Pasma ROMUNSKI OVČAR DE BUCOVINA –>

ROMUNSKI OVČAR DE BUCOVINA

(Ciobanesc Romanesc de Bucovina)

FCI čakalnica: pogojno (delno) priznane pasme
– 2. FCI skupina; Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
– Sekcija 2.2; Gorski tip psov
št. FCI standarda: 357

Velikost: – samec meri od 68 do 78 cm
– samica meri od 64 do 72 cm
Teža: mora biti skladna z višino
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Romunija, regija Bucovina. Spada med romunske avtohtone pasme. Prvotno so ga uporabljali za čuvanje živine na gorskem področju in obrambo pred divjimi živalmi. Bil je najboljši partner karpatskih pastirjev, ki so se nanj v težkih vremenskih in geografskih razmerah lahko zanesli. Pasma je bila v Romuniji priznana leta 1982. Uradni standard je bil pogojno priznan leta 2002. V sedanjem času je predvsem družabnik in čuvaj.

Opis pasme

Po obliki je Romunski ovčar de Bucovina močan in rustikalno grajen pes. Dlaka je gosta, debela, trda in ravna. Podlanka je gosta. Barva dlake: bela z lisami ali progami, ki so rjave, sive ali črne barve. Popolnoma bel ali črn pes se tolerira, vendar na razstavah ni zaželen. Nega ni zahtevna, saj je potrebno redno krtačenje in občasno kopanje.

Karakter pasme

Po naravi je Romunski ovčar de Bucovina ljubeč, odličen čuvaj, miren, uravnovešen, zvest, pogumen. Možna negativna lastnost, ki je pogojena z nepravilno vzgojo: dominantnost, prevelika borbenost. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Z otroki se dobro razume. V odnosu z drugimi domačimi živalmi ni problematičen, na tuje živali pa opozori. Do tujcev je nezaupljiv in na njihovo prisotnost opozori z lajanjem. Lastnik mora biti pri vzgoji dosleden, odločen, avtoritativen, imeti mora veliko prostega časa za druženje in pri vzgoji uporabljati pozitivno stimulacijo. Primerno bivalno okolje je hiša z velikim dvoriščem, kjer se lahko prosto giblje. Potrebuje veliko gibanja, aktivnosti in igre.

Zdravje pasme

Pasma nima posebnih zdravstvenih težav.

Pasma ROMUNSKI KARPATSKI OVČAR –>

ROMUNSKI KARPATSKI OVČAR

(Ciobranesc Romanesc Carpatin)

FCI čakalnica: pogojno (delno) priznane pasme – 1. FCI skupina; Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov) – Sekcija 1; Ovčarski psi št. FCI standarda: 350 Velikost: – samec meri od 65 do 73 cm – samica meri od 59 do 67 cm Teža: od 35 do 45 kg Življenjska doba: okoli 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Romunija. Spada med stare pasme, saj so bili predstavniki le-te prvič omenjeni že v 15. stoletju. Vzrejen je bil s selektivnim križanjem podkarpatskih pastirskih psov. Vzgojen je bil za čuvanje in vodenje živine ter lov na divje živali. Prvi standard, ki je bil kasneje večkrat spremenjen, je bil napisan leta 1934. Uradni standard je bil pogojno priznan leta 2002. Izven svoje domovine ni preveč poznan. Večinoma ga uporabljajo kot delovnega psa, v zadnjem času pa je vse bolj prisoten kot čuvaj in spremljevalec.

Opis pasme

Po obliki je Romunski karpatski ovčar velik in močno grajen pes, ki spominja na volka. Dlaka je dolga, gosta, ravna in groba na otip. Podlanka je gosta in mehka. Kožuh je odporen na ekstremne vremenske razmere. Barva dlake: pepelnato siva, rjavo-svetlo siva s črnim premazom. Nos, veke in ustnice morajo biti črne. Nega: redno krtačenje in po potrebi kopanje.  

Karakter pasme

Po naravi je Romunski karpatski ovčar miren, tih, prijazen, poslušen, inteligenten, učljiv, lojalen, zvest, uravnovešen, pogumen, učinkovit pri delu, gibčen, živahen, ponosen, predan, zaščitniški, družaben, ljubezniv, dinamičen, pozoren na dogajanje v okolici, zanesljiv, prijateljski, potrpežljiv. Možne negativne lastnosti: prevelika dominantnost in zaščitništvo (svoje lastnike in njihovo premoženje je pripravljen varovati tudi za ceno lastnega življenja). Do tujcev je nezaupljiv. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Z otroki so dobro razume in je do njih zelo nežen. Ima visok prag tolerance. Primerno bivalno okolje je hiša z velikim vrtom in pesjakom, kjer se lahko prosto giblje. Potrebuje veliko prostega gibanja, zaposlitve oziroma druge aktivnosti. Lastnik mora imeti izkušnje z vzgojo, biti mora dosleden, odločen, spoštljiv, prilagodljiv, avtoritativen, imeti mora veliko časa za druženje in aktivnosti, pri vzgoji pa uporabljati pozitivno stimulacijo. Vzgoja se mora pričeti že s prvim dnem.

Zdravje pasme

Zdravstvenih težav oziroma gensko pogojenih bolezni pasma nima.

Pasma URUGVAJSKI DIVJI PES –>

URUGVAJSKI DIVJI PES

(Cimarron Uruguayo)

FCI čakalnica: pogojno (delno) priznane pasme
– 2. FCI skupina; Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
– Sekcija 2.1; Mastifi
št. FCI standarda: 353

Velikost: – samec meri od 58 do 61 cm
– samica meri od 55 do 58 cm
Teža: – samec od 38 do 45 kg
– samica od 33 do 40 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Urugvaj. Njegova zgodovina ni točno določena. Po vsej verjetnosti so njegovi predniki psi različnih pasem, ki so jih na to področje pripeljali španski in portugalski osvajalci in domači psi. Sčasoma so ti psi začeli živeti v divjini in njihovo število je močno naraslo. Leta 1730 je o tem pojavo pisal celo španski misijonar. Domačini so zaradi preglavic, ki so jim jih povzročali pričeli z načrtnim pobijanjem. Preživeli so le najmočnejši in najpametnejši primerki ti pasme. Sčasoma so jih domačini udomačili in vzgojili za svoje potrebe. V svoji domovini predstavlja pes nekakšen nacionalni simbol, poleg tega pa je tudi maskota urugvajske vojske. Mednarodno je bila pasma priznana leta 1989. Standard je bil začasno priznan leta 2006. Uporaba: varovanje premoženja in živine, lov, šport, spremljevalni pes.

Opis pasme

Po obliki je Urugvajski divji pes srednje velik, močan, trden, kompaktno in mišičasto grajen. Dlaka je kratka, gladka, debela, mehka in ravna. Barva dlake: sivo lisasta, vsi odtenki sive, rjave, lahko je prisotna črna maska. Dovoljene so bele liste pod spodnjo čeljustjo, na spodnjem delu vratu, po prsih, trebuhu in na spodnjem delu nog. Nega ni zahtevna, saj zahteva redno krtačenje in kopanje po potrebi.

Karakter pasme

Po naravi je Urugvajski divji pes pogumen, inteligenten, uravnovešen, zaščitniški, neodvisen, spreten, ljubeč, ubogljiv, dominanten, odličen čuvaj, zvest, delaven, prebrisan, iznajdljiv, pozoren na dogajanje v okolici, močan, gibčen, temperamenten. Njegovi čuti so zelo izostreni, predvsem ima velike zmožnosti sledenja. Možne negativne lastnosti: agresivnost, sramežljivost oziroma plašnost. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan, za njih je pripravljen storiti vse, varuje jih tudi za ceno svojega življenja. Otroke ima zelo rad in je z njimi nežen, kljub temu je primeren nadzor odrasle osebe. Do tujcev je nezaupljiv, previden, v primeru ogroženosti lastnika in družine, postane agresiven in napadalen. Drugih živali (niti domačih) ne prenaša. Primerno bivalno okolje je pesjak in veliko ograjeno dvorišče. Potrebuje veliko gibanja, aktivnosti in vadbe. Primeren je zelo izkušen lastnik, ki je odločen, avtoritativen, dosleden, prijazen, na razpolago mora imeti veliko prostega časa, pri vzgoji pa uporabljati pozitivno stimulacijo.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: displazija komolca, problemi s kolki.

Pasma BRAZILSKI TERIER –>

  FCI čakalnica: pogojno (delno) priznane pasme št. FCI standarda: 341 Velikost: – samec meri od 35 do 40 cm – samica meri od 33 do 38 cm Teža: do 10 kg Življenjska doba: od 12 do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Brazilija in je predstavnik ene od dveh avtohtonih pasem. Vzrejen je bil v 19. stoletju. Njegovi predniki niso točno dokumentirani, možno je, da je bil vzrejen s križanjem Jack Russell terierja, Fox terierja in podobnih pasem. Pasma je bila mednarodno odobrena leta 1964, delni standard (čakalnica) je bil priznan leta 1996. V Evropo je prispel z brazilskimi študenti. Uporabljali so ga za zaščito, čuvanje živine, lov na malo divjad in podgane. V sedanjem času je vse pogosteje spremljevalec, dobre rezultate dosega na razstavah.

Opis pasme

Po izgledu je Brazilski terier srednje velik, kvadratasto zaobljene linije, srednje težek in skladno grajen, skratka klasičen terier. Dlaka je kratka, gladka in mehka. Podlanke nima. Dlaka je vedno tribarvna: osnova bela s črnimi, rjavimi ali modrimi črtami. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.  

Karakter pasme

Po naravi je Brazilski terier temperamenten, aktiven, prijazen, dober čuvaj in lovec, ljubeč, pozoren na dogajanje v okolici, precej samovoljen, poslušen, učljiv, vesel, inteligenten, zvest, pogumen, prilagodljiv, poslušen, igriv, aktiven, delaven, radoveden, energičen. Možne značajske napake, ki so predvsem posledica napačne vzgoje, osamljenosti in premalo aktivnosti: agresivnost, sramežljivost, destruktivnost, nemirnost. Veliko in glasno laja. Rad je v družbi z otroki, dokler imajo do njega primeren, spoštljiv odnos. Do tujcev je previden in pozoren na njihovo obnašanje. V odnosu do večjih živali ni problemov, nikakor pa ni primerna družba za male živali, saj ima močno razvit lovski nagon. Primeren je izkušen lastnik, ki ima veliko časa za druženje, je aktiven, pozoren, prijazen, odločen, dosleden, spoštljiv in pri vzgoji uporablja pozitivno stimulacijo. Pes potrebuje veliko gibanja, stalno zaposlitev, veliko druženja z lastnikom; rad se igra, uživa v vodi. Primerno bivalno okolje je hiša z velikim vrtom.

Zdravje pasme

Pasma nima posebnih zdravstvenih težav.

Pasma AUSTRALIAN STUMPY TAIL CATTLE DOG –>

AUSTRALIAN STUMPY TAIL CATTLE DOG

(Australian stumpy tail cattle dog)

FCI čakalnica: pogojno (delno) priznane pasme – 1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov) – Sekcija 2: Pastirski psi št. FCI standarda: 351 Velikost: – samec meri od 43 do 51 cm – samica meri od 43 do 48 cm Teža: – samec do 16 kg – samica do 15 kg Življenjska doba: okoli 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Avstralija. Vzrejen je bil v 19. stoletju, s križanjem avstralskega ovčarja, dinga, dalmatinca, škotskega ovčarja in verjetno bulterierja. Uporabljajo ga za čuvanje in zganjanje živine, vedno pogosteje tudi kot družabnika. Dobre rezultate dosega v poslušnosti in agilitiju.

Opis pasme

Po obliki je Australian stumpy tail cattle dog podoben ovčarju. Njegova dlaka je kratka, ravna, gosta in trda. Podlanka je gosta. Barva dlake: rdeča s temnejšimi rdečimi oznakami; modro pegasta s črnimi oznakami na glavi. Mladički so ob kotitvi bele barve. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in umivanje po potrebi.  

Karakter pasme

Po naravi je Australian stumpy tail cattle dog izjemno inteligenten, hitro učljiv, delaven, dober čuvaj, temperamenten, aktiven, poslušen, pozoren, pogumen, prijazen, vdan, zvest, izredno vzdržljiv, neutruden, spreten, odločen, oster, neagresiven, odločen, razmišlja s svojo glavo. Možne negativne lastnosti: nezainteresiranost, dolgočasenje, prevelika posesivnost do lastnika, trma, svojeglavost. Glede na svojo neumornost in visok prag bolečine, mora lastnik paziti, da se pes pri igri ne poškoduje. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Z otroki se razume, vseeno pa je pri igri potreben nadzor odrasle osebe. Do tujcev je nezaupljiv. Potrebuje veliko gibanja, zaposlitev in igre. Primeren je izkušen lastnik, ki mu nudi varno okolje, reden ritem, je odločen, dosleden, samozavesten, miren, korekten, stabilen, ima na razpolago dovolj prostega časa za druženje in aktivnosti, pri vzgoji pa uporablja pozitivno stimulacijo. Najprimernejše bivalno okolje je ograjen prostor s pesjakom; za bivanje v stanovanju ni primeren.

Zdravje pasme

Pasma nima posebnih zdravstvenih težav.