FCI 9
Pasma MOPS –>
MOPS
(Pug)
9. FCI skupina: Družni psi
Sekcija 11: Mali molosoidni tipi psov
št. FCI standarda: 253
Velikost: od 25 do 32 cm
Teža: od 6,3 do 8,1 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let
Zgodovina pasme
Mops spada med zelo stare pasme, saj izvira iz obdobja 500 let pred našim štetjem. O njegovem nastanku obstaja več variant, po vsej verjetnosti pa je njegova prvotna domovina Kitajska. V Evropo je prispel s trgovskimi ladjami v 16. stoletju. Iz Nizozemske se je razširila po vseh evropskih dvorih. Pasma je konec 19. stoletja skoraj izumrla, v drugi polovici 20. stoletja pa se je z načrtno vzrejo ponovno obnovila in postala popularna.
Opis pasme
Mops spada med majhne pasme psov. Po izgledu je kvadrataste oblike, mišičast in skladno grajen. Dlaka je gosta, mehka, sijoča in kratka. Podlanka je zelo gosta, razen pri črnih predstavnikih. Barva dlake je lahko srebrna, črna, marelična ali bež s črnimi oznakami. Nega ni zahtevna, saj zadošča tedensko krtačenje, kopanje 3 do 4 krat na leto, striženje krempljev ter čiščenje ušes in nosne gube.
Karakter pasme
Po naravi je Mops inteligenten, živahen, ponosen, samozavesten, vesel, družaben, živahen, zvest, učljiv, pozoren na okolico, radoveden, prilagodljiv, šaljiv, prikupen. Možne vedenjske težave: svojeglavost. Laja zelo redko. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima zelo rad in je zelo nežen do njih, uživa v skupni igri. Do tujcev je prijazen. Zelo dobro se razume z živalmi, ki bivajo skupaj z njim, ravno tako tudi z ostalimi, če je pravilno socializiran. Edino primerno bivalno okolje je stanovanje. Potrebuje krajše sprehode. Primeren je lastnik, ki ima na voljo dovolj prostega časa, je prijazen in uporablja pozitivno stimulacijo.
Zdravje pasme
Možne zdravstvene težave: slabše prenaša vročino, težave s kožo, očmi, epilepsija. Omeniti je potrebno, da zaradi oblike gobčka občasno smrči. Poleg tega je nagnjen k debelosti in je potrebno skrbno nadzorovati prehrano.
FCI 9
Pasma MALTEŽAN –>
MALTEŽAN
(Maltese)
9. FCI skupina: Družni psi
Sekcija 1: Bišoni in sorodne pasme
– 1.1 Bišoni
št. FCI standarda: 65
Velikost: – samec meri od 21 do 25 cm
– samica meri od 20 do 23 cm
Teža: od 3 do 4 kg
Življenjska doba: okoli 15 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Malta. Po nekaterih podatkih naj bi bil predstavnik najstarejše pasme na svetu. Njegov izvor sega že v pradavnino, in sicer okoli leta 6000 pred našim štetjem. Že ves čas nastopa Maltežan predvsem v vlogi družnega psa. Dobre rezultate dosega tudi v agilitiju.
Opis pasme
Maltežan spada med majhne pse. Telo je čvrsto in skladno grajeno. Dlaka je svilnata in sega do tal. Podlanke nima. Barva dlake: bela; dovoljena je rahla citronasta barva po ušesih, vendar ni zaželena. Nega je zelo zahtevna, saj je potrebno dnevno česanje, kopanje vsak teden in striženje. Dlako nad očmi spenjamo v čopek.
Karakter pasme
Po naravi je Maltežan nežen, pogumen, ponosen, samozavesten, zvest, ljubek, ljubezniv, zelo učljiv, nadpovprečno inteligenten, eleganten, temperamenten, igriv, pozoren na dogajanje v okolici, ubogljiv. Možne vedenjske težave: plašnost, agresivnost. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in si ves čas želi biti v njihovi družbi. V odnosu do starejših otrok je prijazen, manjših ne sprejema dobro, saj ne prenaša vsiljivosti. Do tujcev je sprva zadržan in na njihov prihod opozori z lajanjem. Ob primerni socializaciji se dobro razume z ostalimi živalmi, potrebna je previdnost pri večjih živalih, saj ga lahko poškodujejo. Uživa v ne predolgih sprehodih in igri. Primeren je lastnik, ki ima na razpolago veliko časa za druženje, psu nudi vso pozornost, je prijazen in pri vzgoji uporablja pozitivno stimulacijo. Primerno bivalno okolje je stanovanje.
Zdravje pasme
Posebnih zdravstvenih težav pasma nima, možne pa so težave s kožo, zobmi in sklepi, kakor pri ostalih majhnih pasmah.
FCI 9
Pasma MALI LEVJI PES –>
MALI LEVJI PES
(Petit chien lion – Little Lion Dog)
9. FCI skupina: Družni psi
Sekcija 1: Bišoni in sorodne pasme
– 1.3 Mali levji pes
št. FCI standarda: 233
Velikost: od 26 do 32 cm
Teža: od 4 do 8 kg
Življenjska doba: okoli 15 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Francija. Mali levji pes spada med stare pasme psov, saj je omenjena že v 14. stoletju. Uradni standard je bil priznan leta 1961. Nastopa kot spremljevalni pes. Pasma je precej razširjena v skandinavskih državah. V Sloveniji je samo nekaj predstavnikov te pasme.
Opis pasme
Mali levji pes spada med male pasme psov. Telo je nizko, kratko in skladno grajeno. Dlaka je dolga, valovita in obsega vse barve in barvne kombinacije. Najbolj zaželene barve: bela, črna, citronasto rumena. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in striženje (na značilno »lion cut«, predvsem, če se udeležuje razstav).
Karakter pasme
Po naravi je Mali levji pes vdan, pogumen, samozavesten, inteligenten, samostojen, včasih samovoljen, družaben, učljiv. Pri vzgoji ne prenaša prisile. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in trpi, če ni v njihovi družbi. Rad ima otroke. Z drugimi živalmi se dobro razume. Primeren lastnik je tisti, ki je ljubezniv, ima veliko časa za druženje, je odločen, dosleden, uporablja pozitivno stimulacijo in primerno motivacijo.
Zdravje pasme
Pasma nima posebnih zdravstvenih težav. Prisotne pa so gensko pogojene bolezni: problemi s pogačicami, težave z očmi (napredna atropija mrežnice, siva mrena).
FCI 9
Pasma MALI BRABANCON –>
MALI BRABANCON
(Petit Brabançon – Small Brabant Griffon)
9. FCI skupina: Družni psi
Sekcija 3: Mali belgijski psi
– 3.2 Mali Brabancon
št. FCI standarda: 82
Velikost: višina ni določena s standardom
Teža: od 3 do 5 kg
(pri manjših psih teža ne presega 3 kg, pri večjih pa samci ne smejo biti težji od 4,5 in samice od 5 kg. Tolerira se odstopanje 100 g)
Življenjska doba: od 13 do 15 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Belgija. Spada med stare pasme. O izvoru obstaja več teorij: po eni izmed njih naj bi pasma nastala okoli leta 1880 na podlagi križanja mopsa, opičjega pinča,yorkshire terierja in pritlikavega šnavcerja. Omeniti je potrebno, da tej pasmi podobne pse zasledimo na slikah iz 15. stoletja. Glede na to izvor ni popolnoma določen. Včasih so ga uporabljali za lov na miši in podgane, v sedanjem času pa je Mali Brabancon predvsem pes družabnik.
Opis pasme
Mali Brabancon spada med male pasme. Dlaka je kratka, gosta in ščetinasta na otip. Podlanka je gosta. Barva dlake: rdeča, rjava ali črna z ožigi. Nega obsega redno krtačenje, čiščenje uhljev in striženje nohtov.
Karakter pasme
Po naravi je Mali Brabancon zelo živahen, energičen, dober čuvaj, zelo inteligenten, lahko učljiv, zvest, vdan, včasih svojevoljen, radoveden. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Z otroki se dobro razume, če jih je navajen od malega, sicer njihove družbe ne pogreša. V odnosu do drugih živali sicer ni problematičen, se pa izogiba večjih psov, ki se jih boji; pri manjših domačih živalih pa lahko zavlada njegov lovski nagon. Do tujcev je zadržan, na njihovo prisotnost opozori z lajanjem. Edino primerno bivalno okolje je stanovanje. Primeren je lastnik, ki ima veliko potrpljenja, je dosleden, odločen in ima na razpolago dovolj prostega časa za druženje. Priporoča se pozitivna stimulacija, saj so predstavniki te pasme precej občutljivi na grobo vedenje.
Zdravje pasme
Pasma spada med zelo zdrave, saj nima posebnih težav. Omeniti kaže smrčanje, ki je posledica kratkega gobca.
FCI 9
Pasma LHASA APSO –>
LHASA APSO
(Lhasa Apso)
9. FCI skupina: Družni psi
Sekcija 5: Tibetanske pasme
št. FCI standarda: 227
Velikost: okoli 25,5 cm
Teža: od 6 do 9 kg
Življenjska doba: do 16 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Tibet, predvsem področji Lhasa in Leha. Izraz »apso« pomeni psa, ki je po vsem telesu poraščen z dolgo, lasem podobno dlako. O nastanku pasme Lhasa Apso obstaja več verzij. Po eni izmed njih naj bi nastali s križanjem večjih apsov (današnjih tibetanskih terierjev) in tibetanskih španjelov. Eden izmed možnih prednikov naj bi bil tudi Shih Izu. Vzrejali so ga z željo, da bi bil čim bolj podoben levjemu psu oziroma snežnemu levu (Sengeju), ki nastopa v mitskih zgodbah lamaizma. Do predstavnikov te pasme so v Tibetu zelo ljubeči in pozorni, saj jih vera uči, da so ti psi reinkarnacija duhovnikov. Standard pasme (angleški) je bil uradno priznan leta 1934. Prvi predstavniki pasme so prispeli v ZDA in Evropo v začetku 20. stoletja. Pasma je sedaj močno razširjena po vsem svetu. Z vzrejo so pričeli tudi izven Tibeta, zato ločimo več smeri, in sicer: nemški tip (bolj robustnega videza), angleški tip (manj močno telo, lobanja manj obokana, dlaka tipična), ameriški tip (krajša glava, precej obokana lobanja, mehkejša dlaka). Tudi v Sloveniji je že precej predstavnikov te pasme. Nastopa predvsem v vlogi spremljevalca, dobre rezultate pa dosega tudi v agilitiju.
Opis pasme
Po videzu je Lhasa Apso majhen, krepkega in skladno grajenega telesa. Dlaka je dolga, ravna in trda. Otip spominja na kozjo dlako. Podlanka je tanka in volnata. Barva dlake: zlata, barva soboljevine, peščena, siva, črna, bela. Dovoljene so dvo- ali tribarvne kombinacije, razen čokoladne barve. Nega ni preveč zahtevna. Zahteva redno krtačenje in pogosto kopanje, po potrebi tudi striženje. Kot zanimivost naj navedemo, da jim v njihovi domovini čistijo dlako z drobnim peskom.
Karakter pasme
Po naravi je Lhasa Apso izjemno inteligenten, samozavesten, čuječ, umirjen, aktiven, družaben, včasih neposlušen, dober čuvaj, pogumen, neodvisen. Lastniku in družinskim članom je zelo vdan. Z otroki se rad druži, dokler ne postanejo preveč vsiljivi. V odnosu do drugih živali ni težav, če je pravočasno in pravilno socializiran. Do tujcev je zadržan. Najprimernejše okolje za bivanje je stanovanje, saj uživa v bližini družine. Nikakor ni priporočljivo bivanje v pesjaku, saj se počuti odrinjenega in postane kmalu neobvladljiv. Primeren je lastnik, ki si želi samostojnega psa, ki se ne podreja v celoti, ima dovolj prostega časa za druženje, je prijazen, potrpežljiv, odločen, dosleden in pri vzgoji uporablja pozitivno stimulacijo. Potrebuje dolge sprehode in ostale aktivnosti, predvsem pa veliko druženja z ljudmi.
Zdravje pasme
Možne zdravstvene težave: alergije (predvsem povezane z nepravilno prehrano), težave z očmi.
Pravilna prehrana
Glede pravilne prehrane je potrebno poudariti, da ta pasma, tako kot vse tibetanske, slabo prenaša prevelike količine mesa. Primerno je izbrati vrsto hrane, ki vsebuje manjši odstotek beljakovin. V prehrani morajo biti prisotne tudi maščobe, ki jih dolgodlake pasme nujno potrebujejo.
FCI 9
Pasma KROMFORLANDER –>
KROMFORLANDER
(Kromfohrländer)
9. FCI skupina: Družni psi
Sekcija 10: Kromfohrländer
št. FCI standarda: 192
Velikost: od 38 do 46 cm
Teža: od 11 do 16 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Nemčija, področje Siegerlanda. Kromforlander spada med mlajše pasme. Vzrejen je bil s križanjem resastega foksterierja in bretonskega grifona po drugi svetovni vojni. Uporabljali so ga kot čuvaja v urbanih naseljih in spremljevalca. Standard pasme je bil uradno priznan leta 1953. Izven domovine je pasma skoraj nepoznana.
Opis pasme
Kromforlander spada med srednje velike pse, močne in čokate postave. Dlaka je gosta, ostra, trda in srednje dolga. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: bela z lisami oziroma polji v različnih rjavih odtenkih. Nega ni zahtevna, zadošča redno krtačenje.
Karakter pasme
Po naravi je Kromforlander inteligenten, prijazen, ljubeč, izvrsten čuvaj, pozoren na dogajanje v okolici, prilagodljiv, poslušen, temperamenten, igriv. Na lastnika je zelo navezan, rad pa ima tudi ostale družinske člane. Do otrok in tujcev je sprva zadržan, kasneje se z njimi zelo zbliža. Najprimernejše bivalno okolje je stanovanje. Primeren je lastnik, ki razpolaga z dovolj prostega časa, je odločen in uporablja pozitivno stimulacijo.
Zdravje pasme
Možne zdravstvene težave: displazija kolen.
