to je trdo in velikokrat celo garaško delo. Vendar, če se odločiš s srcem, ni težko.

Smrček: Ali delo opravljate kot prostovoljka ali je to redna zaposlitev?

Andreja: Hahaha, seveda smo prostovoljci! Mislim, da je tako tudi prav. Marsikdo bi sicer iz koristoljubja ali pohlepa zanemaril vse,

kar sicer pri delu upoštevamo in bi psa izkoriščal do te mere, da bi le-ta »pregorel«. Od takšnih terapij uporabniki ne bi imeli veliko, saj pes ne bi delal z veseljem, temveč zato, ker bi moral. Pes ne bi bil naš družinski član, kot je praksa sedaj, temveč orodje za pridobivanje zaslužka. Terapevtski psi so naši pomočniki, sodelavci, so-terapevti…, vodniki budno skrbimo za njihovo varnost in varnost uporabnikov, v terapevtski uri opazujemo pasjo telesno govorico in, če opazimo, da je kuža v stresu, za krajši čas prekinemo z delom, ga sprostimo itd. V našem društvu smo le tisti pari, ki to delo počnemo zavestno in s srcem. Zato zagovarjam, da naše delo tudi vnaprej ostane prostovoljno.

Smrček: Ali je za opravljanje nalog terapevtskega psa določena pasma psov primernejša od druge? Ali lahko postanejo terapevtski psi tudi mešančki, mogoče psi iz zavetišč?

Andreja: Načeloma so vse pasme primerne, saj je opravljanje terapevtskega dela pogojeno z značajem posameznega psa. Prav tako so lahko primerni mešančki in psi iz zavetišč, seveda pogojeno z njihovim značajem.

Pikić je čistokrvni Brćinc. Naj razložim: v Brkinih se črki k in č izgovarjata kot mehki ć. Odločila sem se, da ostane njegovo ime

narečno, zato je Pikić, tako ohranjam njegovo identiteto. K meni je prišel s hudimi poškodbami, star okoli štiri leta. Hkrati z zdravljenjem je potekala tudi njegova socializacija, njegov življenjski vzorec se je moral spremeniti, sprejeti je moral drugačna pravila, ki jih do takrat ni poznal. Vse, kar sva počela, je temeljilo na nagrajevanju in pozitivni naravnanosti. Glede na to, da se je hitro učil in z lahkoto sprejemal novosti doma, je kasneje sledilo šolanje, saj sem želela, da se tudi v urbanem okolju obnaša primerno.

Opravila sva izpit B-BH. To je izpit, pri katerem se pes izkaže s svojo vodljivostjo – plečka ob vodnikovi nogi, ne glede na hitrost gibanja ali morebitno ustavljanje. Vajo se izvaja tako na povodcu kot brez povodca. Obvladati mora prostor in odpoklic, seveda na vodnikovo povelje ter odlaganje z motenjem, kjer se ne sme oddaljiti od zaukazanega mesta, pri čemer ne sme biti dovzeten za moteče elemente, vodnik je pri tem oddaljen vsaj 20 korakov. Pes mora biti star najmanj 14 mesecev. Vodnik opravi pisni del izpita, kjer ocenijo njegovo znanje iz kinologije, etologije, teorije učenja, veterine in varstva živali.

Smrček: Kakšna preverjanja in usposabljanja morata opraviti vodnik in pes, da lahko postaneta terapevtski par? Ali je morda potrebno pridobiti kakšno licenco? Zanima me tudi, če je potrebno znanja potrjevati z izpiti vedno znova ali se opravijo samo enkrat in se kasneje znanje le še nadgrajuje s prakso?

Andreja: Začela bom z vodnikom. Znanje, ki ga je pridobil v svojem poklicu, kjer je imel ali ima opravka s populacijo, s katero se srečujemo kot terapevtski pari ali pa je kinolog ali celo tekmujeta s psom v različnih panogah, vse to lahko s pridom uporabi sedaj kot terapevtski par. Ni pa pogoj.

Ko se nekdo odloči, da bosta s psom postala terapevtski par, se najprej opravi preverjanje primernosti obeh. Pri psu se oceni, ali je stabilen, umirjen, spontan, kako odreagira na različne šume, ropote, glasove, predmete, kako se giblje ob vozičku, berglah ali hojici in še mnogo, mnogo drugega, česar se ta hip ne spomnim.

Terapevtski pes mora obvezno imeti opravljen izpit A ali izpit B-BH. Izpit A sestavljajo vaje poslušnosti (sedi, prostor, poleg), seveda se vsaka vaja začne in konča s sedenjem ob vodniku. Pes mora biti vodljiv na povodcu, primerno se mora obnašati v strnjeni skupini ljudi, obvladati mora sedenje z ustavljanjem, prostor, odpoklic in odlaganje. Vaje so podobne tistim iz B-BH izpita, a vendar malo krajše in ne tako strogo ocenjene, saj ta izpit lahko opravljajo psi stari vsaj 12 mesecev. Pri tem izpitu ni pisnega preizkusa za vodnika.

Pes mora biti torej socializiran in mora ubogati vsaj osnovna povelja poslušnosti. V primeru, da obvlada tudi kakšen trikec, še toliko bolje. Seveda ne sme biti prijave o ugrizu, taki psi niso primerni za delo terapevta. Pes se ne sme zaletavati v ljudi, dobrodošlo pa je, da je radoveden. Predvsem je zelo pomembno, da pes sprejema različne ljudi: otroke, starejše osebe, osebe s posebnimi potrebami…

Vodnika psa komisija podrobno izpraša o vseh vidikih njegove odločitve za to delo. Ob razgovoru s kandidatom se želijo člani komisije prepričati, da za željo po prostovoljstvu ne tičijo interesi, ki niso v skladu z etičnim kodeksom, statutom društva in veljavno zakonodajo. Tudi potrdilo o nekaznovanosti kandidata je obvezno.

Vsa pridobljena znanja vsako leto znova nadgrajujemo z obvezno udeležbo na različnih predavanjih, izobraževanjih in seminarjih, ki jih organizira naše društvo ali druge organizacije. Znanje in spretnosti utrjujemo na praktičnih treningih in, seveda, z delom. Ponovnega izpita ne opravljamo, če imamo zadostno število opravljenih terapevtskih ur in predvidenih izobraževanj.

Smrček: Koliko mora biti pes najmanj star, da lahko prične z izobraževanjem in opravljanjem dela terapevtskega psa in kdaj se upokoji?

Andreja: Zaželeno je, da je pes psihično in fizično zrel, torej, da je star vsaj dobro leto, raje malo več. Najboljši terapevti so psi, ko dozorijo, so pa tudi izjeme. Starosti, ki bi določala, kdaj naj bi se pes upokojil, ni. Vsak posamezni vodnik psa sam določa, ali je njegov pes še primeren za delo. Svoje pse imamo radi, saj so naši družinski člani, zato ne verjamem, da bi kdorkoli od nas psu dovolil delati, če bi videl, da ga to utruja ali ne zmore več.

Smrček: Kako pa je z veterinarskimi pregledi, ali jih mora terapevtski pes opravljati periodično? Ali so zdravniški pregledi predpisani tudi za vodnika psa?

Andreja: V našem društvu imamo dvakrat letno redne veterinarske preglede, ki jih mora opraviti vsak pes terapevt, če želimo z njim opravljati delo. Veterinar je tisti, ki tudi opozori na morebitne zdravstvene težave, ki jih morda vodnik ni opazil, sicer pa na podlagi temeljitega pregleda psa, vključno s parazitološkimi in drugimi laboratorijskimi preiskavami, ki potrdijo, da je pes zdrav, izda potrdilo, ki velja pol leta. V primeru, da pes zboli, je vodnik tisti, ki odloči, da pes ne bo delal, po posvetu z veterinarjem pa skupaj odločita, kdaj je pes ponovno primeren za delo.

Vodniki nimamo posebnih zdravniških pregledov. Vodnikom je z etičnim kodeksom nekako naloženo, da se odločajo po svoji vesti in presoji. Prepričana sem, da smo moralno etično visoko odgovorni in tako strogi do sebe, da zato pregledi niso potrebni.

Smrček: Andreja, kako to, da ste se odločili za to delo in kje vse ga s Pikićem opravljata?

Andreja: Kot sem že prej omenila, je Pikić prišel k naši hiši po spletu okoliščin.

Vedno sem stremela k temu, da bi bili moji psi socializirani, vzgojeni in izšolani. Zakaj? Pes, ki je recimo ves dan spuščen na vrtu, se dolgočasi, čeprav ljudje mislijo, da mu je lepo, ker ima vso svobodo. Zato pes počne tisto, kar mu je dala genska zasnova ali pridobiva slabe navade. V primeru, da bi to dopuščala Pikiću, bi verjetno imela ves vrt prekopan, saj bi iskal ali zakopaval svoje zaklade. Tako pa je s tem, ko je moral sprejeti drugačno obliko življenja, ki jo ima neskončno rad – saj poležavanje v mrzlih dneh pred toplo pečjo izredno godi, prav tako hrana ob določenih urah, redni in dolgi sprehodi – moral sprejeti tudi dejstvo, da se pri nas »dela«. To pomeni, da morajo biti pasji možgančki kar nekajkrat na dan aktivni in zaposleni, vendar ne s tistim, kar bi on počel, temveč z zaposlitvami, kjer sva izkoristila njegovo predhodno in pridobljeno znanje in talente, ki jih usmerjava tako, da ne dela škode, temveč se z delom zaposli in utrudi. In delo naravnost obožuje, pa najsi bo to na sprehodu, doma, na obisku in ne nazadnje, ko »greva delati«. Ker sem videla to njegovo neizmerno željo po delu, istočasno pa zasledila prve zapise o psih terapevtih pri nas, sem se odločila, da poizkusiva. Pred 35 leti sem kot študentka na izmenjavi prvič videla psa, ki je pomagal pri pouku. V takšnem delu sem videla priložnost za naju s Pikićem. Po moji oceni, saj sem imela vse od mladih let opravka s prevzgojo mnogih zavrženih in zlorabljenih psov, tako rodovniških kot mešančkov, sem ocenila, da je primeren. Seveda pa sva se potrudila, da sva bila za to res čim bolj usposobljena.

Po opravljenem preizkusu, sva opravila še osnovno izobraževanje za terapevtske pare, nato je sledilo najmanj 25 obiskov v različnih ustanovah in na koncu izpit. Prav tako sva po določenem času pridobila ameriško licenco R.E.A.D., ki jo prevajamo oziroma imenujemo – Beremo s tačkami. Izkazalo se je, da ima Pikić rad tako otroke in kot odrasle, tako starejše kot osebe s posebnimi potrebami. Redno delava v šoli, kjer pomagava otrokom s posebnimi potrebami, na drugi šoli pa se tedensko srečujeva z otroki, ki Pikiću berejo in po svojih močeh in ob najini pomoči nadgrajujejo veščine branja, širijo besedni zaklad in poglabljajo znanje slovenskega jezika. Tudi v knjigarno greva, da otrokom predstaviva naš lepi jezik in jih seznaniva s kakšno novo knjigo, primerno njihovi starosti. Prav tako obiskujeva varstveno delovni center, velikokrat sodelujeva na različnih prireditvah, dogodkih, pravzaprav se zelo rada odzoveva različnim povabilom.

Smrček: Prosim opišite nam, s kakšnimi oblikami terapij se srečujeta. Ali morate za izvajanje terapije pripraviti program oziroma načrt? S kom sodelujete, da izvajanje terapije poteka v pravi smeri?

Andreja: Srečujeva se z načrtovanimi terapijami:

AAT (Animal assisted therapy – terapija s pomočjo psa), kjer je delo do potankosti vnaprej načrtovano in ima za cilj ohranjanje ali nadgrajevanje znanja, telesnih sposobnosti, veščine govora, branja ali še česa drugega. Možnosti je res veliko. Tu se delo redno beleži in spremlja napredek.

AAA (Animal Assisted Activity – aktivnosti s pomočjo psa) – kot tudi samo druženje ali enkraten obisk. Pri slednji obliki dela se sicer skrbno pripravimo, vendar smo do neke mere bolj samostojni pri delu in rezultati se ne beležijo, saj gre za enkraten obisk ali samo druženje.

Pri načrtovanih terapijah, kjer je cilj določen, je naše delo podrejeno temu, kar skrbno načrtuje strokovna oseba ustanove, kjer delamo, ki je opravila izobraževanje za delo s terapevtskimi psi oziroma terapevtskimi pari. Oni so tisti, ki pripravijo vsebine, ki jih ob rednih obiskih skupaj nadgrajujemo.

Vsaka terapija je pripravljena izključno za določenega uporabnika ali skupino, ki jih strokovna oseba dobro pozna. S strokovno osebo morava že pred pričetkom terapije načrtovati, kako bo ura potekala, zato se že veliko prej dogovoriva o poteku ure, da lahko ustrezno pripraviva program, ki je primeren za uporabnika in izvedljiv za naju s Pikićem.

Za izvedbo določenega programa je velikokrat potrebno psa naučiti kaj novega, za to pa je potreben čas, saj mora Pikić novo snov dojeti in jo utrditi. Brez izmenjave in sodelovanja med mano, Pikićem, strokovno osebo in uporabnikom, ni kvalitetno opravljene ure in ni napredka, izboljšave, predvsem pa bi bilo delo izredno stresno, kar ni nikomur v zadovoljstvo.

Smrček: Kot ste že omenili, s Pikićem izvajata tudi R.E.A.D. program. Lahko našim bralcem predstavite, kakšen program je to, kako se izvaja v praksi in kakšne rezultate prinaša?

Andreja: Da, opravljeno imava licenco R.E.A.D. (Reading Education Assistance Dogs), licenčni program, registriran pri Intermountain Therapy Animals, USA. To je svojstven program, ki s pomočjo, posebej za to izšolanega psa, pomaga otrokom in tudi odraslim izboljšati bralne sposobnosti, nadgraditi besedni zaklad in razvijati komunikacijske sposobnosti.

S Pikićem imava to srečo, da lahko najino znanje resnično prenašava na otroke, ki jim branje povzroča težave. Veliko vzrokov je, ki te otroke na nek način potisnejo v neprijeten položaj, morda je to drugojezičnost, redek ali slab besedni zaklad, legastenija, slabovidnost, plahost, jecljanje, razne stiske, in še in še. Ko otrok bere psu, ki leži ob njem, sloni na njegovi nogi, morda celo z njim gleda v knjigo, se lahko sprosti, saj ga pes ne sodi, ne priganja, ga ne popravlja. Vedno po vsaki prebrani vrstici, povedi, strani ali celo celi knjigi, ga kuža pohvali. Vedno je zadovoljen s prebranim. Otrok tako sčasoma pridobi zaupanje vase in v naju, se sprosti in nemalokrat je že to vzrok, da se branje izboljša. Ob moji podpori, recimo: »veš te besede Pikić ne razume, mu jo, prosim, pojasniš, prebereš še enkrat, opišeš«, pač kar je v danem trenutku primerno, spodbudim otroka, da pozorno pogleda besedo, ki jo je narobe prebral in na podlagi njegovega opisa ugotovim, če jo je razumel. Marsikdaj v knjigah iščeva besede, za katere meniva, da jih Pikić ne razume in mu jih pojasnjujeva, tako z otrokom krepiva besedni zaklad. Mnogo tehnik je, ki jih s pridom uporabljam, seveda pa se o tem posvetujem s strokovnimi delavci ustanove, ki so otroka napotili na srečanja s Pikićem. Vsa opažanja in napredek se beležijo.

Kadar pa bereva v knjižnici, gre zgolj za prijetno druženje, kjer si želimo, da nam je vsem lepo, pri čemer ni pričakovan določen rezultat.

Smrček: Ali Pikić z veseljem opravlja obveznosti terapevtskega psa? Predstavljam si, da so aktivnosti, ki jih izvajata na terapiji, zelo naporne. Kako poskrbite, da se po terapiji oba sprostita in pridobita novo energijo za nadaljnje delo?

Andreja: Da, Pikić se veseli dela. Kadar vidi, da zvečer pripravljam najin nahrbtnik, ki ga uporabljam le za terapije, ko pregledujem, katere rekvizite bova morda potrebovala, preverjam obvezno opremo, nemirno hodi za mano ali celo poskakuje ob meni. Naslednje jutro, ko si oblečem društveno opravo ve, da gre zares, takrat moram paziti, da ga ne pohodim, ker je kot na vzmeteh, skače od veselja in je navdušen, da odhajava. Mirno se pusti urediti – skrtačiti, očistiti ušesa, zobe, oči, pogledati kremplje, saj mora priti na terapije urejen in čist. To so najine ure, ki jih preživljava zelo intimno, čeprav vsi mislijo, da sva vsem na očeh. Ne, takrat sodelujeva tako močno, da bi se sodniki na izpitih čudili, kakšno močno vez sva vzpostavila, kako ne potrebujem besed, da se razumeva. Zato tudi ni veliko fotografij, najino delo je posvečeno predvsem uporabnikom.

Delo je naporno za oba, vendar menim, da za psa veliko bolj kot zame. Kadar je le možno, takoj po terapiji opraviva sprehod, da se sprosti, se po najino poljubkujeva, pobožam ga po trebuščku in mu kaj lepega povem. Brez priboljška ne gre. Ob prihodu domov vzameva še Pika, mojega drugega psa, ki naju je zvesto čakal doma in veselo pozdravil ob prihodu. Odpravimo se v gozd, poiščemo miren kotiček, kjer se poigramo, sprostimo in, če je Pikić pri volji, ga že takrat zmasiram. Seveda rabi dovolj počitka in spanca, da lahko naslednjič spet dela. Zase poskrbim malo manj, a sprehodi v gozd in močan objem kakega starega drevesa mi veliko pomenijo.

Smrček: Katere oblike treningov potrebuje Pikić kot terapevtski pes in kako pogosto potekajo vaje?

Andreja: Nič posebnega, a tako kot velja za vse, velja tudi pri psih: vedno ponavljaj tisto, kar znaš. Srečo imava, da sva del tako krasne enote Društva Tačke pomagačke, kot je Obalno Kraška, kjer imamo redna kinološka srečanja s primesmi dela, ki jih kot terapevti potrebujemo. Vse pridobljeno znanje in vse tisto, kar nama pride prav, pa tudi kar tako, da ne pozabiva, redno vadiva, največkrat vsak dan, večkrat na dan po nekaj minut in to kjer koli.

Smrček: Pri svojem delu verjetno doživite različne situacije. Ali nam zaupate kakšen prav poseben dogodek, ki ste ga doživeli?

Andreja: V tem času se jih je kar precej nabralo, ne vem, morda se bo komu zdelo to nekaj nepomembnega, a nama je veliko pomenilo, ko so uporabniki iz varstveno-delovnega centra, kjer sva opravljala pripravništvo, prišli pričakat vlak, s katerim sva se pripeljala na delo. Omenila bi tudi knjižni sejem v Ljubljani, kjer se je Pikić prvič srečal s tako množico ljudi na tako majhnem prostoru.

Meni osebno najljubši je bil večer, ko sva otroke, ki so mu pridno brali vse leto, s pomočjo »dobre vile«, lahko peljala na ogled baletne predstave Peter in volk in je Pikić smel prestopiti vrata dvorane. To, da sva lahko skupaj z otroki spremljala predstavo, je bil korak k osveščanju naše javnosti, da so med nami psi, ki so delovni psi in bi morali imeti vstop povsod. Še vedno se namreč dogaja, da terapevtski psi ponekod ne smejo uporabljati javnih prevoznih sredstev. Pa ne gre toliko za naju, midva se že nekako znajdeva, a med nami je še veliko, veliko delovnih psov (pomočniki, vodniki, nakazovalci), ki s svojimi vodniki in hkrati uporabniki ostajajo izključeni.

Smrček: Želite ob zaključku najinega pogovora povedati še kaj, po čemer vas morda nisem vprašal?

Andreja: Premalokrat se zavedamo, kako posebni in edinstveni smo in taki so tudi naši psi. Na začetku pripravništva sem imela nemalo težav s prevozi, a sem se kmalu znašla in začela uporabljati poznani storitvi prevoza, kjer se mi še ni zgodilo, da bi me kdo v vseh teh letih odklonil, ker grem na pot s psom. Še več, velikokrat smo se pogovarjali o tem, kam in zakaj greva in tako sva tudi na takšen način širila glas o našem društvu in o delu, ki ga terapevtski psi opravljajo.

Sama sem naglušna, zato se v situacijah, kjer je zelo hrupno, poslužujem branja z ustnic, otrokom povem, da želim, da so obrnjeni k meni, da jih bom razumela. Zanimivo je, da otroci to veliko lažje in brez začudenja sprejmejo in upoštevajo. Tudi drugačni smo lahko koristni in pred vsem bi naša okolica morala dojeti, da smo enaki na drugačen način. In prav zato, da bi se tisti, s katerimi se Pikić srečuje in bi jih morda zaradi slabe izgovorjave ali preprosto zaradi tega, ker nočejo govoriti, razumel, ali ko si želijo, da bi mu kaj »ukazali«, sva se naučila nekih posebej zanj izmišljenih znakov, ki mu jih lahko pokažejo in tako od njega zahtevajo želeno. Prav zato, ker mu lahko »povedo« na njim lasten način, je naše sodelovanje toliko bolj osebno in hkrati sproščeno, prijetno in enakopravno.

Še na nekaj bi rada opozorila. Velikokrat se s Pikićem srečujeva z ljudmi, ki niso udeleženi pri terapiji. Želim si, da bi le-ti razumeli, da pes, ko dela, ni na razpolago njim, temveč izključno uporabniku ali uporabnikom, ki so takrat vključeni v terapijo. Zato je zelo neprijetno, predvsem za psa, ko vanj rinejo recimo na cesti, misleč: »saj ta je terapevt in mi ne bo nič naredil in ga lahko božam«. V skrajnem primeru naj pobarajo vodnika, saj jim bo le-ta povedal, ali smejo ali ne in kdaj bi ga morda lahko božali. Razumeti bi morali, da vsi delovni psi ne nosijo zastonj oprsnic s posebnimi oznakami, ki nakazujejo, da psi delajo, da so osredotočeni, da dodatne motnje lahko psa zmedejo in se lahko pripeti kaka nerodnost, kaj neprijetnega. Prosim, pse vodnike slepih, pomočnike, sledilce epileptičnih ali sladkornih napadov in, ne nazadnje, tudi terapevtske pse, med delom pustite pri miru. Bo že kak trenutek, ko jim boste lahko nakazali svojo naklonjenost in izkazali svoje odobravanje, a pri delu res ne!

Morda še to. Tako edinstvenega psa, tako potrpežljivega, tako razumevajočega in hkrati polnega ljubezni, kot je Pikić, je težko najti. Moj naslednji pes, s katerim bova opravljala terapevtsko delo, bo zagotovo iz zavetišča.

Smrček: V imenu spletnega portala Smrček.si se vam najlepše zahvaljujem, da ste si vzeli čas in nam predstavili vaše in Pikićevo delo. Pri vajinem delu vam še naprej želim veliko veselja in čim več zadovoljnih uporabnikov.

Andreja: Tudi vam se v najinem imenu in v imenu društva še enkrat zahvaljujem, da sem lahko predstavila naše delo, odkrila vsaj delček tistega, kar je bilo neznano in morda v kom vzbudila željo, da se nam pridruži.

Danes v svoji družbi prav lepo pozdravljamo gospo Melito Tóth iz okolice Lendave, ki nam bo predstavila zanimiv projekt, ki ga je slovenski javnosti predstavila prav v teh dneh.

Melita Tóth ustvarja zanimive stvari in deluje na različnih področjih, poleg tega pa je tudi velika ljubiteljica psov in drugih živali, zato vas vabimo, da si preberete intervju.

Smrček: Pozdravljena, Melita. Najprej se ti lepo zahvaljujem, da si si vzela čas, da nam malo pobližje predstaviš svoje delo oziroma dejavnosti, s katerimi se ukvarjaš.

Melita: Pozdravljen. Hvala za priložnost, da se lahko Kitschyji predstavijo na priljubljenem portalu Smrček.si. V čast mi je, da ste mi omogočili to priložnost.

Smrček: Posebej bi želel izpostaviti tvoj novi projekt, ki se mi zdi zelo zanimiv. V mislih imam Kitchy kartico. Ali lahko kaj več poveš o tej info kartici in kakšen je njen namen.

Melita: Kitschy info kartica je namenjena vsem skrbnikom živali, ki občasno puščajo svoje varovance same doma. Kartica je standardnega formata in jo lahko imate kar v denarnici. V primeru, da se nam karkoli zgodi, pride informacija o tem, da je naš kosmatinec sam doma, k ustrezni osebi. S to kartico smo lahko vsi skrbniki bolj mirni, da bo za naše kosmatince vsekakor poskrbljeno.

Smrček: Zanimivo. Morda razpolagaš s podatkom, kje je bil ta projekt prvič predstavljen in koliko je kartica razširjena drugod v Evropi in širše. Prav tako me zanima, kakšen je odziv pri nas.

Melita: Info kartica je najbolj razširjena v Ameriki in po zahodni Evropi. Ne razpolagam z informacijo, kdo je kartico najprej predstavil. Pri nas še nisem zasledila podobne kartice (kar seveda ne pomeni, da že ne obstaja) in sem se zaradi tega odločila, da jo ponudim našim odgovornim skrbnikom. Odziv je pozitiven, ljudje so navdušeni nad tem, da imajo zdaj tudi oni na razpolago info kartico in so zato mirnejši, kadar pustijo svoje kosmatince same doma.

Smrček: Na kakšen način si zainteresirani skrbniki psov in ostalih živali pridobijo Kitschy kartico?

Melita: Kitschy info kartico si lahko vsak brezplačno naloži preko moje spletne ali Facebook strani, si jo natisne in vanjo vpiše podatke. Tisti, ki pri meni naročijo kakšen dekorativni izdelek ali mi zaupajo svojega kosmatinca v varstvo, dobijo brezplačno plastificirano info kartico, kot  majhen znak pozornosti.

Smrček: Kot vem, se ukvarjaš še z eno zelo zanimivo dejavnostjo. Lahko našim bralcem malo več poveš o tvojih Kitschy Mundi Recikliranih Kreacijah, prosim.

Melita: Ustvarjam tudi dekorativne izdelke iz recikliranih materialov. Do sedaj sem največ časa in pozornosti posvetila ponovni uporabi  gramofonskih plošč, ker sem ugotovila, da dosti plošč konča svoje življenje v smetnjakih. Leta 2011 sem začela iz njih oblikovati nakit. Plošče so  prečudovite, vsaka je drugačna, lom svetlobe na njih je čaroben. Plošče, ki se jih več ne da poslušati, omogočajo res unikatno ustvarjanje, pri čem jim s ponovno uporabo omogočim, da nadaljujejo svoje življenje v drugačni obliki. Ustvarjanje dekorativnih izdelkov sem začela s silhuetami v obliki kužkov. Pred časom sem bila večkrat odsotna od doma, zato naša psička ni mogla biti z mano. Tako sem dobila idejo, da bi Liliko lahko v obliki broške – simbolično – imela vedno s seboj. Od takrat se je rodilo še ogromno drugih silhuet. Največ je pasjih silhuet. Trenutno ima Kitschy svet 65 različnih pasem.

Smrček: Ali poleg nakita iz gramofonskih plošč z motivi psov oblikuješ še kaj drugega?

Melita: Oblikujem tudi nakit v obliki drugih silhuet. Največ je muc, imam pa tudi dosti različnih domačih in divjih žival, vozila, simbole, geometrične in abstraktne like. Delam broške, verižice, uhane, prstane… Iz plošč sem naredila tudi stenske ure najrazličnejših oblik. Največ ustvarjam iz klasičnih črnih gramofonskih plošč, vendar občasno ustvarjam tudi iz barvnih plošč, ko jih najdem, saj so zelo redke. Oblikujem pa tudi lesene stenske piši-briši table, na katere si lahko s kredo zabeležimo pomembne stvari. V ponudbi imam tudi unikatne voščilnice in nakupovalne  vrečke. Ponudba je zdaj že zelo široka, tako da sem prepričana, da se med Kitschyji najde kaj za vsakega ekološko osveščenega ljubitelja živali in recikliranja.

Smrček: No, Smrček.si je vedoželjen, zato sem posmrčkal, da si svojo ljubezen do psov in ostalih živali združila še z eno dejavnostjo. Kako to, da  si se odločila za sprehajanje psov in oskrbo malih živali?

Melita: Odločitev je prišla kar sama od sebe. Prijatelji in znanci vedo, da sem ljubiteljica in zaščitnica živali in so mi zaradi tega dostikrat zaupali v varstvo svoje ljubljenčke, ko so odpotovali. Večkrat se mi je zgodilo tudi to, da so me ljudje spraševali, če bi lahko poskrbela tudi za njihovega kosmatinca? Zaradi tega sem se odločila za razširitev osebne dopolnilne dejavnosti, tako da sedaj lahko ponudim tudi sprehajanje kužkov in oskrbo malih živali na domu.

Smrček: Katere živali, poleg psov, seveda, tudi sprejmeš v varstvo in oskrbo?

Melita: V oskrbo sprejemam predvsem »male« živali. Poleg kužkov so to muce, zajčki, morski prašički. Lahko poskrbim tudi za ta velike prašičke, koze, konje in piščance… Imela sem srečo, da sem odraščala na vasi, kjer sem bila ves čas v stiku z živalmi. Zaradi tega so mi vse živali »domače« in blizu, zato z veseljem poskrbim za njih.

Smrček: Kaj nudiš svojim varovancem v času, ki ga preživijo s tabo?

Melita: Mojim varovancem lahko ponudim sprehode, igro, masažo, prehrano in osnovno nego. Po dogovoru s skrbnikom se prilagodim njihovim željam in  oskrbovančevim potrebam. Vsekakor se potrudim, da smo na koncu vsi zelo veseli in zadovoljni. Oskrbnikom, ki mi zaupajo varstvo svojih kosmatincev,  se lahko zgodi, da dobijo gratis še kakšno fotografijo svojega ljubljenčka, saj sem navdušena fotografinja in, poleg drugih motivov, zelo rada fotografiram tudi kosmatince.

Smrček: Ali sprejemaš tudi pse, ki so slabše socializirani in kako poskrbiš za njih?

Melita: To je predvsem odvisno od kužka. V kolikor je pomanjkljivo socializiran v nekih obvladljivih mejah, potem vsekakor. Imam nekaj izkušenj tudi s takimi kužki, vendar so ti bili dokaj obvladljivi. Za oskrbo zelo »travmatiziranih« psov pa se žal, zaenkrat, še ne čutim dovolj usposobljeno.

Smrček: Ali so ti v varstvo zaupali kakšno prav posebej zanimivo žival?

Melita: Zame je vsaka žival zanimiva, ker ima vsaka svoj poseben karakter in navade. Prav rada jih opazujem in preučujem. Pred kratkim sem imela v  varstvu zajčka in sem bila prav fascinirana, kako pametni, gibčni in radovedni so zajčki. Od otroštva naprej žal nisem imela stike z njimi in sem  kar malo pozabila kako fascinantni so.

Smrček: Ali nam zaupaš kakšen simpatičen dogodek, ki si ga doživela ob druženju s tvojimi varovanci?

Melita: Pred časom, ko sem še živela v Ljubljani, sem imela čast varovati prav posebnega angleškega buldoga Lenija. Z njim sva doživela dosti avantur. Leni je bil namreč navdušen nad mucami. Žal one niso delile tega navdušenja. Tako, da sem sčasoma nehote postala nekakšen ekspert za določanje lokacij, kjer se zadržujejo lokalne muce. Vedela sem za (skoraj) vsako, kje stanuje in kje se giblje. Leni je imel rad tudi sladoled in prigrizke. Posebej fini so bili tisti, ki so jih jedli majhni otroci. Poleg tega je bil neizmerno navdušen nad vožnjo z avtom in je, kljub temu, da je imel dovolj prostora na zadnjem sedežu, izkoristil vsak trenutek, da se je »slučajno« prestavil na sprednji sedež, po možnosti na voznikovega. Pozabiti ne smem še na njegovo pomirjujoče smrčanje.

Smrček: Ne morem se izogniti naslednjemu vprašanju. Ali imaš tudi doma kakšnega ljubljenčka?

Melita: Vprašanje je na mestu, glede na to, da obožujem kosmatince. Ja, doma imamo psičko Lili, ki je posvojena mešanka z labradorcem in mačjo najdenko Frido. Dostikrat je pri nas v varstvu tudi sestrin dalmatinec Floki. Takrat skupaj ušpičijo marsikakšno lumparijo. Vsak dan ob pol enih čakajo poštarja in ga skozi okno 1. nadstropja nalajajo. Super kosmata družba so. Obožujem jih. Imamo pa tudi nekaj posvojenih (rešenih) piščancev in rac.

Smrček: Ali bi želela povedati še kaj, po čemer te nisem povprašal, pa je pomembno oziroma zanimivo?

Melita: Rada bi se ti zahvalila za priložnost, da sem lahko predstavila naš kičasti (Kitschy) mali svet in prav posebej hvala za vso podporo, ki mi jo izkazuješ. Iskrena hvala!!!

Smrček: Melita Tóth, najlepše se ti zahvaljujem za zelo prijeten pogovor. Pri tvojem delu ti še naprej želim veliko veselja, umetniških navdihov in uspehov. Ko bo v tvojem Kitschy svetu spet kakšna zanimiva novost, pa se ponovno srečamo, kaj ne.

Več o ponudbi Kitschy Mundi si lahko ogledate na: kitschymundi.com

V dneh 16. in 17. 2016 je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, pod pokroviteljstvom Kinološke zveze Slovenije, potekala mednarodna razstava psov CACIB. Navedene razstave so se udeležili psi, katerih rodovnik priznava mednarodna organizacija FCI. Razstave CACIB se je udeležilo veliko število razstavljalcev psov iz Slovenije in tujine. V soboto, 16. 1. 2016 se je prireditve udeležilo 1313 psov, v nedeljo, 17. 1. 2016 pa 1278 psov.
Program je bil zelo pester. Oba dneva je potekal t.i Junior Handling – ocenjevanje veščin mladega psa, ki pomeni pripravo na kasnejše nastope oziroma udeležbo na razstavah. Prav tako je oba tekmovalna dneva potekalo ocenjevanje najlepšega psa razstave (Best in Show).
V soboto, 16. 1. 2016 so potekale specialne razstave za britanske ovčarske pasme, angleške buldoge, šnavcerje in pinče, jazbečarje, prinašalce, nemške doge, velike pasme in molose, male družne pse in hrte.
CACIB se je udeležilo veliko slovenskih razstavljalcev, ki so dosegli vrsto odličnih rezultatov. Prvič se je na razstavi CACIB podelil tudi naslov Razstavni šampion Slovenije.

Rezultati slovenskih udeležencev:
BIS
2. mesto: Novofundlandec – črn (NEWFOUNDLAND – black): KING OF HELLULAND ORIENT EXPRESS: FANTUR OTON, SLOVENIJA

BIS MLADIČKI
3. mesto: Maltežan (MALTESE): BEYOND DREAMS VALENTINA`S MAGIC: ŽAGAR VALENTINA, SLOVENIJA

BIS VETERANI
1. mesto: Maltežan (MALTESE): SUN ISLE`S PERFECT PIECE OF THE PUZZLE: MALI ANJA, SLOVENIJA
2. mesto: Maltežan (MALTESE): SUN ISLE`S PERFECT PIECE OF THE PUZZLE: MALI ANJA, SLOVENIJA
3. mesto: Kraški ovčar (KARST SHEPHERD DOG): CAR: MIHELČIČ MATEJA, SLOVENIJA
3. mesto: Zlati prinašalec (GOLDEN RETRIEVER): NICE BRAD HAPPY COMPANY: HOIKER VIKTOR, SLOVENIJA

BOG FCI 2
1. mesto: Novofundlandec – črn (NEWFOUNDLAND – black): KING OF HELLULAND ORIENT EXPRESS: FANTUR OTON, SLOVENIJA

BOG FCI 6
3. mesto: Dalmatinec (DALMATINAC): DALMINO KILLING KISS: VRBINC TOMAŽ, SLOVENIJA

BOG FCI 7
2. mesto: Weimaranec kratkodlaki (WEIMARANER – kurzhaarig): CHERRY BRANDY IMPERIUM STAR: ŠKULJ OSKAR & MATIC ANJA, SLOVENIJA

Vsem prejemnikom priznanj iskreno čestitamo.