ARIEŠKI ZAJČAR (Ariégeois)

FCI 6

Pasma ARIEŠKI ZAJČAR –>

ARIEŠKI ZAJČAR

(Ariégeois)

 

ARIEŠKI ZAJČAR6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 20

Velikost: – samec meri od 52 do 58 cm
– samica meri od 50 do 56 cm
Teža: od 25 do 27 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Francija. Pasma je zelo mlada, saj obstaja od leta 1921. Njegovi predniki so bili verjetno arteški gonič, modri gaskonec ter saintonški in arteški gonič. Uporabljali so ga kot goniča v tropu in posamično na malo divjad (predvsem zajce) ter divjega prašiča. Prilagojen je bil za lov na ravnem, hribovitem in kamnitem terenu. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1996. V sedanjem času je lovski pes, lahko tudi družinski, če mu zagotovimo dovolj aktivnosti. Izven domovine je pasma skoraj nepoznana.

 

Opis pasme

Po obliki je Arieški zajčar mišičast, čvrst, elegantno grajen pes. Dlaka je kratka, mehka, priležna in sijoča. Barva dlake: bela z različno velikimi, ostro omejenimi črnimi madeži. Dovoljeni so rjavi ožigi nad očmi in na licih. Nega ni zahtevna, obsega redno krtačenje, kopanje po potrebi in redno čiščenje ušes.

 

ARIEŠKI ZAJČAR

Karakter pasme

Po naravi je Arieški zajčar inteligenten, strasten lovec, temperamenten, hiter, vzdržljiv, vztrajen, delaven, močan, lahko vodljiv, srednje poslušen, nežen, vodljiv, zvest, doma miren, nežen. Zaradi stalnih dražljajev iz okolice, je slabše skoncentriran za izvajanje ukazov, ki niso povezani z lovom. Na lastnika je zelo navezan, tudi ostale družinske člane ima rad. V odnosu do otrok je nežen in igriv, kljub temu se zaradi njegove dinamičnosti priporoča nadzor odrasle osebe. Do tujcev je previden in nezaupljiv ter z lajanjem oznani njihov prihod. Ima zelo močan glas. Do domačih živali se obnaša dobro, če je bil pravilno socializiran, ostale živali mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, potrpežljiv, iznajdljiv, fizično aktiven, vztrajen, odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in aktivnosti. Potrebuje veliko druženja, saj slabo prenaša samoto. Opozoriti je potrebno, da pes dozori okoli tretjega leta starosti, zato pred tem časom ni primerno uvajanje v lovske aktivnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom. Bivanje v stanovanju ni primerno.

 

Zdravje pasme

Pasma je zdrava, lahko se pojavijo določene zdravstvene težave (vnetja ušes in oči).

ANGLEŠKI LISIČAR (English Foxhound)

FCI 6

Pasma ANGLEŠKI LISIČAR –>

ANGLEŠKI LISIČAR

(English Foxhound)

 

ANGLEŠKI LISIČAR6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.1 Veliki goniči
št. FCI standarda: 159

Velikost: od 58 do 64 cm
Teža: od 20,5 do 28 kg
Življenjska doba: od 10 do 13 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Velika Britanija. Pasma je stara saj je obstajala že v 14. stoletju. Sedanjo podobo ima od okoli leta 1800. Nastala je z načrtno selekcijo. Njegovi predniki so po vsej verjetnosti domači in francoski goniči, terirerji, buldog in angleški hrt. Uradni FCI standard je bil priznan leta 1964. Vzrejen je bil za lov (v tropu) na lisice. Obstajata dve vrsti: lovski in razstavni pes.Tudi v sedanjem času je predvsem lovski pes, kot družinski pes ni najbolj primeren, razen, če izberemo razstavno vrsto. Dobre rezultate dosega na različnih kinoloških tekmovanjih.

 

Opis pasme

Po obliki je Angleški lisičar močan, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je kratka, trda in gosta. Dlaka ga dobro ščiti pred vremenskimi razmerami. Barva dlake: dovoljene so vse barve. Najpogostejše kombinacije: tribarvna – bela, oranžna, siva ter dvobarvna – bela in črna. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.

 

ANGLEŠKI LISIČAR

Karakter pasme

Po naravi je Angleški lisičar živahen, vzdržljiv, simpatičen, dobrosrčen, vesel, močan, vztrajen, prijazen, lovec po značaju, neutruden, hiter, srednje učljiv (nizka koncentracija), dober tekač (teče lahko več ur), pogumen, samostojen, radoveden, energičen, neodvisen, delaven, družaben, zvest. Ima odličen voh. Možne negativne lastnosti: trmoglavost, neposlušnost, destruktivno vedenje – povezano delno z njegovim značajem, delno z nepravilno vzgojo in preveliko osamljenostjo. Zelo težko prenaša samoto in nedejavnost. Na lastnika je zelo navezan in si želi ves čas biti v njegovi družbi, ostale družinske člane ima rad. Otroke ima rad, vendar je priporočljivo druženje s starejšimi otroci, ki imajo pravilen odnos do psa in obvladajo avtoriteto. Z drugimi psi se dobro ujame, ostale živali mu lahko pomenijo plen. Primerno bivalno okolje: pesjak z močno in visoko ograjenim vrtom (rad pobegne za vonjem) na podeželju. Bivanje v stanovanju in v mestu ni primerno. Lastnik mora biti izkušen, fizično zelo aktiven, dosleden, odločen, avtoritativen, iznajdljiv, potrpežljiv, prijazen, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in ostale dejavnosti. S socializacijo in vzgojo je potrebno pričeti že pri mladičku. Potrebuje veliko gibanja, igre in zaposlitev. Na sprehodu mora biti na povodcu.

 

Zdravje pasme

Pasma je zelo zdrava, kljub temu so lahko prisotne nekatere zdravstvene težave: displazija kolkov, epilepsija, težave z ledvicami in očmi.

AMERIŠKI LISIČAR (American Foxhound)

FCI 6

Pasma AMERIŠKI LISIČAR –>

 

AMERIŠKI LISIČAR

(American Foxhound)

 

 

AMERIŠKI LISIČAR6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.1 Veliki goniči
št. FCI standarda: 303

Velikost: – samec meri od 56 do 63,5 cm
– samica meri od 53 do 61 cm
Teža: od 29 do 34 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Severna Amerika. Pasma je avtohtona in stara. Njegovi predniki so angleški in irski lisičarji, ki so s priseljenci prispeli na področje ZDA sredi 17. stoletja. Vzredili so ga za lov na lisice okoli leta 1650 AKC standard je bil priznan leta 1886. V sedanjem času je lovski pes, sledilec, čuvaj in družinski pes.

 

Opis pasme

Po obliki je Ameriški lisičar visok, močan in mišičasto grajen pes. Dlaka je srednje dolga, gladka, trda, priležna in gosta. Barva dlake: dovoljene vse barve. Potrebno je redno krtačenje in kopanje po potrebi.

 

AMERIŠKI LISIČAR

Karakter pasme

Po naravi je Ameriški lisičar dovzeten, hiter, dober čuvaj, zaščitniški, družaben, samosvoj, samostojen v odločitvah, živahen, energičen, neutruden, vzdržljiv, vztrajen, aktiven, ljubeč, pogumen, bojevit, močan, zvest. Pogosto glasno laja in zavija, kar je lahko zelo moteče, vendar ga zelo težko odvadimo. Razburijo ga glasni zvoki in različni vonji. Ima zelo izostren voh, kateremu sledi ne glede na odpoklic. Možne negativne lastnosti: nemirnost, razburjenost, destruktivno vedenje, neposlušnost, agresivnost, preveč zaščitniški. Na lastnika je zelo navezan, družinske člane ima rad. Ujame se s starejšimi otroki, ki so spoštljivi in znajo že uporabljati avtoriteto. Pri mlajših otrocih je potreben nadzor odrasle osebe. Z ostalimi psi se dobro razume, saj je bil vzgojen za lov v krdelu, ostale nepoznane živali zaradi lovskega nagona preganja. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven, dosleden, potrpežljiv, iznajdljiv, odločen, avtoritativen, odgovoren, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za aktivnosti in druženje. Na sprehodu mora biti na povodcu. Potrebuje veliko gibanja ter drugih umskih in fizičnih dejavnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom (rad pobegne), priporočljivo na podeželju, saj s svojim lajanjem močno moti okolico. Bivanje v stanovanju ni primerno.

 

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in niso poznane gensko pogojene bolezni. Možne so težave s kolki; nekaj pozornosti je potrebno nameniti pravilni prehrani, saj je pasma nagnjena k debelosti.

ALPSKI BRAK JAZBEČAR (Alpine Dachsbracke)

FCI 6

Pasma ALPSKI BRAK JAZBEČAR –>

 

ALPSKI BRAK JAZBEČAR

(Alpenländische Dachsbracke – Alpine Dachsbracke)

 

 

ALPSKI BRAK JAZBEČAR6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 2: Krvosledci
št. FCI standarda: 254

Velikost: – samec meri od 37 do 38 cm
– samica meri od 36 do 37 cm
Teža: od 15 do 18 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Avstrija. Pasma izvira iz 19. stoletja. Njegovi predniki so domači psi s področja avstrijskih Alp. Z načrtno vzrejo so vzgojili idealnega psa za sledenje. Uporabljali so ga kot goniča pri lovu na vse vrste divjadi, še posebej na merjasca. Po standardu FCI je uvrščen med krvosledce. Pasma je bila s tem imenom v Avstriji priznana leta 1975. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1991. V sedanjem času je lovski in družinski pes, nastopa tudi kot delovni pes pri policiji (odkrivanje mamil).

 

Opis pasme

Po obliki je Alpski brak jazbečar nizek, spotegnjen, mišičast, krepak pes. Ima za basete značilno obliko telesa. Dlaka je daljša, močna, priležna in vodoodporna. Podlanka je mehka in gosta. Barva dlake: temno jelenja (lahko so prisotne posamezne črne dlake), črna z rdeče rjavimi ožigi po glavi, nogah, šapah, prsih in spodnjem delu repa. Na prsih je dovoljena bela zvezda. Nega ni zahtevna, obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.

 

ALPSKI BRAK JAZBEČAR

Karakter pasme

Po naravi je Alpski brak jazbečar inteligenten, dojemljiv, učljiv, dobro vodljiv, ubogljiv, poslušen, oster, močan, dober čuvaj, zaščitniški, zvest, prijazen, odločen, dober lovec, družaben, prikupen, delaven, vesel, zadovoljen, dobrodušen, vztrajen, pogumen, prilagodljiv, vzdržljiv, odporen. Ima zelo izostren voh, močan lovski nagon in izredno dobro orientacijo. Prilagojen je na ekstremne vremenske razmere. Možne negativne lastnosti: neposlušnost, zdolgočasenost, trmoglavost, destruktivno vedenje – povezano z nepravilno in nepravočasno vzgojo. Na lastnika je zelo navezan, družinske člane ima rad. Otroke ima rad in je do njih zelo zaščitniški. Do tujcev je zadržan, kritičen, njihov prihod oznani z lajanjem. Znane živali dobro sprejema, v odnosu do neznanih in prostoživečih živali prevlada lovski nagon. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, dobro se prilagodi tudi bivanju v stanovanju. Z zgodnjo vzgojo mu je potrebno privzgojiti poslušnost. Lastnik mora biti odločen, dosleden, prijazen, odgovoren, fizično aktiven, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Poleg tega mora imeti na razpolago veliko prostega časa za aktivnosti v naravi, druženje in ostale dejavnosti. Potrebuje veliko dnevnih fizičnih in umskih zaposlitev.

 

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.