KRATKODLAKI JAZBEČAR

(Dachshund – Standard – Kurzhaar)

4. FCI skupina: Jazbečarji
Sekcija 1: Jazbečarji
št. FCI standarda: 148

Velikost: od 25 do 27 cm
Teža: do 9 kg
(obseg trupa je nad 35 cm)
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija. Kratkodlaki jazbečar spada med stare pasme psov, saj so njegovi predniki obstajali že v starem Egiptu (2300 let pr. n. št.). Nastal je s križanjem nemških, francoskih in angleških lovskih psov in terierjev, okoli 16. stoletja. Predhodniki današnje pasme so bili precej večji, sedanjo obliko so pridobili z načrtno vzrejo. Uporabljali so ga predvsem za lov na manjše živali, saj se je zaradi svoje majhnosti dobro znašel tudi v rovih. Standard jazbečarja je bil v Nemčiji objavljen leta 1879. V sedanjem času je predvsem družinski pes, uporabljajo ga tudi za lov. Razširjen je po vsem svetu.

Opis pasme

Telo je nizko, dolgo, z močnimi kratkimi nogami, z globokimi prsmi, dolgo glavo. Dlaka je kratka, sijoča, gladka, gosta. Podlanka je gosta. Barva dlake: rdečkasto rumena, črna, rjava z lisičjimi ali rumenimi ožigi. Dovoljene so tudi druge barvna kombinacije. Ravno tako je dovoljena majhna bela lisa na prsih. Nega obsega redno krtačenje in občasno brisanje z vlažno krpo.

Karakter pasme

Po naravi je Kratkodlaki jazbečar pogumen, oster, je živahen, radoveden, prijazen, inteligenten, zabaven, pogumen, ljubezniv, družaben, ima lovski nagon, igriv, aktiven, učljiv, občutljiv na krivice in grobosti, nežen, vesel, zaščitniški, poslušen, zvest, učljiv, ljubezniv, pozoren na okolico. Ob motečih šumih ali prihodu neznanca glasno laja. Možne negativne lastnosti: uničevalnost, če je preveč osamljen, trma, napadalnost do drugih psov, trma, plašnost, lenost, kopanje lukenj, neposlušnost. S psi se dobro razume. Na lastnika je izredno navezan. Dobro se razume z večjimi otroci, pri manjših otrocih pa je potrebna previdnost, saj ga pri igri, zaradi njegove majhnosti, lahko nehote poškodujejo. Primerno bivalno okolje je hiša z dobro ograjenim vrtom ali izoliran pesjak. Na sprehodu mora biti obvezno na povodcu. Potrebuje veliko gibanja, zaposlitev in drugih aktivnosti. Primeren je lastnik, ki je odločen, dosleden, prijazen, strpen, potrpežljiv, vztrajen, uporablja pri vzgoji pozitivno stimulacijo in raznolikost vadbe ter ima na razpolago veliko prostega časa za druženje in aktivnosti.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: entropija, tumorji dlesni, bolezni hrbtenice (ukleščenje diska, delna ali popolna paraliza. Pomembno je, da ga ne navadimo hoje po stopnicah in skakanja, poleg tega je pomembno pravilno prijemanje in dvigovanje psa. Ostale možne težave z zdravjem: bolezni srca, težave s sečevodom, diabetes. Poskrbeti je potrebno za primerno prehrano, saj je pasma nagnjena k debelosti.

DOLGODLAKI PRITLIKAVI JAZBEČAR

(Dachshund – Zwerg – Langhaar)

4. FCI skupina: Jazbečarji
Sekcija 1: Jazbečarji
št. FCI standarda: 148

Teža: od 3,5 do 4 kg
(prsni obseg znaša do 30 cm)
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija. Dolgodlaki pritlikavi jazbečar spada med stare pasme, saj so njegovi predniki obstajali že v starem Egiptu (2300 let pr. n. št.). Nastal je s križanjem nemških, francoskih in angleških lovskih psov in terierjev, okoli 16. stoletja. Predhodniki današnje pasme so bili precej večji, sedanjo obliko so pridobili z načrtno vzrejo. Standard jazbečarja je bil v Nemčiji objavljen leta 1879. V sedanjem času je predvsem družinski pes, uporabljajo ga tudi za lov. Razširjen je po vsem svetu.

Opis pasme

Po obliki je Dolgodlaki pritlikavi jazbečar nizek, podolgovat, kratkih nog, z dolgim gobcem, ozko glavo in povešenim repom, hrbet je raven, malo izbočen nad ledji. Postava je krepka, precej mišičasta. Dlaka je dolga, ravna, sijoča in mehka. Podlanka je gosta. Barva dlake: rdeča; rdeče rumena; črno rumeno rjava. Nega obsega dnevno krtačenje in občasno brisanje z vlažno krpo.

Karakter pasme

Po naravi je Dolgodlaki pritlikavi jazbečar živahen, radoveden, prijazen, inteligenten, zabaven, pogumen, ljubezniv, družaben, nima lovskega nagona, igriv, aktiven, učljiv, občutljiv na krivice in grobosti, nežen, vesel, zaščitniški, zvest, učljiv, ljubezniv, pozoren na okolico. Ob motečih šumih ali prihodu neznanca glasno laja. Možne negativne lastnosti: uničevalnost, če je preveč osamljen, trma, napadalnost do drugih psov, trma, plašnost, lenost, kopanje lukenj, neposlušnost. S psi se dobro razume. Na lastnika je izredno navezan. Dobro se razume z večjimi otroci, pri manjših otrocih pa je potrebna previdnost, saj ga pri igri, zaradi njegove majhnosti, lahko nehote poškodujejo. Primerno bivalno okolje je hiša z dobro ograjenim vrtom ali izoliran pesjak. Na sprehodu mora biti obvezno na povodcu. Potrebuje srednje veliko gibanja, zaposlitev in drugih aktivnosti. Primeren je lastnik, ki je odločen, dosleden, prijazen, strpen, potrpežljiv, vztrajen, uporablja pri vzgoji pozitivno stimulacijo in raznolikost vadbe ter ima na razpolago veliko prostega časa za druženje in aktivnosti.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: entropija, tumorji dlesni, bolezni hrbtenice (ukleščenje diska, delna ali popolna paraliza. Pomembno je, da ga ne navadimo hoje po stopnicah in skakanja, poleg tega je pomembno pravilno prijemanje in dvigovanje psa. Ostale možne težave z zdravjem: bolezni srca, težave s sečevodom, diabetes. Poskrbeti je potrebno za primerno prehrano, saj je pasma nagnjena k debelosti.

DOLGODLAKI KUNČJI JAZBEČAR

(Dachshund – Kaninchen – Langhaar)

4. FCI skupina: Jazbečarji
Sekcija 1: Jazbečarji
št. FCI standarda: 148

Velikost: do 25 cm
Teža: do 6 kg
(obseg prsi znaša do 35 cm)
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija. Dolgodlaki kunčji jazbečar spada med stare pasme psov, saj so njegovi predniki obstajali že v starem Egiptu (2300 let pr. n. št.). Nastal je s križanjem nemških, francoskih in angleških lovskih psov in terierjev, okoli 16. stoletja. Predhodniki današnje pasme so bili precej večji, sedanjo obliko so pridobili z načrtno vzrejo. Uporabljali so ga predvsem za lov na manjše živali, predvsem kunce, saj se je zaradi svoje majhnosti dobro znašel tudi v rovih. Standard jazbečarja je bil v Nemčiji objavljen leta 1879. V sedanjem času je Dolgodlaki kunčji jazbečar predvsem družinski pes, uporabljajo ga tudi za lov. Razširjen je po vsem svetu.

Opis pasme

Po obliki je Dolgodlaki kunčji jazbečar nizek, podolgovat, kratkih nog, z dolgim gobcem, ozko glavo in povešenim repom, hrbet je raven, malo izbočen nad ledji. Postava je krepka, precej mišičasta. Dlaka je srednje dolga, mehka, ravna in sijoča. Podlanka je gosta. Barva dlake: rdeča, rdeče rumena, črno rumeno rjava. Nega obsega dnevno krtačenje in občasno brisanje z vlažno krpo.

Karakter

Po naravi je Dolgodlaki kunčji jazbečar živahen, radoveden, prijazen, inteligenten, zabaven, pogumen, ljubezniv, družaben, ima izrazit lovski nagon, igriv, aktiven, učljiv, občutljiv na krivice in grobosti, nežen, vesel, zaščitniški, zvest, učljiv, ljubezniv, pozoren na okolico. Ob motečih šumih ali prihodu neznanca glasno laja. Možne negativne lastnosti: uničevalnost, če je preveč osamljen, trma, napadalnost do drugih psov, trma, plašnost, lenost, kopanje lukenj, neposlušnost. S psi se dobro razume. Kljub temu ni priporočljivo sobivanje z večjimi psi. Na lastnika je izredno navezan. Dobro se razume z večjimi otroci, pri manjših otrocih pa je potrebna previdnost, saj ga pri igri, zaradi njegove majhnosti, lahko nehote poškodujejo. Primerno bivalno okolje je hiša z dobro ograjenim vrtom ali izoliran pesjak. Na sprehodu mora biti obvezno na povodcu. Potrebuje srednje veliko gibanja, zaposlitev in drugih aktivnosti. Primeren je lastnik, ki je odločen, dosleden, prijazen, strpen, potrpežljiv, vztrajen, uporablja pri vzgoji pozitivno stimulacijo in raznolikost vadbe ter ima na razpolago veliko prostega časa za druženje in aktivnosti.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: bolezni hrbtenice (ukleščenje diska, delna ali popolna paraliza. Pomembno je, da ga ne navadimo hoje po stopnicah in skakanja, poleg tega je pomembno pravilno prijemanje in dvigovanje psa. Ostale možne težave z zdravjem: bolezni srca, težave s sečevodom, diabetes. Poskrbeti je potrebno za primerno prehrano, saj je pasma nagnjena k debelosti.

DOLGODLAKI JAZBEČAR

(Dachshund – Standard – Langhaar)

4. FCI skupina: Jazbečarji
Sekcija 1: Jazbečarji
št. FCI standarda: 148

Velikost: od 25 do 27 cm
Teža: do 9 kg
(obseg trupa je nad 35 cm)
Življenjska doba: od 14 do 17 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija. Dolgodlaki jazbečar spada med stare pasme psov, saj so njegovi predniki obstajali že v starem Egiptu (2300 let pr. n. št.). Nastal je s križanjem nemških, francoskih in angleških lovskih psov in terierjev, okoli 16. stoletja. Predhodniki današnje pasme so bili precej večji, sedanjo obliko so pridobili z načrtno vzrejo. Uporabljali so ga predvsem za lov na manjše živali, predvsem jazbece, saj se je zaradi svoje majhnosti dobro znašel tudi v rovih. Standardni dolgodlaki jazbečar spada med mlajše pasme, saj v tej obliki obstaja od druge polovice 20. stoletja dalje. Nastal je s križanjem jazbečarja, suseškega in poljskega španjela, ki so ga sčasoma selektivno pomanjšali. Standard jazbečarja je bil v Nemčiji objavljen leta 1879. V sedanjem času Dolgodlaki jazbečar nastopa predvsem kot družinski pes, dobre rezultate dosega tudi na razstavah. Razširjen je po vsem svetu.

Opis pasme

Po obliki je Dolgodlaki jazbečar nizek, podolgovat, kratkih nog, z dolgim gobcem, ozko glavo in povešenim repom, hrbet je raven, malo izbočen nad ledji. Postava je krepka, precej mišičasta. Dlaka je dolga, svilena, mehka, gladka, ravna, sijoča in rahlo valovita. Na spodnjem delu trupa in po vratu je daljša in gostejša, dolge rese so prisotne na zadnji strani nog, uhljih in spodnjem delu repa. Podlanka je gosta. Nega obsega dnevno krtačenje in občasno brisanje z vlažno krpo.

Dlaka je lahko:

– enobarvna: rdeča; rdeče rumena; rumena s črnim odtenkom ali brez; močno črna. Bela barva ni zaželena, dovoljene so posamezne bele lise. Ravno tako niso zaželeni rdečkasto rjavi odtenki, čeprav so dovoljeni.

– dvobarvna: močno črna ali rjava z rjastimi ali rumenimi ožigi nad očmi, ob straneh gobca, notranji strani uhljev, na oprsju, notranjih in zadnjih straneh nog, po šapah, okoli zadnjika in do polovice repa. Bela barva je dovoljena v obliki manjših lis. Preveč obsežen ožig ni zaželen.

Karakter pasme

Po naravi je Dolgodlaki jazbečar inteligenten, ubogljiv, hitro učljiv, umirjen, včasih lenoben, lovski nagon, prijazen, ljubezniv, igriv, prijeten, radoveden, očarljiv, vztrajen, razigran (ko je mlad), pogumen, dober čuvaj, včasih malo trmast, komunikativen, pozoren, družaben, gibčen, hiter, vzdržljiv, občutljiv na krivice in grobost, pozoren na okolico. Ima zelo izostren voh. Ob najmanjšem šumu glasno laja. Možne negativne lastnosti, pogojene predvsem z neprimerno vzgojo: trma, skakanje po ljudeh, prevelika lenoba, plašnost, kopanje lukenj, neposlušnost. Na lastnika je zelo navezan. Z otroki se dobro razume, če je pravilno socializiran. Do tujcev je sprva zadržan, kasneje prijazen. Odnos do drugih psov je dober. Primeren je lastnik, ki je prijazen, dosleden, odločen, vztrajen, strpen, potrpežljiv, ima na razpolago dovolj prostega časa in pri vzgoji uporablja pozitivno stimulacijo in raznolikost vadbe. Potrebuje redne sprehode, igro in ostale aktivnosti. Primerno bivalno okolje je stanovanje, čeprav tudi bivanje v izoliranem pesjaku ni problematično, saj ga kožuh dobro ščiti pred vremenskimi vplivi (še posebej rad ima tople dni).

Zdravje pasme

Dolgodlaki jazbečar spada med zdrave pasme, v starosti se lahko pojavijo problemi s hrbtenico (odsvetuje se hoja po stopnicah, predvsem pri mladičih). Pomembno je, da ga ne navadimo hoje po stopnicah in skakanja, poleg tega je pomembno pravilno prijemanje in dvigovanje psa. Potreben je nadzor nad prehrano, saj je podvržen debelosti.

ZAHODNOVIŠAVSKI BELI TERIER

(West Highland White Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 2: Majhni terierji
št. FCI standarda: 85

Velikost: do 28 cm
Teža: od 7 do 10 kg
Življenjska doba: od 10 do 15 let

Zgodovina pasme

Vzreditelj pasme E. D. Argilshyr je pri vzreji uporabil bele cairnske terierje, ki so jih sicer izločili iz legel in predstavljajo prednike današnjega Zahodnovišavskega belega terierja. Uporabljali so ga za lov po močvirjih, grmovju in skalovju na male glodalce, jazbece, divje mačke, vidre, in lisice. Uradni standard pasme je bil priznan šele leta 1925. Pasma se je razširila po celem svetu. V današnjem času Zahodnovišavski beli terier nastopa predvsem v vlogi razstavnega, tekmovalnega in družnega psa.

Opis pasme

Po izgledu je Zahodnovišavski beli terier kompaktno grajen pes kratkih nog. Dlaka je ostra in ravna. Podlanka je mehka. Dlaka ga dobro ščiti pred vremenskimi vplivi. Nega: zadošča krtačenje dvakrat tedensko, razen pri mladičkih, ki jih je potrebno krtačiti vsak dan. Kopanje ni priporočljivo, ker dlaka izgubi svojo značilnost. Kljub beli dlaki niso umazani, saj nečistočo z lahkoto odstranimo s krtačenjem. Nekajkrat letno je potrebno tudi trimanje, striženje in krajšanje krempljev.

Karakter pasme

Po naravi je Zahodnovišavski beli terier prijazen, prisrčen, očarljiv, samozavesten, samosvoj, izviren, svojeglav, gibčen, pogumen, prebrisan, aktiven, vesel, zavzet, prilagodljiv, dober čuvaj z lovskim nagonom, dominanten, učljiv, inteligenten, poslušen, prilagodljiv. Možne negativne lastnosti: dominantnost, agresivnost, svojeglavost. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Ni primerna družba za majhne otroke, ker se ob neprimerni igri brani z ugrizom. Do tujcev je nezaupljiv in njihov prihod oznani z lajanjem. Odnos z drugimi živalmi ni prijateljski, saj mu pomenijo plen in jih preganja do onemoglosti. Ob primerni socializaciji se privadi na sobivanje z njimi. Primeren je lastnik, ki je dosleden, avtoritativen, odločen, nepopustljiv, ima dovolj prostega časa in uporablja pozitivno stimulacijo. Potrebno je zgodnje šolanje, da ne prevlada njegova dominantnost. Primerno bivalno okolje je stanovanje. Rad ima sprehode, ni pa mu tuje niti lenarjenje.

Zdravje pasme

Spada med dokaj zdrave pasme. Možne zdravstvene težave: alergija kože, prebavne težave, nagnjenost k debelosti.

YORKSHIRSKI TERIER

(Yorkshire Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 4: Pritlikavi terierji
št. FCI standarda: 86

Velikost: med 20 in 30 cm
(višina s standardom ni določena)
Teža: do 3,2 kg
Življenjska doba: od 11 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Velika Britanija, grofija Yorkshire. Yorkshirski terier spada med stare pasme psov, saj izvira iz 17. stoletja. Uporabljali so ga predvsem rudarji za lov na podgane in miši. Standard te pasme je bil priznan leta 1886. V sedanjem času se pojavlja kot spremljevalec in razstavni pes.

Opis pasme

Po izgledu je Yorkshirski terier majhen, skladno grajen pes, pokončne drže. Njegovo gibanje je skladno in elegantno. Dlaka je dolga (sega do tal in je razdeljena s prečko od nosu do repa), gosta, gladka in svilnata. Kodri niso dovoljeni. Podlanke nima. Nega je zahtevna, saj obsega vsakodnevno česanje in krtačenje, redno čiščenje zob in krajšanje krempljev. Dlaka ne izpada. Barva dlake: rdeče zlata po tačkah in glavi ter temno jekleno modra po hrbtu. Pramena in druge nianse niso dovoljeni. Mladički so ob kotitvi popolnoma črni (spominjajo na majhne rotweilerje), kasneje so po glavi sive barve, ki se počasi spremeni v rdeče zlato. Končna podoba se izoblikuje do tretjega leta. Obvezno mora nositi čopek (po možnosti z rdečo pentljo, ki je zaščitni znak te pasme).

Karakter pasme

Po naravi je Yorkshirski terier inteligenten, temperamenten, trmast, svojeglav energičen, pogumen, učljiv, igriv, dober čuvaj, simpatičen, zabaven, ljubezniv, samozavesten. Negativne lastnosti: preveč zaščitniški do lastnika, glasno laja, občutljiv, trmast, muhast. Poudariti je potrebno, da ima kljub svoji majhnosti vse značilnosti velikih terierjev. Na svojega lastnika je zelo navezan in zanj pripravljen izpolniti vsako željo. Do otrok je načeloma prijazen in se z njimi rad zabava, kljub njegovi majhnosti pa je potreben nadzor odrasle osebe, saj njegova igra včasih postane precej groba. Drugih živali ne mara. V odnosu do tujcev je zelo nezaupljiv in glasno laja. Rad je v naravi, vendar se zadovolji s krajšimi sprehodi. Lastnik mora biti pri vzgoji dosleden, prijazen, avtoritativen in pozitiven. Nikakor ne sme popuščati njegovim muham, saj ga sicer nadvlada. Primerno bivalno okolje je stanovanje.

Zdravje pasme

Možni zdravstveni problemi: težave s kolenskim sklepom, pri kotitvi je pogosto potrebna strokovna pomoč.